misliIzšla monografija o lutkarju Milanu Klemenčiču
Ljubljana, 20. decembra - Lutkovno gledališče Ljubljana (LGL) je izdalo monografijo o akademskem slikarju, fotografu, enemu od pionirjev slovenske barvne fotografije in gledališke scenografije, predvsem pa očetu slovenskega lutkovnega gledališča Milanu Klemenčiču. Avtor Matjaž Loboda jo je podnaslovil Iskalec lepote in pravljičnih svetov.
"Kdor čaka, dočaka," je na današnji predstavitvi dejal Loboda in dodal, da je bilo na monografijo treba čakati dolgo časa. Po besedah direktorja LGL Uroša Korenčana je bila dolg, za katerega bi se bolj spodobilo, da bi ga gledališče kot skrbnik dediščine poravnalo lani ob stoletnici slovenskega lutkarstva, tako pa je izšla leto kasneje s finančno pomočjo ministrstva za kulturo.
Milan Klemenčič (1875-1957) se je nad lutkami navdušil že v otroških letih in je kasneje ob študiju slikarstva v Benetkah, Milanu in Münchnu redno zahajal v lutkovna gledališča. Na svojem domu v Šturjah pri Ajdovščini je 22. decembra 1910 uprizoril igro Mrtvec v rdečem plašču, ki je pomenila rojstvo slovenskega lutkovnega gledališča.
Po Lobodinih besedah je dolgo časa veljalo, da je bila to prva lutkovna predstava na Slovenskem, dokler niso ugotovili, da jih je družina Ipavcev uprizarjala že v 80. letih 19. stoletja. Vendar to Klemenčičevega prvenstva ne zmanjšuje, saj gre za začetek slovenskega lutkovnega gledališča kot umetnosti, je poudaril avtor monografije.
Malo marionetno gledališče, ki ga je Klemenčič odprl v Ajdovščini, je delovalo do prve svetovne vojne. Do takrat je pripravil še pet premier, dve pa nato leta 1917 v Gradcu, kjer je služil vojsko. Po vojni se je z družino preselil v Ljubljano, kjer ga je gledališki konzorcij postavil za vodjo Slovenskega marionetnega gledališča.
Omenjeno gledališče je, kot je povedal Loboda, v sedanji Šentjakobski dvorani v Mestnem domu uprizorilo 105 predstav in 16 premier od leta 1920 do leta 1924, ko je zaradi nemogočih pogojev zaprlo vrata. K lutkam se je Klemenčič spet vrnil dobrih deset let kasneje: leta 1936 je gledališče Miniaturne lutke v njegovi dnevni sobi uprizorilo igro Sovji grad, dve leti kasneje pa predstavo Doktor Faust, ki je obveljala za vrhunec njegovega ustvarjanja.
Loboda se je s Klemenčičevo zapuščino prvič srečal sredi 70. let, ko mu je umetnikov sin predlagal, da bi jo organizirali v muzejsko zbirko, vendar pravih možnosti tedaj ni bilo. Naslednjič se je z njo srečal leta 1988, ko je za festival Lutke pripravil razstavo Od Klemenčiča do Pengova, nakar se je zapuščina vrnila nazaj pod okrilje družine.
Kasneje je pripravil še več razstav o Klemenčiču, tudi v tujini, dokler ni njegova hči zapuščine predala LGL, ki je na podstrehi organiziralo stalno razstavo in oživilo obe predstavi gledališča Miniaturne lutke. Na vrsti je bila torej le še monografija, je dejal Loboda.