Premiera Črnih mask: Nova priložnost za odrsko življenje

Črne maske so edino glasbenogledališko delo Marija Kogoja (1892-1956), čeprav to ni bila njegova edina operna zamisel. Že prej sta ga pritegnila Wildova Saloma in Prešernov Krst pri Savici, a ju ni uresničil. Ko pa je propadla uprizoritev drame Črne maske ruskega pisatelja Leonida Andrejeva, za katerega mu je ljubljansko gledališče naročilo scensko glasbo, je besedilo v prevodu Josipa Vidmarja z izjemo nekaterih podrobnosti uglasbil v celoti.

Opero je komponiral med letoma 1924 in 1927, časniki pa so njeno praizvedbo leta 1929, ki jo je vodil Mirko Polič, napovedovali kot največji domači operni dogodek po prvi svetovni vojni. Čeprav ji v tradicijo zazrto občinstvo, ki je novosti le stežka sprejemalo, pretežno ni bilo naklonjeno, je kmalu obveljala za enega glavnih, z Evropo primerljivih dosežkov slovenske glasbene moderne.

V Črnih maskah je Kogoj uporabil sodobne glasbene prijeme, kot je t.i. govorno petje (Sprechgesang), s katerimi se je seznanil med študijem na Dunaju. Z glasbo je naslikal človekov duševni svet, njegovo razklanost na temno in svetlo stran. Opera v dveh dejanjih oziroma petih slikah namreč ponazarja prav to protislovje, ki se dogaja v glavnem junaku Lorenzu in se zaključi z ognjem kot simbolom očiščenja. Zanj je skladatelj ustvaril eno najzahtevnejših baritonskih vlog v operni literaturi.

Ali je s tem delom nakazal slutnjo usode, ki ga je doletela le nekaj let pozneje, ni preprosto vprašanje. Tematika mu je bila, kot se strinja glasbena zgodovina, blizu. Bil je namreč izredno senzibilna oseba, ki ji življenje ni prizaneslo. Že v otroštvu sta mu umrla brat Marij in oče, mati pa je po moževi smrti preprosto izginila. Vzgojen v rejništvu je, čeprav se je rodil kot Julij, zaradi zamenjave krstnih listov dobil bratovo ime.

Po vrnitvi z Dunaja, kjer se je formalno izobraževal pri Franzu Schrekerju in Arnoldu Schönbergu, je bil v Ljubljani krajši čas glasbeni kritik in korepetitor v operi, a je zaradi neomajnih stališč, s katerimi je zagovarjal potrebo po t.i. novi glasbi, prišel navzkriž z domala vsemi. Kasneje ga je ponovno angažirala ljubljanska Opera. Tri leta po premieri Črnih mask je zbolel za shizofrenijo in do smrti preživel v bolnišnici.

Po mnenju poznavalca Kogojevega življenja in dela, muzikologa Boruta Loparnika, so Črne maske "skladateljeva ekspresija", njegova "osebna glasbena izpoved, ki jo je rodilo ekspresionistično občutje sveta". Kompozicijsko gledano pa so ostale na pol poti med pozno romantiko in ekspresionizmom.

Ker je opera v izvirni obliki veljala za neizvedljivo, partitura pa doslej sploh še ni bila objavljena, je kljub hvali, ki jo je pospremila do prve uprizoritve, ostala evropski in svetovni kulturni javnosti skoraj povsem neznana. Na oder so jo postavili le še dvakrat, obakrat v Ljubljani: leta 1957, ko je dirigiral Samo Hubad, in leta 1990, ko jo je vodil Anton Nanut. Tako se sodba, da bi morala biti stalnica domačega repertoarja, do danes ni izpolnila.

Dobri dve desetletji kasneje je pred svojo četrto premiero. Kogojev notni zapis je revidiral Uroš Lajovic, ki bo tudi dirigiral. Nova postavitev je nastala v koprodukciji med mariborsko in ljubljansko operno hišo ter EKP, režijo podpisuje Janez Burger. Scenografijo je prispeval umetniški kolektiv Numen, kostumi so delo Alana Hranitelja, odrski gib je oblikoval Edward Clug. Protagonista bo pel Jože Vidic.

Opera sicer danes, kot je prepričan Lajovic, ne učinkuje več avantgardno, pač pa bistveno manj moderno. "Upam si trditi, da bo učinkovala drugače, kot je doslej," je v enem od intervjujev dejal dirigent, ki je s klavirskim izvlečkom in nemškim prevodom besedila omogočil, da bo kdaj morda zvenela tudi v tujini.