Manca Izmajlova za STA: Glasbena industrija išče preverjene šablone, a če si samosvoj, sčasoma pride do tebe

Izmajlova velja za eno vodilnih slovenskih izvajalk žanra crossover ali klasične estrade. V Londonu je študirala muzikal in igro, v Moskvi pa operno petje. Njen repertoar zajema tako bisere klasične glasbe kot popularnejše melodije. Za seboj ima več kot 700 nastopov, tudi v najelitnejših dvoranah v tujini. Kot prva Slovenka je letos napolnila Sava center v Beogradu, oktobra pa je z glasbo Ennia Morriconeja dvignila na noge Moskovsko filharmonijo.

Njena albuma Slovanska duša in Slovensko srce sta v Sloveniji dosegla platinasto naklado, kmalu pa napoveduje novo ploščo, na kateri bo skupaj s simfoničnim orkestrom težišče od slovanskega premaknila k romanskemu repertoarju. Na njeni glasbeni poti jo ves čas spremlja njen mož, dirigent in solist na violini Benjamin Izmajlov. Na svojem koprskem koncertu je gostila tudi zmagovalca italijanskega festivala Sanremo Francesca Rengo.

Nam opišete svoje glasbene začetke, kako je prišlo do študija muzikala v Londonu, ste morda že v otroštvu začutili, da je vaše mesto na odru?

Imela sem čisto običajno otroštvo na Gorenjskem. V družini se ni nihče ukvarjal z glasbo, je pa res, da je bila babica, po kateri sem dobila ime, zelo aktivna igralka v ljubiteljskem gledališču. Po mamini strani pa je bila dedkova teta znamenita slovenska igralka Ita Rina. Tako da imam strast do odra vseeno nekoliko prirojeno. Kar se tiče glasbe, sem vedno rada pela in nastopala. Pri 16 letih sem si s tem že prvič začela služiti žepnino, saj sem s pianistom nastopala po kavarnah. V srednji šoli sem pela v nekaj skupinah. V London sem odšla študirat zato, ker me tukaj nikjer niso sprejeli. Racionalna odločitev po srednji šoli je bila študij prava, a sem že v prvem letniku ugotovila, da bom brez glasbe vse življenje nesrečna. Pustila sem študij, eno leto hodila na ure petja, plesa in igre ter zraven delala kot natakarica, da sem imela denar za avdicije v Londonu. Tisto leto je na avdicije prišlo okrog 2000 ljudi, sprejeli so nas 70. Ko sem dobila pismo, sem ga neštetokrat prebrala, sploh nisem mogla verjeti, da so me izbrali.

Kako vas je pot zanesla v Rusijo, nam lahko opišete tamkajšnjo izkušnjo?

V Londonu sem doštudirala in najprej nameravala še malo ostati tam. Potem pa me je pot zanesla za nekaj mesecev v Afriko, sodelovala sem v mednarodni predstavi na turneji po Tanzaniji in Zanzibarju in potem še po Nemčiji. London se je oddaljil, vrnila sem se v Slovenijo. Poleg pevskega nastopanja sem začela voditi svojo oddajo na televiziji Slovenija z naslovom Povabilo na ples, kar je bila dobra izkušnja, ki me je naredila širše prepoznavno. V Moskvo me je povabil Benjamin, ki je tam študiral violino. Bila sem še zelo mlada, zdelo se mi je dobro, da še nekaj let posvetim študiju petja, kar se je izkazalo za najboljšo možno odločitev. Znanja ni nikoli preveč in če imam kakšno željo za svoje življenje, je to, da se nikoli ne bi nehala učiti.

Kakšna je razlika med ruskim in slovenskim občinstvom, glasbenim svetom, morda tudi med rusko in slovensko dušo?

V Moskvo sem se preselila, ne da bi znala eno samo rusko besedo, prav tako nisem poznala cirilice. Ker tam nič ne deluje v angleščini, si se prisiljen zelo hitro prilagoditi. Nikoli si nisem mislila, kako ogromen nov svet mi bo odprlo znanje ruščine. Rusi so čudovit narod, zelo srčen in strasten in tudi poslovna komunikacija poteka na zelo čustveni ravni. Zato so slovenska podjetja tam zelo uspešna in zaželena, lažje komunicirajo z nami, kot denimo z Nemci. Vedno nas imenujejo "bratje Slovani" in imajo o vseh narodih nekdanje Jugoslavije zelo toplo in prisrčno mnenje. Glasbena industrija je tam zelo razvita, saj gre za ogromen trg. Ljudje koncerte doživljajo še bolj emocionalno, nastopajoče skoraj zasujejo z rožami, po koncertu se v garderobo vije dolga vrsta ljudi, ki se želijo osebno zahvaliti in čestitati. Slovenci so morda malo bolj zadržani, pa ne bi hoteli biti, samo v družbi ni sprejeto na široko razkazovati čustva.

V čem je lahko prednost slovenskih izvajalcev v primerjavi z ostalimi oziroma kje so ovire? S kakšnimi težavami se soočate pri svojem delu?

