Mineva 90 let od rojstva Ele Peroci in več kot pol stoletja od Muce Copatarice

Sodobna pravljica velja za reprezentativni zgled avtoričinega pisanja za otroke in jo uvršča med najvidnejše slovenske ustvarjalce tega vzorca iracionalne proze, je v predgovoru petega razširjenega ponatisa pravljic Za lahko noč, ki so jih ob avtoričinem jubileju izdali pri Mladinski knjigi, zapisala literarna zgodovinarka Marjana Kobe.

Za avtoričino pisanje je značilen lirski slog ter pogost nastop prvoosebne pripovedovalke. S slednjim po mnenju Kobetove neposredno nagovori otroka. To potrjujejo tudi besede Perocijeve, ki jih je izrekla ob neki priložnosti: "Ne pišem za otroke, pišem otrokom in tako se z njimi pogovarjam".

Najbolj priljubljena med njenimi pravljicami je Muca Copatarica, ki je z ilustracijami Ančke Gošnik Godec prvič izšla leta 1957. Nekoč je povedala, da je Muco Copatarico izsilila njena hčerka Jelka. "Ko sva v vozičku vozili na sprehod mlajšo sestrico, se je Jelka nekega dne uprla in sestrice ni hotela več voziti. Sedla je na cesto in ni hotela naprej. Čez čas pa se je odločila. Šla bom, če mi boš kaj lepega povedala. Začela sem pripovedovati o muci". Do danes so slikanico prodali v 140.000 izvodih, lani je izšel njen 14. ponatis. Pravljica je doživela tudi več odrskih postavitev.

Tudi sicer je Perocijeva navdih za dela dobivala predvsem pri svojih otrocih. Večina pravljic je po besedah njene hčerke Jelke Pogačnik nastajala že čez dan, zapisala pa jih je ponoči. Motive je jemala v vsakdanjem življenju in jih začinila z dobršno mero fantazije.

Njena prva v slikanici objavljena pravljica je bila Moj dežnik je lahko balon (1955), v kateri je odkrivala svet otrok v urbanem okolju, ki je bil tako drugačen od kmečkega, kakršno je dotlej prevladovalo v mladinski književnosti. Za prvo objavljeno pravljico pa velja Hišica iz kock, ki je bila prvič objavljena leta 1952 v reviji Pionirski list, kot slikanica pa je izšla šele leta 1964. Letos je v sklopu jubileja izšel njen četrti natis.

Perocijeva je pisala tudi pesmi in besedila za televizijo. Leta 1955 in leta 1956 je prejela Levstikovo nagrado, leta 1971 pa nagrado Prešernovega sklada. Leta 1970 se je pridružila peščici slovenskih književnikov, ki so zapisali poslanico ob mednarodnem dnevu knjige za otroke.

Rodila se je 11. februarja leta 1922 v Rogaški Slatini. Končala je gimnazijo in učiteljišče v Ljubljani. Najprej je bila učiteljica v več slovenskih krajih. Kot novinarka je sprva delala v uredništvih Pionirja in Cicibana, od leta 1955 do leta 1962 v uredništvu Mladega sveta, potem pa vse do upokojitve leta 1978 v uredništvu mladinskih in izobraževalnih oddaj na Radiu Slovenija.