Suzana Žilič Fišer za STA: EPK je Slovenija v malem

Mesec dni pred pričetkom EPK imate veliko težav s pregovarjanjem občin, da vam nakažejo obljubljeni denar. Kaj se bo zgodilo, če tega denarja ne bo?

Situacija je vsekakor dramatična, če računamo, da imamo za leto 2011 minus, da se ustanovitelj bojuje z likvidnostnimi težavami, da je še kar nekaj neznank pri mnogih projektih. Govorimo o najpomembnejšem projektu na področju kulture, a je vse prepogosto videti sprenevedanje tako s strani ustanovitelja kot s strani države. Če tega denarja ne bo, bom razmislila o odstopu.

S finančnimi težavami se soočate že vse od ustanovitve zavoda. Kdo tu ne opravlja svojega dela, da je položaj takšen - kot je?

Mnogi mi pravijo, da je EPK Slovenija v malem, da se v njem odražata prepletenost različnih interesov in resnično katastrofalno finančno stanje v državi. Sredstev ni, ker jih ustanovitelj ni nakazal. Ustanovitelj je zavezan po pogodbi, da to naredi, in še zmeraj verjamem, da pogodbene zaveze v pravni državi veljajo tako za državo kot lokalno skupnost. Ker denarja ni v državi in mestu, je kolateralna škoda nastala na tem projektu.

Obstaja vtis, da so si nekateri obetali od zavoda številne koristi...

Verjetno so bila zelo različna pričakovanja, tako s strani kulturnih institucij kot mesta in države. Mislim, da ta zavod, vsaj od 1. aprila, ko sem prišla, jasno deluje kot avtonomna institucija, katerega ustanovitelj je res občina in posredno financer država, a zavod vse odločitve sprejema avtonomno. Zato si nihče ne more obetati prilivov, ki ne bi bili v skladu z logiko avtonomnosti. Če je to za koga problem, ne vem, a v pravni državi mora biti tako.
        Vsekakor govorimo o 17 milijonih programskega denarja, kar je veliko, še posebej za Slovenijo, in ni najmanjši proračun v primerjavi z drugimi EPK. Vedno sem vztrajala, da mora programski direktor slediti logiki transparentne izbire programov in jasnim merilom ter da mora biti pri svoji izbiri pošten in strokoven. Nadejam se, da je bilo to opravljeno tako, kot je bilo zagotovljeno, da so izbrani najboljši projekti, da je izbrano najbolj racionalno. Hkrati sem se zavzemala, da poskušamo kakovostnim projektom v tem okolju omogočiti dodaten razmah. Navsezadnje gre za EPK Maribor 2012, torej prestolnico slovenskih umetnikov, za katere želimo, da se zaradi leta 2012 dodatno razvijejo in pokažejo nekaj, kar v primeru, ko teh dodatnih sredstev ne bi bilo, ne bi mogli. Tudi Evropa želi videti v prihodnjem letu v Sloveniji najboljšo umetniško ponudbo, ki prihaja iz tega okolja.

Kako boste zagotovili, da se trenutne finančne težave ne bodo ponovile tudi prihodnje leto?

To je vprašanje, ki ga je treba nasloviti na ustanovitelja. Če je projekt resnično prioriteta te občine, mora poskrbeti, da bodo sredstva zagotovljena. Pogost odgovor je trenutna finančna in gospodarska kriza, a ne moremo dovoliti, da koproducenti ne bi dobili plačanega vsega, kar bodo delali v 2012. Mi se moramo ukvarjati s programom in ne s financami.

Kako pa je z drugimi možnimi prilivi, kot so sponzorji in prodaja vstopnic?

Gospodarstvo se v manjši meri vključuje, a to so resnično majhna sredstva v primerjavi z 20 milijoni iz javnih virov. Izračun možnega dobička od prodaje vstopnic pa ni mogoč zaradi številnih produkcijskih neznank, predvsem zaradi zapletov s prizorišči. Maribor z okolico je tudi okolje, kjer ne moremo računati, da bodo ljudje pripravljeni na velik osebni vložek, da si bodo lahko ogledali predstavo. Mislim, da je ravno cilj EPK, da pripelje umetnost do vseh, da je večina dogodkov dosegljivih različnim slojem, tudi tistim, ki si ne morejo privoščiti visoke vstopnine za ogled dogodkov. Navsezadnje govorimo o proračunskih sredstvih in ta morajo biti namenjena vsem, ne le peščici.

