Savič za STA: "Trenirke" so se zgodile na Twitterju, ker klasični mediji ne ponujajo tega, kar javnost potrebuje

Po objavi komentarja o profilu volivcev Zorana Jankovića, objavljenem na spletnem mestu SDS, se je med slovenskimi uporabniki spletnih družbenih omrežij sprožil val odzivov, ki je privedel tudi do organizacije shoda trenirk v središču Ljubljane. Kaj to pove o današnji vlogi in pomenu spletnih družbenih omrežij v Sloveniji?

V bistvu ne prav veliko. "Trenirke" niso nastale zaradi tega, ker bi se internet kot neka posebna žival zgodil in se mobiliziral in potem manifestiral na ulici. Trenirke na Twitterju in Facebooku so se zgodile zato, ker je bil to najbolj priročen medij - ker je to bilo za konec tedna, ker so mediji čakali oziroma so poročali o tem šele v ponedeljek in ker sta bila Twitter in Facebook najhitrejša medija. Najhitrejša sta bila seveda zaradi njunih uporabnikov - eno je namreč hitrost medija na papirju, ki omogoča, drugo pa je potem vprašanje, ali uporabniki to hitrost tudi dejansko uporabljajo. Televizija in radio znata tudi biti zelo hiter medij, ampak je denimo za televizijo težava v tem, ker smo jo navajeni gledati ob sedmih zvečer. To pomeni, da kakšna objava izven tega časovnega okvira ne bi dosegla veliko občinstva. Uporabniki Twitterja in Facebooka so po drugi strani videli ta zapis na strani SDS, se nanj odzvali in se je potem zadeva hitro razvila - ampak to ne zaradi tega, ker bi bila Twitter in Facebook nekaj tako posebnega, ampak samo zaradi tega, ker so uporabniki ti dve orodji uporabili za zelo hiter odziv na ta incident.

Ali bi ta dogodek lahko povezali s konceptom e-demokracije?

Ne. Definicija e-demokracije je uporaba informacijske tehnologije za participacijo v odločevalskih procesih. To je sicer zelo ozko, saj so odločevalski procesi ponavadi volitve, referendum, posvetovanja, torej neki procesi, ki pripeljejo do izoblikovanja neke politične odločitve. V tem primeru pa bi lahko govorili o nekakšni elektronski participaciji, v smislu, da so ljudje z informacijsko tehnologijo sodelovali v neke vrste političnem procesu, ki se mu recimo da reče demonstracije oziroma protest. Načeloma je to bila neka manifestacija, neko izražanje nasprotovanja neki politiki oziroma akciji določene stranke.

Omenili ste, da sta bila Twitter in Facebook v tem primeru najbolj priročno orodje. Ali lahko iz tega potegnemo ugotovitev, da so spletna družbena omrežja v takšnih primerih postala doslej najbolj učinkovito orodje za civilno družbo?

Pri analizah o tem, kaj internet dela za mobilizacijo oziroma kako internet pomaga pri mobilizaciji, je treba paziti, da ne dajemo orodjem preveč duha oziroma da ne rečemo, da so orodja sama po sebi smiselna. V tem primeru zagotovo take akcije ne bi mogli izpeljati s pomočjo drugih orodij. Internet nasploh je namreč zelo vizualen in tekstualen medij, tako da so bile objavljene tako fotografije kot besedila. Vendar pa če ne bi ljudje že v glavi imeli neke želje po tem, da se reče takim izpadom ne, potem se zaradi samega Twitterja in Facebooka ne bi zgodilo to, kar se je. Ker pa so ljudje že v svoji glavi imeli stališče, da je potrebno reči ne sovražnemu govoru, diskvalifikaciji političnih nasprotnikov in nižanju ravni politične debate v državi, so se odzvali, uporabili ta omrežja in potem šli tudi na "ulico".

Če še nekoliko obrnem vprašanje - ali bi v tem primeru prišlo do izvedbe shoda, če ne bi imeli na voljo spletnih družbenih omrežij?

