Tina Mahkota za STA: Virginia Woolf naj ne bo zgolj še ena ikona

Tina Mahkota je prevajalka iz nemškega in angleškega jezika. Zadnje desetletje se posveča predvsem prevodom dramskih in proznih besedil angleških, škotskih in irskih avtorjev. Med njene zadnje prevodne dosežke sodi Znamenje na steni - zbrana kratka proza Virgine Woolf. Vse tri prevajalke so se že na prvi predstavitvi knjige strinjale, da je prevajanje pisave Woolfove, ki zaseda enega od vrhov modernizma, vse prej kot enostavno delo, a na koncu pretehta očaranost nad zapisanim.

Popravite me, če se motim, toda občutek imam, da se Virginio Woolf vse prepogosto splošči na njeno razmišljanje o nujnosti lastne sobe, kako naj bo ustvarjalka ekonomsko neodvisna, pa na kozarec vina in cigareto. Njen leposlovni opus kot da je drugotnega pomena...

No, morda bo koga zbodlo, toda menim, da je to pogosto posledica nepoznavanja, nebranja pisateljičinih del. Tu verjetno tiči tudi vzrok, da se na avtorja, avtorico tako pogosto prilepi še določilo "kultni" ali pa "ikona", potem pa se to ponavlja iz roda v rod. Takšna posploševanja me zelo motijo, seveda tudi zaradi poklicne zavezanosti literaturi, sama kot bralka in prevajalka Virgine Woolf nanjo v prvi vrsti gledam kot na izvrstno, prvorazredno pisateljico. Vse ostalo je zgolj odmik od bistva, morda nekakšno pomagalo, kajti Virginia Woolf gotovo ni najlažje branje.

Toda njenemu opusu se v slovenskih prevodih kar dobro godi. Prevedena imamo vsa ključna leposlovna dela.

Da, prevajati smo jo začeli že dokaj zgodaj. V slovenščini so dostopni vsi njeni ključni romani Gospa Dalloway, K svetilniku, Valovi, Orlando, potem je tu esejistka, pa malo posebna biografija koker španjela Flush, zdaj še zbrana kratka proza. Zanimivo je, četudi je to morda površna opazka, da imajo razen dveh vsa leposlovna dela različne prevajalce. Iz tega je nemara mogoče sklepati, da jih je Woolfova tako zelo izčrpala, da se je ni nihče več vnovič lotil (smeh). Literarna dela Woolfove je prevajala cela plejada izvrstnih prevajalcev: od Jožeta Udoviča, Rape Šuklje, Maile Golob, Srečka Fišerja, zdaj, v zadnjih letih Breda Biščak, Jana Unuk in jaz.

Pred kratkim ste dejali, da vam je bilo med prevajanjem kratke proze mestoma kar malo žal.

Ko prevajam, v šali pogosto rečem, kako mi je žal, da sem se tega lotila. V mojem primeru gre predvsem za neko neskončno samokritičnost, kar se mi tudi sicer zdi dobra pozicija za kakršnokoli početje. Pri prevajanju kratke proze Woolfove so bila moja naloga zgodnejša dela, pri katerih je še mogoča navezava na objektivno realnost, fabulo, pripoved, pripovedovalca, glas, ki ga lahko zaznaš, toda sčasoma se vse te stvari vse bolj izgubljajo, raztapljajo, v ospredje prihajajo druge prvine. Ob tem velja omeniti ritmičnost, muzikalnost njene proze, na neko valovanje, usihanje, pojemanje, naraščanje in seveda izbrano jezikovno mojstrstvo. V več zgodbah ne vemo, komu pripada glas pripovedovalca - pozicija je izmuzljiva. Potem so tu še slovenske glagolske končnice, ki določajo spol, mestoma je bila to res arbitrarna odločitev. Včasih sem svoj prevod preverila v nemški različici, zgolj za orientir, na ravni razumevanja, šele potem pride ubesedenje v jezik, ki ga prevajaš.

Ste prevajalke med seboj sodelovale?

Knjigo smo si organsko razdelile po obdobjih: na zgodnejše zgodbe, srednji- in potem visoki modernizem. Obe prevajalki, tako Biščakova kot Unukova, sta izredno izkušeni. Potem, ko je vsaka prevedla svoj del, smo se včasih pogovarjale o prevodnih različicah ter se posvetovale.

Zgodbe, zbrane v knjigi, se med seboj zelo razlikujejo, tako vsebinsko kot formalno, kako bi opisali genezo kratke proze Woolfove?

