Zorko Simčič za STA: Ko odideš v svet, postaneš drugačen kot tisti, ki se rodi in umre v isti sobi

Zorko Simčič se je rodil leta 1921 v Mariboru. Uveljavil se je že s prvim romanom Prebujenje (1943). Med vojno je izdal zbirko humoresk in satir Tragedija stoletja ter napisal libreto Krst pri Savici in dramo Zadnji akord. Maja 1945 se je umaknil na Koroško. Pozneje je odšel v Italijo, nato pa je emigriral v Argentino. V Buenos Airesu je bil organizator kulturnega življenja pri Slovenski kulturni akciji in 12 let urednik revije Meddobje. Med njegovimi dramami sta najpomembnejši Zgodaj dopolnjena mladost in Tako dolgi mesec avgust. Roman Človek na obeh straneh stene, za katerega je leta 1993 dobil nagrado Prešernovega sklada, velja za prvi modernistični, eksistencialistični slovenski roman. Leta 1994 se je vrnil v domovino.

Človek na obeh straneh stene - prva asociacija bi bila sinonim za vas in vaše življenje. Pa vendar je protagonist v vašem romanu - kot sami pravite v predgovoru - anti-heroj?

V preteklih stoletjih je bila glavna oseba večine romanov tista, ki je izstopala bodisi pozitivno ali negativno. Ljudje moje dobe pa smo v glavnem bili razdvojeni. Nekoč so se ljudje manj spraševali o smislu življenja. Prejšnje stoletje pa je z vojnami med drugim povzročilo tudi množično preseljevanje ljudi. To seljenje celo na druge kontinente je z novim, drugačnim življenjem prebujalo nova vprašanja, predvsem o smislu življenja. Svoje sta doprinesla relativizem na spoznavnem pa tudi moralnem področju, pozneje tudi proces globalizacije. Človek je postal razdvojen ter negotov tudi v svojih sodbah - v toliko je skoraj nujno antijunak.

Torej roman ima avtobiografske prvine?

V veliki meri.

V vaših delih je močno prisoten motiv popotnika, tujca. Je to posledica vašega nenehnega seljenja in izkušnje pregnanstva ali gre za modernistično pojmovanje tujstva. Nekoč ste dejali: "Kakor, da bi kdo sploh mogel prenehati biti tujec?"

Ko odideš v svet, si vržen iz svojega "normalnega življenja". Nujno postaneš drugačen kot tisti, ki se rodi in umre v isti sobi, morda celo na isti postelji. Saj se tudi v domovini soočaš z ljudmi, drugačnimi od tebe, toda v tujini se srečaš tudi s povsem tujim - z drugačnim narodovim karakterjem, drugačno kulturo, včasih celo z drugačno civilizacijo. Če si razmišljajoče bitje, se soočaš, preverjaš, prevzemaš, negiraš, a obenem postajaš del novega okolja, kar ni nujno negativno. Negativno je, če tuje, kar ni tvoje, nekritično prevzemaš in se izkoreniniš.

Torej je bila vaše pregnanstvo temeljno. Če bi ostali doma, tega motiva ne bi bilo?

Prav gotovo ne.

Osrednja tematika večine vaših del je bratomorna vojna, če dobesedno izpeljem - v vojni so vam umorili oba brata. Pa vendar v vašem pisanju ni zaslediti kazanja s prstom na krivce, obtoževanja, obsojanja. Kot bi želeli odgovore iskati globlje. V omenjenem romanu v človekovi psihi, v drami Zgodaj dopolnjena mladost v onostranstvu, pri Poslednjih desetih bratih v mitih.

Tako je. Vendar še daleč ne gre za moj umik v "nevtralnost". Moja stališča do dogodkov med vojno - med revolucijo in samoobrambo enega dela naroda - so jasna v vseh intervjujih vse od 90. let naprej. Ko pa človek ustvarja literaturo, se mora upreti skušnjavi pisanja v črno-beli tehniki. Še posebej drame se ne da graditi brez junaka in protijunaka; brez dveh nasprotujočih si oseb ni potrebnega konflikta. To pa nikakor ne pomeni, da sem relativist.