To pomeni, da teoretično predpostavljamo, da bi ljudje to prebrali, a bi potem uporabili kakšen drug medij, da bi se organizirali. Mislim, da bi se. Mislim, da bi se ta premik lahko zgodil tudi s pomočjo mobilnih telefonov, elektronske pošte, navsezadnje spletnih mest časopisov, ki so sicer z zamikom poročala o tem, ampak so vseeno poročala. Mogoče bi se lahko zgodile celo bolj množične demonstracije. To pa zato, ker so družbena omrežja sprožila nek fenomen, ki mu rečemo klik demokracija. Gre za to, da uporabnik misli, da je že z nekim dejanjem oziroma klikom na internetu že vplival oziroma participiral konkretno v nekem političnem procesu. Na Facebooku smo imeli že na tisoče pozivov na primer k odstopu kakšnega politika ali k spremembam zakonodaje, ampak potem pa se pri uporabi konkretnih mehanizmov, ki so ljudem na voljo za neko politično akcijo, denimo zbiranje podpisov ali demonstracije, ni zgodilo nič konkretnega. Nazorno to pokaže tudi podatek, da je na Facebooku podporo shodu trenirk izrazilo preko 800 ljudi, na shodu pa jih je nato bilo mogoče 100, pa še pri teh je vprašanje, koliko jih je prišlo le na podlagi pozivov na Facebooku.

Ali javnosti na Facebooku in Twitterju potemtakem manjka naveza s klasičnimi mediji

Pri klasičnih medijih vidim težavo v tem, da se v njih premalo poudarja njihova izobraževalna vloga oziroma njihova vloga povezovanja z javnostjo. Po eni strani gredo preveč - o čemer vsi govorimo in kimamo, da je res, a nihče potem nič ne naredi - v senzacionalizem, hkrati pa so se začeli na spletu obnašati kot podjetje, ki mu je v interesu ustvariti čim večje število prikazov in obiskov, zato da lahko čim dražje prodajo oglasni prostor. Pri spletnih medijih se tako vidi, da so to vedno bolj podaljški marketinškega oddelka in ne podaljšek medijske hiše oziroma bodisi tiskanega bodisi elektronskega medija. Pri tem je ključna težava, da javnost tega ne ve - ne ve, da so se mediji odločili, da bodo na spletu poslovali kot vsako podjetje, ki hoče imeti na koncu leta čim večji dobiček s tega naslova. Ker ljudje tega ne vedo, ker imajo še vedno v glavi, da je spletni medij nekaj, kar teži k objektivnemu poročanju oziroma informiranju javnosti, se lahko pri tem zgodijo zelo hudi trki dveh ideologij - trčita ideologija prodaje in ideologija informiranega, razsvetljenega državljana.

Spletni mediji torej ne ponujajo nobene dodane vrednosti oziroma še tam, kjer jo ponujajo, jo v zelo majhnem obsegu. Zato menim, da se je vsa ta aktivacija ljudi na internetu zgodila ravno zaradi nezadostne vloge medijev, da se je zgodila ravno zaradi tega, ker so ljudje ugotovili, da jim to, kar pač počnejo slovenski mediji, kot uporabnikom ne odgovarja in da bodo informacije raje iskali drugje. Če podam nekoliko apokaliptično vprašanje - kaj bodo slovenski mediji na spletu počeli čez tri generacije, ko bo angleščina postala tako domača, da jo bomo znali vsi govoriti tako dobro, da si bomo znali sami iskati informacije v angleščini? Ne predstavljam si, zakaj bi čakal, da mi nek slovenski medij prevede neko novico, če jo znam sam prevesti oziroma sem jo prebral že pri viru. Tu obstaja neka luknja, ki se ji približujemo. Zelo zanimivo bo videti, kako se bodo mediji na to odzvali. Ali se bodo osredotočili na strogo lokalne novice, ki jih tuji mediji ne morejo ponuditi, ker nimajo tako močne dopisniške mreže, ali se bodo šli participatorne projekte, ko bodo novinarji postali pravi predstavniki javnosti in bodo delovali v njenem imenu, ali pa se bodo še bolj usmerili v tržno, marketinško smer, tako da bodo na koncu poleg novic prodajali še artikle, povezane s temi novicami. To bi bila čista degradacija novinarstva, to je potem "content marketing", pri katerem z vsebino prodajaš izdelke.