V Sloveniji ljudje zelo hitro postanejo zvezde, čeravno za to niso prav nič storili. Mediji to podpirajo, čeprav po mojih vtisih to ogromnemu odstotku ljudi popolnoma preseda. Problem Slovenije je majhen trg in tu dolgoročno res ni mogoče živeti od glasbe. Pravijo, da se kritična masa za vse žanre na glasbenem trgu vzpostavi pri štirih milijonih prebivalcev. Dobri glasbeni projekti ogromno stanejo in tako ni možnosti, da bi se pokrili samo v Sloveniji. Veliko slovenskih izvajalcev ima talent, iskrico, pa vendar dolgoročno gledano omagajo, obupajo in gredo nekam v službo, ker jih negotovost in pomanjkanje nastopov tukaj ubijajo. Če bi bil Iztok Mlakar Italijan ali Francoz, bi bil od svoje glasbe bogataš. Prav tako še marsikateri izvajalec. Tako pa pri nas ne more biti pravih zvezd, saj so vsi zaslužki ob stroških, ki jih imajo izvajalci s svojimi projekti, smešno nizki in mnogi glasbeniki kljub veliki prepoznavnosti komaj shajajo iz meseca v mesec. Država bi tu lahko veliko pomagala, a v resnici vse institucije, ki bi to lahko storile, ne želijo ločiti zrnja od plevela.

Po kakšnem kriteriju se odločate za interpretacijo neke pesmi? Gre le za to, da se vas dotakne ali mora imeti še kakšne specifične elemente?

Slišim, da je pesem, ki ji lahko vdahnem novo interpretacijo. Zato se tudi vedno vse učim po notah, ne pa po poslušanju posnetkov, ki ti hitro zasidrajo drugo izvedbo. Za koncerte izbiram pesmi, ki so si različne. Nihče noče poslušati dve uri eno in isto.

V čem vidite izrazne prednosti žanra crossover?

V tem, da ponovno oživijo pesmi, ki bi morda šle v pozabo, ali pa se jih spomni le še starejša generacija. Z novo preobleko postanejo spet aktualne, spozna jih tudi mlajša publika, obenem pa postane ponovno aktualen tudi original, saj ga ljudje začnejo iskati. Tako so vsi zadovoljni. Skozi crossover lahko tudi kvalitetnejšo glasbo in izvedbo približaš širši publiki. Prvi so s tem na nek način začeli trije tenorji, pa dueti, kot je bil denimo čudovita "Barcelona" v izvedbi Freddieja Mercuryja in Montserrat Caballe. Prva pa je s tem začela Sarah Brightman, ki je na albumu kontrastne skladbe "Who Wants To Live Forever" in Händla zapela v enotni preobleki.

Kako je z avtorsko glasbo?

Vesnina pesem iz Mobitelove reklame in moj prvi album Moj svet sta bila popolnoma avtorska. Na Slovanski duši in Slovenskem srcu je tudi nekaj avtorskih pesmi, ki jih je napisal Slavko Avsenik mlajši. Upam, da jih bo sčasoma več, moj je mož tudi pričel pisati zame in ima za to na splošno velik talent. Upam, da bom kmalu zapela kakšno njegovo pesem.

Kaj pravzaprav pomeni danes biti samosvoj v glasbi?

Slediš svoji poti in delaš stvari s srcem in intuitivno, ne glede na izid. Po mojih izkušnjah se to najbolj obrestuje oziroma je edina prava pot umetnika. Glasbena industrija sicer išče preverjene šablone, a če si zelo samosvoj, sčasoma pride do tebe in te želi točno takšnega kot si. Je pa nedvomno to veliko težja pot.

V kolikšni meri je pri izvajalcu, interpretu pomembna tehnika in v kolikšni ostalo... emocije, duša?

Tukaj lahko govorim samo zase, saj ne vem, kako delujejo drugi. Tehnika je osnova vsega in sama sem vanjo vložila ure in ure svojega časa. Ne le v vadbo glasu, tudi v delo na intonaciji, ritmu, strukturi pesmi, ki je vsaka zgodba in popotovanje zase. Vendar pa tehnika ni cilj, cilj je, da ti postane tako organska, da lahko na odru nanjo skoraj pozabiš in se posvetiš samo srčni izvedbi. To je na koncu najbolj pomembno. Publika bo hitreje spregledala tehnične pomanjkljivosti, nekateri jih morda celo ne bodo opazili, nikoli pa ne bodo oprostili hladne izvedbe.

Kaj posebej cenite pri vaših kolegih, drugih izvajalcih, umetnikih? Kaj se vas dotakne?

Iskrenost.

Kako je prišlo do sodelovanja z Rengo? Je morda v načrtu kakšen skupen projekt?

Že dolgo poslušam njegovo glasbo in zame je bilo peti z njim izpolnitev velikih sanj. Prav tako kot njegova izvedba in profesionalnost pa sta me navdušili tudi njegova lahkota komunikacije ter simpatičnost. Takoj sva se ujela in se že pogovarjamo o nadaljnjih sodelovanjih. Za začetek pa naju je z možem povabil na zaključek svoje turneje Orchestra e voce v Ferrari, kjer bo več časa za pogovore. V Koper je prišel zelo na hitro, ima zelo intenzivno turnejo, skoraj vsak dan koncert z orkestrom v drugem mestu, tako da sem še bolj počaščena, da si je vzel čas.

S kom bi si še želeli sodelovati?

Zanima me sodelovanje z vsakim kvalitetnim glasbenikom, ne glede na žanr. Če so ljudje samozavestni in prepričani v to, kar počnejo, ni nikoli težav s sodelovanjem. Največji umetniki so praviloma zelo preprosti ljudje.

Vaši načrti v prihodnosti?

Veliko jih je, ne samo za naslednje leto, tudi za leto po tem. Koncerti z različnimi orkestri na največjih odrih sveta. Ponovno bova več v Moskvi in še nekaj drugih velemestih. Idej je tudi že za kar nekaj zgoščenk, za različne trge, ki jih bomo realizirali postopoma. Predvsem pa si želim ob vsem tem ne zamuditi otroštva svoje hčere in imeti še kakšnega otroka. Mislim, da je kljub vsemu na koncu življenja, ko potegneš črto, to edino, kar šteje.