Mitja Bervar za STA: Najprej bo treba ponovno vzpostaviti sistem dela

Diplomirani ekonomist Mitja Bervar je v osrednjo slovensko operno-baletno hišo prišel novembra 2009 kot v.d. ravnatelja, s 1. januarjem 2010 pa je bil imenovan za petletni mandat. V obdobju pred tem je imel največ zaslug za vzpostavitev Slovenskega glasbenoinformacijskega centra, pred prihodom v SNG Opera in balet Ljubljana pa je kot generalni sekretar Društva slovenskih skladateljev poskrbel za finančno sanacijo društva in razširitev njegove dejavnosti.

Mineva mesec dni, odkar so se umetniški ansambli vrnili v prenovljeno operno-baletno hišo. Kakšni so občutki, kako so se vživeli?

Občutki so lepi, radostni, navdušujoči, včasih tudi zaskrbljeni, kajti vsakič, ko pride kaj novega, ljudi sprva navdaja negotovost, čeprav se veselijo. Obstaja tisoč in eno vprašanje, na katerega je treba odgovoriti. Dejstvo pa je, da je v hiši treba še marsikaj postoriti, zato nas v prihodnje čaka še veliko dela, organizacijskih in finančnih podvigov. Pri tem upamo tudi na razumevanje in podporo ministrstva za kulturo.

Kakšni so vaši načrti sedaj, ko ste dobili nove prostore in novo tehniko? Bo Opera umetniško lahko presegla 19. stoletje, iz katerega črpa svoj železni repertoar?

Bo, o tem sem prepričan. Načrti so predvsem, da ponovno vzpostavimo nek sistem dela v hiši. Prostori nam to omogočajo, najsi bo za vaje ali za predstave, za oba ansambla, tudi tehnika se mora dodobra spoznati z novostmi, določene stvari moramo še pripraviti, zmontirati, tako da mislim, da bo hiša, ko bo vse to postavljeno, lahko zaživela v umetniškem smislu.

Tudi v drugih državah obnavljajo stare opere in temu primerno potem pripravijo program 21. stoletja. Zlitje stoletij, kot smo naslovili odprtje in letošnje leto, je samo prikaz starega, tradicionalnega z modernim, novim. Mislim, da bo takšno moralo biti tudi delo v umetniškem smislu: na eni strani bo treba poskrbeti za tradicijo in osnove umetniškega delovanja, na drugi strani pa za sodobnost bodisi v tehničnem bodisi v umetniškem smislu. Še preden sem prišel v to hišo, sem zagovarjal, da mora biti takšna umetniška strategija, tudi z umetniškima vodjema je ta smer dogovorjena. Seveda pa jo bomo postavljali sproti.

Če ste nekoliko konkretnejši, kako si boste prizadevali za premik proti sodobnosti? Bi Črne maske, ki jih pripravljate v koprodukciji z Mariborom, lahko bile začetek za več tovrstnih del v prenovljeni zgradbi?

V tem letu bo imelo naše gledališče veliko sodobnih del. Črne maske so sodobna koprodukcija, naslednja sodobna produkcija bo Ljubezen kapital. Tudi na področju baleta bo podobno: Giselle ima sodobno koreografijo, Ples poezije, ki bo posvečen Ljubljani, prav tako. Na drugi strani pa je seveda treba poskrbeti za klasičen repertoar, kot so Traviata, Nabucco, La Boheme, ki jih mora imeti vsaka hiša, da je razmerje uravnoteženo.

Kaj pa Wagner? Je mogoče upati, da se po pol stoletja vrne na oder, ki je sedaj globlji in višji, ne pa bistveno širši?

Kdor bi razmišljal o tem, da bi v hišo ponovno postavil Wagnerja, bi najbrž imel določene težave tako v izvedbenem kot v tehničnem smislu. Za Wagnerjeve opere bi se morali povezati s Cankarjevim domom in njegovim direktorjem Mitjo Rotovnikom. Z njim se že pogovarjamo, saj imamo kar nekaj opernih in baletnih načrtov. Problem našega odra je, da je majhen, imamo pa v Ljubljani to srečo, da obstajata dve dvorani na razdalji stotih metrov. Če bomo s Cankarjevim domom še naprej dobro sodelovali, potem vidim celo prednosti, ker bomo lahko uporabili oba odra, odvisno pač od programa v obeh ustanovah.

Premiero slovenske novitete Ljubezen kapital Janija Goloba, ki je bila napovedana za ponovno odprtje hiše, ste prestavili na jesen 2012. Bo to del slovesnosti ob 120-letnici gledališča?

Najprej moram povedati, da smo jo prestaviti zato, ker je bilo odprtje hiše tolikokrat odloženo, da se umetniška ekipa ni mogla več prilagajati vsem tem spremembam. To bo prva operna premiera nove sezone, ne bo pa del slovesnosti ob 120-letnici.

