Na hitro prelistano: Novosti na domačem knjižnem trgu

TA RAK NI BIL LE MOJ - AVTOBIOGRAFSKA PRIPOVED O BOJU Z BOLEZNIJO

Avtorici pripovedi o zmagi življenja Mini Pogačar Kadič (1976) so pri 33 letih postavili diagnozo raka. Bolezen je sprejela kot dejstvo, da mora nekatere stvari v življenju korenito spremeniti, v knjigi pa podaja svojo izkušnjo drame, ki ni prizadela le nje, pač pa tudi vse okrog nje. Kot piše v sklepnem poglavju: "Ta rak ni bil le moj. Dotaknil se je vsakogar, ki me pozna; nekatere bolj, nekatere manj; pa vendar. Zdi se mi, da je bilo za okolico včasih težje, kot pa je bilo meni. Jaz sem ga morala samo premagati, tako fizično kot psihično," piše Kadičeva. Delo zaključuje z mislijo: "Knjiga naj bo spomin na preteklost, spodbuda za dolgo svetlo prihodnost in opomin, da je sedanji trenutek ta, v katerem smo; pametno si ga je narediti lepega."

ZGODBE O LJUBEZNI IN SEKSU - KRATKA PROZA PRILJUBLJENEGA ČEŠKEGA PISATELJA

Vieweghov pisateljski kredo je "ne dolgočasi", kar velja, kot so zapisali na založbi, tudi za zgodbe, ki so uvrščene v ta izbor kratkih zgodb. Rdeča nit zgodb so družinski in ljubezenski odnosi. Kot pričata naslova knjig, iz katerih dveh so zgodbe izbrane - Zgodbe o zakonu in seksu in Zgodbe o ljubezni - so zakon, spolnost in ljubezen avtorjeve pomembne teme, ki se razvijajo in dozorevajo. V prvih zgodbah bralec spremlja Oskarjev zakon in prve razpoke, ki naposled privedejo do ločitve. Sledi obdobje nebrzdane sproščenosti, ki pa kmalu prinese tudi negativne plati samskega življenja: osamljenost, nostalgijo za preteklimi časi in željo po bolj umirjenem življenju. V zgodbah iz druge knjige se avtorjev alter ego umakne v ozadje in pripoveduje zgodbe z večje distance in z drugimi protagonisti. Tu nastopi zrelejša ljubezen v bolj ali manj presenetljivih različicah.

Češki pisatelj Michal Viewegh (1962) velja za veliko literarno zvezdo na Češkem. Nase je opozoril z romanom Čudoviti pasji časi, humorno družinsko kroniko iz obdobja pred padcem komunizma. Doslej je izdal 22 knjig. Piše tudi kratke zgodbe, psihološke novele, literarne parodije in knjige za otroke. Po njegovih delih je bilo posnetih šest filmov. Njegove knjige dosegajo naklade več kot 50.000 izvodov in so prevedene v 21 jezikov. V slovenskem prevodu je na voljo več romanov: Učna ura ustvarjalnega pisanja, Primer nezveste Klare, Roman za moške, Roman za ženske, Angeli vsakdanjega dne, Letoviščarji, Igra na izločanje, Vzgoja deklet na Češkem in že omenjen Čudoviti pasji časi.

SEBE KOT DRUGEGA - FILOZOFSKO DELO PAULA RICOEURJA

Delo Sebe kot drugega predstavlja vrh filozofovega raziskovanja hermenevtike sebstva, ki pomeni vrhunec njegovega znanstvenega prizadevanja. Njegovi osnovni izhodišči ostajata refleksivna filozofija in personalizem. Na začetku raziskovanja nastopi subjekt kot oseba, ki je usmerjen k drugemu, kar mu omogoča, da kot ostaja odgovoren tudi za ustvarjanje "dobre družbe". Gre za filozofsko prakso oziroma prepričanje, ki terja socialno odgovornost ter kritiko socialne krivičnosti. Filozofska pot avtorja vodi od tematizacije vprašanja volje, vprašanja krivde, simbolike in mita, psihoanalize, strukturalizma in metafore vse do pripovedi in literarne teorije, etike in politične filozofije ter problematike pedagoškega dela in biblične eksegeze oziroma hermenevtike teologije. Pri tem avtor sledi izročilu evropske kontinentalne misli, ki pa jo preizkuša v dialogu z anglosaksonsko. Avtor spremne besede je Janez Vodičar, za prevod pa je poskrbela Nastja Skrušny Babin. V slovenskem prevodu so na voljo ključna filozofova dela. Ta tvorijo svojevrstno trilogijo temeljnih del: Živa metafora, Čas in pripoved (1-4) ter Sebe kot drugega, ki jo dopolnjujeta še deli: Kritika in prepričanje ter Živ vse do smrti in Fragmenti.

"HOW TO DO THINGS WITH TENSE AND ASPECT" - DELO O PERFORMATIVNOSTI IN NJEGOVEM ODKRITELJU ŠKRABCU

Delo, podnaslovljeno "Performativity before Austin", kot odkritelja performativnosti postavlja v ospredje slovenskega jezikoslovca patra Stanislava Škrabca. To je prvo monografsko delo v angleškem jeziku, ki se ukvarja z izvori, problemi in definicijami performativnosti pri p. Škrabcu. "Odkritje" performativnosti, osnovnega vzgiba najvplivnejše pragmatične teorije 20. stoletja, se je doslej pripisovalo angleškemu filozofu J. L. Austinu. Podrobna analiza pa prikaže, da je do opredelitve problema performativnosti skozi razpravo o rabi glagolskega vida v slovenščini prišel že Škrabec, in sicer konec 19. oziroma v začetku 20. stoletja. Performativ je samonanašalna izjava, ki ni niti resnična niti neresnična, in katere izrek predstavlja tudi že udejanjenje njene vsebine, denimo, "obljubljam ..." ali "ukazujem ...". Škrabec je v slovenskem jezikoslovju znan predvsem po svojem delu na področju glasoslovja. V mednarodni jezikoslovni javnosti pa je že vse od izida monumentalne "The Encyclopedia of Language and Linguistics" omenjan prav kot jezikoslovec, ki je prvi formuliral problem performativnosti.