Stanka Hrastelj za STA: Človek današnjega časa je težko sam s seboj

Nedavno ste prejeli modro ptico za romaneskni prvenec Igranje. Razkrili ste, da protagonistka romana zboli za shizofrenijo, podlaga za roman pa je bilo vaše osebno doživljanje te duševne bolezni. Izkušnja je bila za vas verjetno težka, a po utemeljitvi nagrade sklepam, da vaš roman ni težko branje?

Težko rečem, ali je ta roman lahko ali težko branje. Sama sem se trudila, da ne bi bil preveč "zatežen", ker je že tema taka. Ker so mi kot pesnici bliže bolj pesniški pristopi, sem se trudila, da bo vsaj ritem, kljub dolgim stavkom, tako tekoč, da bo branje olajšal. Pri Mladinski knjigi so želeli najti komunikativen roman. Jaz sem imela občutek, da moj roman ni izrazito komunikativen in mislim, da ga bo težko brati, vseeno pa upam, da ne prenaporno.

Vaša junakinja je po svojem sodobna junakinja, vpeta v svet, v katerem lahko rečemo, da smo vsi po malem shizofreni v smislu motenj, ki so značilne za to bolezen - motnje hotenja, zaznavanja, mišljenja in čustvovanja...

Mislim, da je med motnjami in boleznijo velika razlika in bi bilo do teh, ki bolehajo za shizofrenijo, krivično, da to dvoje postavimo na isto raven. Sem pa omenila, da je čas shizofren oziroma takšen, da je lahko krasna podlaga za razvijanje kakšne duševne bolezni. Shizofrenost je predvsem metafora za stanje duha današnjega časa.

Razvoj shizofrenije sem pri očetu spremljala od vsega začetka. Tedaj sem bila v srednji šoli, v sicer zelo občutljivih najstniških letih, in sem opazovala, kako se je bolezen bohotila in kako razkošna je bila, prav tako pa sem opazovala, kako na očeta vplivajo različna zdravila. Nekatera so imela močne in zelo neprijetne stranske učinke, bilo pa je tudi obdobje, ko se je oče bal jemati zdravila in se je bolezen ponovno razvila. Imela sem možnost opazovati vse te razpoloženjske amplitude, tako navzgor kot navzdol. Žal je bilo slednjih precej več.

Kako pa ste gradili lik glavne junakinje?

Junakinja Marinka je Slovenka z Dolenjske, v romanu dopolni 30 let in ostane brez redne službe. To se zgodi, ker Marinka dobi neko alergijo in mora zaradi zdravja svoje delovno mesto pustiti, hkrati pa je preponosna, da bi v isti ustanovi sprejela drugo začasno službo. Tako ostane sama s seboj. Človek današnjega časa pa ni dobro opremljen, da bi bil sam s seboj. Tedaj se namreč srečuješ z vsemi svojimi plastmi, tudi s tistimi, ki se nahajajo na dnu in so temnejše. Ona se s tem težko spopada. Sprva se pri njej razvije depresija, ki se stopnjuje, proti koncu romana pa se izkaže, da gre pravzaprav za shizofrenijo.

Po podelitvi nagrade modra ptica ste dejali, da ste k pisanju vašega romana pristopili pesniško. Bi lahko rekli, da je ravno razvoj duševne bolezni, ki ga opisujete v romanu, pripomogel k večji liričnosti besedila?

Zagotovo je to bilo odločilno zato, da sem raje posegala po pesniških prijemih. Pišem namreč v prvi osebi, saj sem hotela čimbolj prepričljivo prikazati Marinkino bolezen in njen razvoj. Uporabila sem zelo dolge, celo ihtave, morda zadihane stavke. Njene misli stalno preskakujejo, se vračajo, izkaže se veliko agresije. Hkrati pa junakinja deluje na dveh nivojih. Prvi je površinski, navzven se zelo trudi delovati normalno in zdravo. Vzporedno s tem pa se na drugem nivoju, navznoter, kaže sam razvoj bolezni. Upam, da sem vsaj približno dosegla tak učinek.

Zanimivo je, da se pogovarjava o delu, ki ga razen žirije modre ptice in redkih izbrancev še nihče ni prebral. Roman Igranje izide 15. marca. Enigma, ki se bo okoli njega ustvarjala v tem času bo vse večja, vsi bomo težko čakali izid dela. Kako pa vi kot avtorica doživljate to prehodno stanje?

Nagrade za rokopise mi doslej v Sloveniji niso bile poznane. Znane pa so mi iz tujine, predvsem na Hrvaškem objavijo več tovrstnih natečajev in tudi občinstvo jih je sprejelo kot nekaj povsem običajnega. Lahko pa povem, da je odziv na to nagrado lep, pozitiven in tudi močan. Veliko ljudi mi je že reklo, da si želijo roman prebrati in z veseljem čakajo na njegov izid.