Dela ste podpisovali z več psevdonimi, tudi s Simon Preprost. Vaš sošolec in sourednik pri Meddobju Rafko Vodeb se je nekoč obregnil vanj, češ: "Preprost pa Simon ni: zavit kot ovnov rog, zamotan kot hodnična nit". Zakaj ta psevdonim, zakaj sploh psevdonimi?

Prvič sem psevdonimom uporabil kot 12-letni fantič, ko sem poslal prve vrstice pesniku in pisatelju Mirku Kunčiču, "Kotičkovemu stričku" za časnik Slovenec. Nisem želel, da bi se mi bratje in sošolci posmehovali, češ: "Glej ga, glej, umetnika!". Pozneje sem uporabljal psevdonime, da sem ločil kakovostno od obstranskega; le kar se mi je res zdelo pomembno, sem objavil s pravim imenom. Še posebej pa sem se s psevdonimom ali kraticami podpisoval, kadar sem želel objaviti kaj bolj izzivajočega. Mislim, da sem uporabljal najmanj deset psevdonimov. Simon Preprost pa je tudi nekakšen moj dvojnik, s katerim se pogovarjam.

V Argentini ste bili eden od organizatorjev kulturnega življenja slovenske skupnosti, ki ga je Taras Kermauner imenoval "slovenski čudež v Argentini". Kako to vidite vi, ki ste bili "del tega čudeža"?

To ni bil čudež. Je pa nekaj čudnega, ker se to ni nikoli prej zgodilo niti v slovenski niti v zgodovini nobenega drugega evropskega naroda. Pa vendar je stvar preprosta. Kar sta oče in mama imela za vrednote - nadnaravno: krščanstvo, naravno: narodnost - sta prenesla s svojim zgledom na otroke. Običajno emigracija, če je zgolj ekonomska, izgine najkasneje v dveh generacijah, v Argentini pa danes biva že četrta generacija, ki se je potrojila. Stoji namreč za idejo, za katero so nekateri morali dati življenje.

V Sloveniji se zdi, da večina malo ve o slovenski skupnosti v Argentini. Menda naj bi se tja po vojni selili predvsem intelektualci in umetniki. Nekateri pravijo, da zato, ker je Argentina za razliko od denimo Kanade, ki je iskala delovno silo, sprejela vse...

To je res. Za ZDA si moral pridobiti t.i. "affidavit" - podpisano jamstvo ameriškega državljana ali ustanove, v Kanado so jemali moške, pripravne za fizična dela, kot je sekanje gozdov; medtem ko je bila situacija v Argentini posebna. Neka slovenska primorska imigrantka še iz vala ekonomskih emigracij po prvi svetovni vojni je poznala visoko uradnico pri predsedniku Peronu. Ko je izvedela za situacijo slovenskih beguncev po taboriščih na Koroškem in v Italiji ter za razmere, ki so postajale vedno hujše, je Peronu predstavila njihovo stisko. Ta je "odprl vrata", tudi za ženske, otroke in celo za invalide. Pri tem je treba vedeti, da je Argentina velika za 132 Slovenij in da je potrebovala nove priseljence. Mislim, da lahko mirno trdim: bila je velika usluga, a niti najmanj ne dvomim, da je tudi naša prisotnost Argentino v marsičem obogatila.

Če se vrneva k vašim delom. Poslednji deseti bratje so praktično neberljivi na klasičen način - stran po stran. Mislite, da lahko bralec vzporedno spremlja 21 zgodb?

Nekateri so, kot so mi sporočili, prebrali to knjigo stran po stran. Eden od bralcev mi je dejal, da se je prvih 30 strani res lovil, potem pa mu steklo. Če hočeš dobiti občutek kompozicije, moraš brati na tak način. Priznam pa, da ne gre za lahko branje, zato je na koncu romana poleg normalnega kazala dodan tudi vodnik za nepretrgano branje zgodb.