Znamenje na steni, v katerem si zgodbe sledijo kronološko od leta 1906 - dve leti po tem, ko je Woolfova začela objavljati kratke eseje in kritike v raznih revijah - pa vse do Kopališča, ki je najverjetneje čisto zadnje literarno besedilo, ki ga je dokončala slab mesec pred smrtjo leta 1941, nam omogoča vpogled v neverjeten razvoj njenega pisateljskega genija in zavezanost nenehnemu eksperimentiranju s pripovednimi formami. Ne le, kar je dosti bolj znano dejstvo, s formo romana, temveč prav tako s formami kratke oziroma krajše proze. Za prvi sklop zgodb, ki so bile večinoma neobjavljene, bi lahko rekli, da se pisateljica v njih zavestno osvobaja konvencij pripovedništva poznega 19. stoletja in edvardijanske dobe, pozneje pa zasije v vsej veličastnosti modernističnih prijemov, kot so menjavanje pripovedne perspektive, fluidnost pripovedovalčeve zavesti, raba notranjega monologa ...

Toda nekaterim stvarem ostaja Woolfova ves čas zvesta...

Tisto, kar zgodbe gotovo druži, je tudi to, da so v ospredju predvsem ženske, četudi se med seboj zelo razlikujejo: hčere, namenjene poroki, pisateljice (nekdaj in njene sodobnice), intelektualke, ženske iz visokih družbenih krogov ... In tudi tam, kjer je spol prvoosebnega pripovedovalca popolnoma zabrisan, je to - in to je bila tudi pomembna prevajalska odločitev - glas ženske, ženski glas, ženski 'jaz'.

Nekajkrat je bilo že izrečeno, da je kratka proza Woolfovi predstavljala predvsem nekakšno vadišče za pisanje romanov, kar se zdi zelo površinska, nepoznavalska trditev, kaj ne?

S tako trditvijo se nikakor ne morem strinjati. Tudi iz njenih dnevnikov se da razbrati, da pisanje kratkih zgodb zanjo ni bilo nekaj minornega, nikakor to ni bilo vadišče. Povsem napačno je mnenje, da so kratke zgodbe samo vpogled v mikrolaboratorij velike pisateljice.

Zdi se, da se v primeru Virginie Woolf pozablja na njen humor. Kot da je pospravljena v predal zapletenosti, depresivnosti.

Virginia Woolf prikliče, no, ne ravno huronski smeh, vsekakor pa hahljanje. Če je to v naših prevodih prišlo do izraza, potem smo na pravi poti. Gre za natančno, lucidno, posmehljivo držo. Ali pa če beremo roman Orlando, poglejte koliko je tam fines in izredno ostre družbene kritike, toda vse skupaj je napisano tako kultivirano in pretanjeno, enostavno plemenito!

V zadnjem obdobju izhajajo številna dela, ki razkrivajo vse tančine njene zasebnosti. Se vam zdi, da te le zamegljujejo pravi vhod v njen opus ali lahko koristijo pri razumevanju njenih del?

Da, tu je na delu nek povsem drug pogon, akademska srenja, ki se hrani in ukvarja z iskanjem najbolj obskurnih stvari. Toda zavedati se je potrebno, da gre za velike avtorje in avtorice, ki nas fascinirajo. Sprašujemo se, od kod genialnost ter skušamo priti do odgovorov na vse mogoče načine. To zanimanje v prvi vrsti velja za profesionalne bralce in seveda nekateri podatki lahko pomagajo tudi pri prevajanju, kljub vsemu pa je potrebna distanca. V primeru Virginie Woolf govorimo o izvrstni in dognani jezikovni tvarini, to je najbolj pomembno.

Že, toda kaj se vam, kljub vsemu, zdi smiselno poudariti v njeni biografiji?

Pomembno je njeno spopadanje s tem, čemur bi danes rekli bipolarna motnja. Zapadanje v res hude depresije in obdobja popolne vznesenosti, veselja, ustvarjalnosti, ki se nenehno izmenjujejo. Žal to pozna zelo veliko ustvarjalnih ljudi. Zavedati se je tudi treba, da so imele takšne bolezni takrat zelo hudo stigmo. Še celo v naši družbi se o bipolarni motnji bolj odkrito govori recimo zadnjih deset let.

Toda hkrati je bila Woolfova tudi zelo prizemljena. Vedno znova me razveseli njeno delovanje v založbi, ki sta jo imela skupaj s soprogom Leonardom, The Hogarth Press. Sama se je imela recimo prav krasno, ko je postavljala knjige, delala na stavnih strojih, se ukvarjala s tipografijo - ne smemo misliti, da jo je ves čas določalo le eno samo grozno trpljenje.

