Leto 2011: Priprave na EPK pred pričetkom s polno paro, a s številnimi zagatami

Finančne težave so že od vsega začetka v ospredju projekta EPK, saj sta velikopotezne načrte ob kandidaturi leta 2007 močno oklestila gospodarska in finančna kriza ter pomanjkanje časa. Priprave so se v konkretni obliki namreč pričele šele konec leta 2010.

Programski direktor Mitja Čander, ki je položaj prevzel oktobra 2010, je v Vetrinjski dvor pripeljal kopico ljudi z različnih področij in začel sestavljati podobo EPK 2012, ki jo bodo gostili poleg Maribora še Ptuj, Velenje, Slovenj Gradec, Novo mesto in Murska Sobota.

Januarja je Maribor kot nosilca projekta EPK obiskala vlada na čelu s premierom Borutom Pahorjem. Ta je v ta namen iz državne blagajne obljubil 13,4 milijona evrov za program, po deset milijonov za gradnjo nove umetnostne galerije in knjižnice v Mariboru ter dva milijona za obnovo Dominikanskega samostana na Ptuju. Te obljube naj bi še vedno držale, če bodo le občine izpolnile svoj del obveznosti.

Propadla pa je vladna obljuba, da bo EPK imel prednost na razpisih ostalih resorjev, ne le kulturnega. Ostali resorji namreč v letošnjem letu niso pokazali posebnega zanimanja za program EPK, čeprav slednji sega tudi na področja kmetijstva, šolstva, zunanje politike, športa in podobno.

Enak delež sredstev za EPK kot država bi morale zagotoviti sodelujoče občine, a so že od začetka težave. Župani so dolgo oklevali s podpisom partnerskih pogodb, množili so se zapleti pri urejanju dokumentacije za investicije, zamujala so plačila za stroške delovanja zavoda in letošnje projekte. Zaradi slednjega je Čander konec decembra zagrozil z odstopom s položaja, dva dni kasneje pa je podobno storil tudi predsednik sveta zavoda Maribor 2012 Oto Luthar.

Medtem ko Čander kljub dolgu mariborske občine v višini 1,8 milijona evrov še vedno vztraja, je Luthar pred božičem odstopil, razočaran ker mesto in država po njegovem prepričanju ne stojita dovolj trdno za tem projektom.

Poleg financ je prirediteljem povzročala sive lase tudi negotovost glede infrastrukture, ki so si jo mesta obetala ob prevzemu podviga EPK. Še posebej Maribor je tu spodletel na celi črti. Po zamisli režiserja in predsednika programskega sveta EPK Tomaža Pandurja se je med drugim načrtovalo izgradnjo novega kulturnega središča, nazadnje imenovanega Maks, a denarja zanj niso uspeli zbrati. Ko se je izkazalo, da država nad to idejo ni navdušena, vsaj ne toliko da bi primaknila kaj denarja, so vanj idejno umestili novo umetnostno galerijo (UGM), a zaenkrat je od obeh pričujoča le samevajoča gradbena jama.

Močno se je zapletlo tudi pri knjižnici na Rotovškem trgu, saj zaradi spora s sosedi ni moč pridobiti gradbenega dovoljenja. O brvi čez Dravo, ki so jo prav tako napovedovali, se sploh ne govori več, nabrežje Drave ostaja enako kot pred letom dni.

Tudi v partnerskih občinah je EPK prinesel le malo novih zidakov. V Murski Soboti so februarja odprli prenovljeno kinodvorano, v Slovenj Gradcu maja prenovljena rojstno hišo skladatelja Huga Wolfa ter sedež pokrajinskega muzeja in galerije.

Neuspešna investicijska zgodba, ki je bila v izključni pristojnosti občinskih veljakov, je močno ovirala pripravo programa EPK, saj programska ekipa zavoda Maribor 2012 vse do zadnjega ni vedela, na katera prizorišča lahko računa. V Mariboru jim je občina pol leta zagotavljala, da jim bo kot osrednje prizorišče EPK postavila Maksa, nato je načrte preusmerila v prenovo hale v nekdanji TVT Boris Kidrič, kasneje je za jesen 2012 napovedovala odprtje nove UGM, mesec dni pred pričetkom EPK pa je jasno, da bo treba vse dogodke umestiti v že obstoječe objekte.

Po propadu ideje o Maksu ter domnevnih pritiskih medijev in javnosti se je Tomaž Pandur umaknil iz projekta, zavod pa je po očitkih o nevestnem delu zapustila tudi poslovna direktorica Helena Hvalec. Iz organov zavoda so se zaradi nove zakonodaje morali umakniti še državni sekretarji Jožef Školč, Jozsef Györkös in Stojan Pelko, zato je vrh ekipe EPK letos doživel kar precej kadrovskih menjav.

Aprila 2011 je zavod po ponovljenem razpisu končno dobil generalno direktorico Suzano Žilič Fišer, ki je po odstopu Hvalčeve prevzela tudi delo poslovne direktorice. S tem se je ekipa EPK stabilizirala in ob močnem pritisku javnosti naglo sestavljala program dogodkov za leto 2012.

Tega je programski direktor kljub negotovosti prizorišč in financ v veliki meri predstavil junija, končno obliko pa oktobra. Ta obsega projekte skupni vrednosti 16,5 milijona evrov, ki so razvrščeni v štiri programske sklope. Terminal 12 zajema umetniške vrhunce, Ključi mesta posege v prostor s ciljem reanimacije mestnega središča, Urbane brazde okoljske in socialne projekte, Življenje na dotik pa dogajanje na spletu. Posebne pozornosti so deležni še mednarodni projekti, kot na primer kulturne ambasade, ter projekti univerze in projekti za ljudi s posebnimi potrebami.