Nagrada modra ptica znaša 12.000 evrov bruto. Sicer jo bodo podeljevali za različne literarne zvrsti, prvič je bil to roman za odrasle. Znano pa je, da so slovenske nagrade za poezijo nižje kot pa nagrade za prozo...

Zdi se mi škoda, da je temu tako. Zame je poezija vrhunec umetnosti in za dobro poezijo je po mojem mnenju potrebno veliko več kot za dober prozni tekst - z velikim opravičilom vsem prozaistom. Poezija je bolj rahla, občutljivejša. Njena naloga je, da se kaže kot čista in pristna svoboda. Škoda je, da tudi s strani tistih, ki financirajo nagrade za poezijo, ni večjega posluha, da bi te zneske dvignili. Upam pa, da bo do tega kdaj prišlo in da bodo nagrado modra ptica razpisali tudi za pesniško zbirko.

Se vam zdi, da je pot mladega oz. še neuveljavljenega avtorja do izdaje prvenca v Sloveniji lahka ali trnova?

Trnova je, z veliko ovirami, in prav je, da je tako. Piše ogromno ljudi, marsikdo pa je premalo kritičen. Poleg tega je številnim pomembno, da objavijo knjigo, ne dajo pa dovolj poudarka na to, da mora biti besedilo, ki ga dajo od sebe, izpiljeno v največji možni meri, da mora biti kvalitetno. Kljub vsemu pa so s tehničnega vidika stvari precej enostavne, tako da ima začetnik vsaj potencialno več možnosti, da bo opažen, prepoznan in da se bo uveljavil.

Na slovenski literarni sceni ste aktivni že od leta 1994, vaš pesniški prvenec Nizki toni pa je pri novomeški založbi Goga izšel leta 2005. Zanj ste istega leta prejeli nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec. V tej zbirki je glavna tema ljubezen...

O ljubezni sem pisala zato, ker se mi zdi pomembno, da pišeš o stvareh, ki se te v obdobju ustvarjanja najbolj tičejo. To kar je tvoje, o tem moraš govoriti, ne molčati. In v obdobju, ko so nastajale pesmi za zbirko Nizki toni, so mi bile te stvari pomembne.

Pravzaprav je po mojem mnenju v tej zbirki relativno malo pesmi prav ljubezenskih, v smislu, da so pisane ljubemu ali direktno govorijo o ljubezenskem odnosu. Večinoma gre za prijateljstvo ali druge vrste ljubezni. Zato ker je arhitektura zbirke takšna, pa se v celoti lahko bere kot razvoj ljubezenske zgodbe. Zaradi tega sem dobila etiketo ljubezenska pesnica in moram priznati, da sem imela s tem veliko težavo, saj ima v Sloveniji naziv ljubezenski avtor slabšalno noto. Moja zadrega je postala še večja, ko sem objavila drugo zbirko, v kateri so na površje prišle veliko bolj tehtne stvari, pa so me še vedno predstavljali kot ljubezensko pesnico.

Omenjena zbirka Gospod, nekaj imamo za vas je leta 2009 izšla pri Študentski založbi. V njej ste v ospredje med drugim postavili razliko med spoloma, smrt, evtanazijo, splav in samopoškodovanje. Kaj je sprožilo ta preskok v motiviki?

Kot sem že dejala, ni šlo za vnaprej premišljen koncept ali odločitev, pisala sem o stvareh, o katerih nisem mogla molčati. Marsikdo je rekel, da je v teh pesmih prepoznal aktivističen pristop. Lahko rečem, da to niti slučajno ni bila moja želja. Pesmi so neposredne in mogoče se jih da razumeti kot aktivizem. Mislim, da je celo prednost poezije ali umetnosti ta, da doseže sporočilo, ki ni bilo prvotno mišljeno.

Kakšen pa je vaš odnos do jezika?

V začetku svoje pesniške poti sem se zelo posvečala metafori, hotela sem imeti močne podobe, obvezno je moral stati ritem. Veliko sem gradila na jeziku, v drugi zbirki pa sem v ospredje postavila komunikacijo. To se je dogajalo spontano. Pesmi so postajale vse bolj narativne, nekatere so se po malem prevešale v kratko prozo. Zato sem nato tudi pristala v prozi.

Ujeli smo vas ravno pred odhodom na pisateljsko rezidenco v Črni gori. Kako jo boste izkoristili?

V Črni gori bom tri tedne. Želim si, a se moram prej teoretično podkovati v tem, roman Igranje predelati v scenarij za film. Najbrž bom s seboj na rezidenco vzela tudi knjige, ki mi bodo pomagale pri tem. Če mi pa to ne bo šlo od rok, bom pač ostala zgolj pri poizkusu.