Vsekakor je zanimiva tudi njena seksualnost, ki je bila očitno dvoumna. Vprašanje je, kaj je bilo z njenim zakonom, z ljubečim možem, je bila to konzumirana ljubezen ali ne. No, vidite, pa sva zabredli... Po svoje si človek misli, pa kaj nas to briga!

Recimo, da nas niti ne tako zelo... Trenutno se prevodno posvečate Jamesu Joyceu, z Woolfovo sta bila sodobnika. Kakšen je bil njun odnos?

Kaj si je on mislil o njej, ni moč dobro razbrati, medtem ko ga je ona vsekakor brala in je do njega gojila kdaj naklonjen, spet drugič pa izrazito kritičen odnos. Njena založba The Hogarth Press je recimo zavrnila rokopis Uliksesa.

Ravno ste prevedli pisma, ki jih je Joyce pošiljal svoji življenjski sopotnici Nori. Za slovenskega bralca bo verjetno toliko bolj zanimivo, ker sodijo v njegovo tržaško obdobje, v katerem je spoznaval in se družil tudi s Slovenci.

Da, zdaj sem prevedla njegova pisma Nori, njegovi življenjski sopotnici, čisto na koncu tudi ženi. Joyce je namreč preziral vse konvencije in mu zakonska zveza, sklenjena pred bogom ali državo, ni pomenila nič. Poročila sta se zgolj zaradi razlogov dedovanja, zaradi otrok. Šele leta 1931 v Londonu, skupaj pa sta bila od leta 1904. Pisma pa so res zelo zanimiva, saj so v glavnem vsa iz tržaškega obdobja, Joyce je v Trstu preživel skoraj 12 let.

Nora ni bila zgolj središče pisateljevega življenja, temveč tudi navdih za njegov največji roman Ulikses, ki se dogaja 16. junija 1904, na dan njunega prvega zmenka. Zgodba o strasti, ki je poganjala njuno turbulentno, 37-letno skupno življenje, se razkriva v nekaj čez 60 ohranjenih Joyceovih pismih Nori. Pred nami je barvita paleta od začetne očaranosti, zaljubljenosti do osnovanja družine v Trstu, gmotnih skrbi, ustvarjalnih zastojev in poletov pa vse do nebrzdane erotike in seksualnosti. Zanimiva je tudi sama založniška zgodovina pisem, za nekatera družina dolgo časa ni želela, da se objavijo.

In pri Joyceu še kar vztrajate.

Zdaj se bom posvetila še novemu prevodu Dublinersov. Imamo star prevod - Ljudje iz Dublina Herberta Grüna iz leta 1955. Mislim, da je čas za nov prevod, naslov bo Dublinčani. Razlogi so tudi povsem pragmatični, ker so letos potekle avtorske pravice. To bo izšlo v Kondorju z vsem spremnim aparatom.

Se pravi, da imate veliko dela, ne sodite med tiste prevajalce, ki opominjajo, kako se razmere za delo iz leta v leto slabšajo?

Mislim, da sodim med tiste privilegirane, ki imajo ves čas delo, še več, sama sem pogosto tista, ki založbam predlagam prevode, skratka, ne prevajam zgolj po naročilu. Za prevajalca se mi zdi bistveno, da je del ustvarjalnega procesa in ne le zadnji člen verige. Vsekakor pa so v dosti slabšem položaju neuveljavljeni prevajalci, ki morajo pogosto pristajati na zelo nizke, "dumpinške" honorarje.

Čisto za konec, kako komentirate namere, da bi ukinili samostojno ministrstvo za kulturo?

To je grozno. Tudi če odmislimo čustveno plat, ki spremlja vso polemiko, je pomembna tudi ta, javno-upravna, finančna plat - kako si vse skupaj sploh predstavljajo, kje bomo privarčevali, kdo se bo boril za kulturo v vladi? V najboljšem primeru bi trajalo dolge mesece, da bi se na nekem gigantskem novem uradu vzpostavila vsa potrebna infrastruktura, kar bi bilo prikladno opravičilo za odlaganje nujnih zadev, zastojev pri razpisih, financiranju programov.

In ko poslušamo poslance, ki pavšalno govoričijo manj denarja za birokrate, več za vsebino... To se mi zdijo zelo perfidne in manipulativne fraze, katerim seveda na prvo žogo lahko vsi ploskamo. Verjamem, da bodo javni zavodi preživeli, toda kaj pa nevladniki, samostojni ustvarjalci, ki smo vezani na projektne razpise? Tega nas je lahko zelo strah. Z mojega stališča, prosim, ukinite ministrstvo za obrambo, to bi me dosti bolj očaralo, pa naj dajo denar za nevladne projekte, za pacifistično vzgojo, ne pa tistim, ki morajo služiti interesom zveze Nato.