V posvetilu tega romana ste zapisali, da ga namenjate tudi otrokom vseh tistih, ki so morali v svet, ki pa niso živeli v tujini, ampak so v njej samo umrli. Lahko pojasnite to posvetilo?

To so pravzaprav besede soproge že omenjenega pisatelja Kunčiča, ki jih je izrekla na njegovem pogrebu, ob sožalju ki smo ji ga izrekali, da je moral živeti v tujini. "On ni živel v tujini, on je samo umrl v tujini". Ko sem pred 40 leti končal recimo temu prvo verzijo romana, sem ga posvetil prijatelju, daljnemu sorodniku Tomeku Kralju, ki se je mlad tragično ponesrečil na gori Tronador. Ob dokončni verziji tega collage romana oz. lepljenke pa sem dodal še to posvetilo, namenjeno tudi vsem potomcev rojakov, ki so samo umrli v tujini.

Pa se ustaviva še pri vaši drami Zgodaj dopolnjena mladost, ki je nekakšen fenomen. Doživela je pet natisov, komentarje uglednih kritikov, do odrske postavitve pa v Sloveniji ni prišlo. Menda vam je Drago Jančar v 90. letih dejal: "Tudi še danes že ni več čas zanjo". Kdaj pa bo po vašem mnenju čas zanjo?

Morda čez 50, 60 let. Razen seveda, če se ne bodo uresničile napovedi nekaterih sociologov, da čez 60 let Slovencev ne bo več. Da je prišlo do tolikih ponatisov, bo vzrok najbrž ta, da mnogi vedo, da je na odru ne bodo mogli videti, zato jo vsaj preberejo. Še posebej sem vesel zadnje, kritične izdaje drame s spremno besedo Braneta Senegačnika in z izborom kritik.

Kljub vsemu se zdi, da vas je domovina po vseh teh letih sprejela. Leta 1993 ste za Človeka na obeh straneh stene prejeli nagrado Prešernovega sklada, leta 2006 ste bili imenovani za izrednega, lani za rednega člana SAZU. Pri Delu so vas lani nominirali za osebnost leta...

Res, vsaj kulturni krog v domovini me je sprejel. Celo več, imam vtis, da mi je marsikdaj tudi prisluhnil. V Sloveniji so bila ponatisnjena skoraj vsa moja dela, ki so izšla v tujini. Trenutno čakam na odmev na zadnji roman o poslednjih desetih bratih.

Mitja Čander je ob izboru proze Črni tekač pred šestimi leti zapisal, da je prepričan, da pisatelj še zdaleč ni izrekel zadnje besede in da morda tisto odločilno šele pride. Pravkar so izšli Deseti bratje, ki jim nekateri napovedujejo, da bodo obveljali za osrednje delo slovenske emigracije. Kaj še lahko pričakujemo? Menda pripravljate avtobiografijo?

Avtobiografije sem se že večkrat želel lotiti, vendar se okrog mene dogaja preveč zanimivega. Včasih imam občutek, da usodnega. Res pa imam v mislih, da bi zapisal vrsto najbolj zanimivih odkritij, ki sem jih dognal na svoji življenjski poti. Predstavil bi jih v dialogu s svojim dvojnikom Simonom Preprostim. Sicer pa - ne delajmo si iluzij - glava je sveža, toda "brat osel", kot bi dejal sveti Frančišek, ima svoje zakone. Kot pravi psalmist: "Sedemdeset let je dni našega življenja, osemdeset let, če smo krepki, in največ izmed njih je polnih truda in brdkosti, hitro minejo in mi odletimo". Jaz jih imam že več kot 90. Ne bi bilo ravno preveč inteligentno, ko bi si predajal kakšnim utvaram. Kar bo in kakor bo, pač bo.