Pa menite, da je glede na vse okoliščine, splošno apatijo družbe in negativni sloves EPK, ljudi še mogoče pritegniti k projektu?

Še zmeraj upam - kot se je že večkrat izkazalo-, da ko ljudje vidijo konkretno izvedbo, se zavedajo projekta. Če bomo imeli dober program in če bomo ta program dobro izvedli, ga bodo meščani sprejeli in se čutili del te zgodbe. Danes pa je še kopica neznank in razumljivo je, da se ljudje raje odmikajo od tega. Sama menim, da je pritegnitev ljudi ključna. Najuspešnejši so lahko projekti, katerih del so meščani, ne zgolj kot opazovalci temveč tudi soustvarjalci. To je tisto, kar lahko uresniči vizijo oziroma poslanstvo projekta, ki pomeni spodbuditi kulturo kot gonilo razvoja. To, da imamo veliko projektov in da jih pridejo pogledat le tisti, ki imajo čas in denar, ni rešitev. Učinki bodo sicer vidni šele po letu 2012.

Veliko je tudi kritik na račun samega zavoda, da ima preveč ljudi, da je slabo organiziran, da ne zna ustrezno opravljati svojega dela.

Zavod je velik, če govorimo o številu ljudi. Imamo 26 redno zaposlenih, nekaj čez 30 na stalni pogodbi in še sto, ki so tako ali drugače vključeni v program. Zagotovo se med njimi najde tudi kdo, ki morda ni najbolj optimalna izbira, a vsi, ki so stalni del tega projekta, morajo delovati ne kot javni zavod temveč kot najbolj učinkovita gospodarska družba. V zadnjem letu poskušamo namreč na vseh področjih nadoknaditi zadnja tri leta, kar je izredno težko. Treba se je tudi zavedati, da je v primerjavi z drugimi EPK pri nas mnogo večji razkorak med sredstvi za program in drugimi stroški. Mi imamo 85 odstotkov proračuna za program in le 15 odstotkov za splošne stroške, pri čemer slednji zajemajo vse, tudi promocijo. Pri ostalih EPK so v povprečju dali 25 odstotkov celotnega proračuna samo za promocijo in komunikacijo z javnostjo.

Kako boste nadzirali porabo denarja oziroma zagotovili, da bodo producenti naredili vse, kar se od njih pričakuje?

Na področju kulture je treba biti še toliko bolj pazljiv, zato sem vztrajala na tem, da se določi nosilce posameznih programov. Jasno je, da je na eni strani koncept in na drugi izvedba. Ta izvedba mora biti natančno dorečena v pogodbi in natančno preverjena. Zato je zdaj velika naloga na strani programskih sodelavcev, da predlagani program s pomočjo koproducentov izvedejo ter nadzorujejo porabo sredstev in izvedbo. Pa tudi sam programski direktor se je zavezal notranji reviziji, kar pomeni, da se sproti spremlja porabo sredstev in izvedbo posameznih projektov.

Se čutijo posledice, da ste sredi leta ostali brez poslovne direktorice zavoda?

Neobičajno je bilo že to, da se je najprej postavilo poslovno direktorico, nato programskega direktorja in šele potem začelo iskati generalnega direktorja. To je nelogično in ne vem, komu je bilo v interesu, da ni želel postaviti učinkovitega sistema. Ne moreš najprej postaviti pomočnikov in šele nato generalnega direktorja, ki odgovarja za vse. Še danes ne vem, zakaj sta se tako ustanovitelj kot država odločila v tako nespametni in neučinkoviti smeri.

Spor glede razpisa za vaš položaj še ni končan. Se lahko zgodi, da boste sredi EPK morali zapustiti položaj?

V tem mestu in državi je vse možno. Seveda je zelo čudno in nemoralno, da imamo znotraj zavoda človeka, ki je pomočnik programskega direktorja in je sprožil spor zaradi razpisnega postopka. S tem se ne morem ukvarjati, upam le, da je ustanovitelj naredil to v skladu z vsemi zakonskimi postopki.