Kako boste sicer zaznamovali jubilej?

V ta namen pripravljamo koncert, ki bo v drugi polovici letošnjega leta. Na njem bomo predstavili umetniške dosežke naše hiše, pa tudi zmožnosti odra in tehnične opreme. Opero bomo skušali prikazati v drugačni luči, kot smo jo ob odprtju. Je pa bilo odprtje že samo po sebi velik dosežek, ker smo ga morali pripraviti v tako kratkem času: 30. novembra smo dobili uporabno dovoljenje, 1. decembra so stopili prvi umetniki na oder, 5. decembra pa smo imeli prve vaje za otvoritveni dogodek, ki je bil 10. decembra.

V Opero ste prišli kot krzni menedžer in ob nastopu mandata podedovali milijonski dolg iz preteklih let. Kako boste sanirali rdeče številke glede na to, da država krči sredstva za kulturo?

V vsaki operno-baletni hiši je to zelo težko urejati. Dolg, ki sem ga podedoval, ni bil milijon evrov, bil je manjši. A vendar smo v letu 2010 povečali naše aktivnosti za 55 odstotkov in s tem seveda tudi stroške. Mislim pa, da je zelo pomembno, da smo to storili, kajti sedaj, ko smo dobili hišo, lahko z aktivnostmi samo nadaljujemo. Drugače bi potrebovali kar nekaj časa, da bi se vrnili v umetniško kolesje. Gotovo se strinjam, da nam še kar nekaj manjka, a vendarle nismo ostali nekje zadaj v umetniškem smislu, zato bomo sedaj veliko hitreje prišli nazaj na tir.

Menim, da bodo letos in v naslednjih letih imeli vsi javni zavodi in vsa kultura veliko težav, treba bo iskati rezerve. Za nas pa je pomembno, da bomo sedaj sploh imeli možnost, da ustvarjamo predstave, ne da bi za vsako vajo in gostovanja v dvoranah plačevali najemnino. To je ena od osnovnih stvari. S tem bomo določene prihodke lahko povečali. Vseskozi sem namreč poudarjal, da bomo po vrnitvi pod svojo streho spet imeli ustrezne lastne prostore za vadbo in svoj oder za predstave. Poleg tega bomo lahko v prostih terminih dvorano tudi oddajali. Če k temu dodamo še racionalizacijo procesov, bi lahko hišo pripeljali do točke, da se bo lahko govorilo predvsem o delu in o umetnosti.

Kot vemo, so operno-baletna gledališča izredno draga, vaše pa bo sedaj že samo zaradi večje kvadrature imelo več obratovalnih stroškov. Si zaradi tega lahko obetate višji vložek ministrstva ali bo potrebno varčevati tudi na račun programa?

To je odvisno od odločbe in od programa. Trenutno ne vem, kakšno je stanje. O tem smo se na ministrstvu že večkrat pogovarjali in bojim se, da bomo imeli težave. Predvidevam, da bomo morali sprejeti določene programske ukrepe. Če bo treba zmanjšati število premier, bo to pač treba storiti. Verjamem pa, da bo ministrstvo za kulturo našlo način, da nas bo korektno sofinanciralo, saj se je naša velikost povečala s 3500 na 10.500 kvadratnih metrov. Upam, da bodo to uvideli in razumeli.

Upam tudi, da si bo ministrstvo v novi vladi priborilo položaj, ki je za Slovenijo izredno pomemben. Zavedati se namreč moramo, da sta umetnost in kultura v kriznih časih morda še bolj pomembni kot sicer, sploh v tako majhni državi, kot je Slovenija. Vendar bo temu morala slediti tudi zakonodaja. Če bo ta omogočila racionalizacijo na področjih, kjer je mogoča, potem bo to bistveno lažje za umetnost.

Na ministrstvu so predlog posodobitve javnih zavodov že pripravili, vendar še ni bil dan v proceduro.

Tako je, vsi direktorji smo ga dobili v vednost, tudi sindikati. Kolegij direktorjev gledališč je o njem večkrat razpravljal in vsem se zdi, da je to pomembna stvar. Ministrstvo za kulturo mora z vsemi socialnimi partnerji najti najboljšo mogočo ureditev, kajti sami najbolj dobro vemo, kje je mogoče prihraniti.

Kaj pa sponzorji in donatorji? Ali imajo v teh kriznih časih še posluh za operno in baletno umetnost?

Kolikor sem se pogovarjal z njimi, nisem imel občutka, da ne bi bili pripravljeni prisluhniti, tudi želijo si sodelovati, vendar tako kot vsi tudi oni občutijo krizo po svetu in v Sloveniji. Tudi sami iščejo možnosti, kako na racionalen način sodelovati pri določenih izbranih projektih. Vseeno upam, da se bo nekaj sredstev nabralo tudi iz tega vira in nam omogočilo dodatno rast v programskem smislu.