Kako pa naj se slovenski mediji v svojih spletnih izdajah odzovejo na omenjeno luknjo, ki raste med njimi in javnostjo in jo zdaj delno zapolnjujejo družbena omrežja?

Obstaja več pristopov. Vsi so povezani s spremembo v načinu delovanja, s financami ter izobraževanjem javnosti o teh novih poteh. Prvi je kakovostnejše poročanje s terena v živo, tako da prve informacije o nekem dogodku pridejo prek spleta. Potem se lahko isti ali drugi novinarji na dolgo oziroma analitično razpišejo bodisi na spletnem mestu bodisi prvi redni izdaji posameznega medija. S tem bi dosegli to, da bi uporabniki informacije dobivali ažurno in jih tako ohranili pri sebi tudi za spremljanje bolj poglobljene obdelave teh informacij. Problem pri tem je, da imajo v večini slovenskih medijskih hiš resursov dovolj samo za eno stvar - torej ali v živo ali pa analitično. S tem pridemo do že omenjenih financ.

Drug pristop je uporaba spletnih orodij za sodelovanje, povezovanje z javnostjo - prek možnosti komentiranja objav, Twitterja, forumov. To se v Angliji, Franciji, Nemčiji krasno koristi za to, da novinarji sodelujejo z javnostjo. Težava je v kakovosti poslušalcev in bralcev - treba jih je izobraziti, da se zavedajo, da spletni mediji niso neki pljuvalniki, ampak kanal, ki ga novinarji spremljajo oziroma poslušajo, ki omogoča navezo med javnostjo in novinarji ter lahko posledično privede do nekega konkretnega rezultata. Seveda je za to potrebno izobraziti oziroma kultivirati tako novinarje kot javnost. Novinarje zato, da se zavedo, da morajo javnosti pokazati, da se zaradi tega, ker je nek bralec napisal komentar ali pismo ali opozoril na nekaj, potem zgodi reakcija na strani novinarja oziroma medija. Ko bodo ljudje videli, da se zadeve premikajo tudi zato, ker oni sodelujejo, potem se bodo zadeve začele odvijati v pravo smer.

Tretji pristop pa pomeni čisto vključitev medijev v javno sfero, ki pomeni približevanje ideala medijev kot četrte veje oblasti oziroma kot združevalcev večjih množic za ustvarjanje pritiska na politično sfero. Medijske hiše bi po tem pristopu morale imeti neke oddelke, ki bi bili sestavljeni iz predstavnikov javnosti, ki bi opozarjali javnost na pomembne dogodke, na katere se je potrebno odzvati. Javnost pa bi nato prek medijev ustvarila pritisk na politične elite. To seveda pomeni, da bi morali mediji zavzeti in javnosti predstaviti svoja prepričanja in način poročanja. Javnost bi tako imela jasno sliko in bi si lahko sama nato na podlagi poročanja različnih medijev ustvarila lastno mnenje. Seveda pa to zahteva izobraževanje javnosti, da se bodo ljudje med drugim zavedali, da v nobenem mediju ne bodo našli popolne resnice, ampak da bodo mogli v svojem iskanju prave slike poseči po več medijih.

Ti pristopi nakazujejo, da bodo mediji verjetno med drugim morali posvojiti tudi koncept, na katerih temeljijo družbena omrežja ...

Predvsem bi bilo dobro, da bi se mediji opredelili do teh omrežij. Panike v smislu, ki se zdaj dogajajo okrog omrežij, češ da te brez tega ni, se mi zdijo kontraproduktivne. Preprosto bi morali trezno presoditi, katere svoje cilje bi z njimi lahko uresničili. Ne bi jih smeli uporabljati samo zato, da lahko potem rečeš, da si prisoten tudi na tem področju. Takšen pristop se bo izkazal za napačnega tudi zaradi pojavljanja novih in novih orodij - v Sloveniji imajo mediji to srečo, da so se uporabniki osredotočili na dve do tri tovrstna orodja. Kaj bi medijska hiša, ki že pri dveh orodjih ne ve točno, kaj bi z njimi počela, potem storila, če bi mogla na isti način delovati na desetih tovrstnih orodjih? Zato morajo najprej določiti cilje, nato oceniti zmožnost zasledovanja teh ciljev in šele nato izvajanje te strategije.