Zorko Simčič ob svojem novem romanu: Človek je na tem svetu kot popotnik

Kot so zapisali pri Študentski založbi, je nemogoče napovedati sodbo časa, a zdi se, da bodo prav Poslednji deseti bratje obveljali za osrednje delo slovenske emigracije. V središču romana je kolektivna usoda, zapisana skozi niz 21 vzporednih osebnih zgodb z več kot 300 značajsko izdelanimi liki, razpršenimi po različnih kontinentih, naplavljenimi v velemesta in odročne vasi. Simčič je raziskal motiv desetništva, po njegovih besedah starega keltskega mita, ki se za razliko od italijanske ali nemške pogosto pojavlja v slovenski literaturi, med drugim pri Jurčiču, Tavčarju in Župančiču. Temo tujstva Simčič povzema z besedami, da je človek na tem svetu kot popotnik, "homo viator".

"Danes je človek pogosto prisiljen oditi iz svojega rojstnega kraja, dogaja se novo preseljevanje narodov. V desetletjih po drugi svetovni vojni je šlo po svetu več ljudi kot prej v tisoč letih. S tem se nehote bližaš drugih ljudem, krajem, mentaliteti, s katero se strinjaš ali ne. Prisiljen si, da postaneš drugačen, kolikor je drugo drugačno. Začneš se spreminjati in postajaš deloma tujec", je povedal Simčič. "Kdor ima korenine - zdaj bodo rekli, da sem nacionalist - vendar mislim na družino, rod, narod, ga to obogati. V tem smislu je tujstvo rodovitno in tako sem ga tudi sam doživljal," je še povedal.

Zgodbam iz pričujočega romana je skupno neprostovoljno bivanje na tujem. Simčič se ne ukvarja s politično dimenzijo povojne emigracije, ampak z eksistencialno plastjo tovrstne usode: biti izgnan, izločen, stigmatiziran in vzeti takšno usodo nase kot pot zadoščevanja za grehe generacij. "Mislim, da je treba danes s tem desetniškim mitom končati. Dovolj je zadoščevanja, saj človek lahko misli, da je to njegova edina naloga in se potem vda v usodo. Dovolj je odkupovanja za preteklost, dajmo živeti svoje življenje," je pozval Simčič. V šali je še dodal, da se ta roman ne bo hitro prodal.

Dramatik, pisatelj in esejist Zorko Simčič, ki je novembra lani praznoval 90-letnico, se je uveljavil že s prvim romanom Prebujenje (1943). Med vojno je izdal še zbirko humoresk in satir Tragedija stoletja in napisal libreto Krst pri Savici ter dramo Zadnji akord. Maja 1945 se je umaknil na Koroško in bil prevajalec pri angleških zasedbenih silah v Avstriji. Pozneje je odšel v Italijo in opravljal različne priložnostne službe, med drugim je delal za Radio Trst II, nato je emigriral v Argentino.

V Buenos Airesu je bil organizator kulturnega življenja pri Slovenski kulturni akciji in urednik revije Meddobje. Je eden najizrazitejših izseljenskih pisateljev. Med njegovimi dramami je najpomembnejša Zgodaj dopolnjena mladost. Roman Človek na obeh straneh stene, za katerega je leta 1993 dobil nagrado Prešernovega sklada, spada med najpomembnejša dela slovenske povojne proze. Leta 1994 se je vrnil v domovino. Od leta 2006 je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.