Polona Potrč za STA: Želim si naslednika, ki bo znal potegniti tisto najlepše iz človeka

Fotoatelje Potrč je fotografski mojster Stane Potrč, ki je imel status protokolarnega fotografa mesta Ljubljane, odprl 12. februarja 1942 z dovoljenjem takratnega Mestnega poglavarstva Ljubljana - Municipio di Lubiana. Za fotografa se je izučil v foto studiu Pelikan v Celju, v svojem ateljeju pa je delal vse do svojega 74. leta oziroma do leta 1989, ko je po njegovi smrti umetniško obrt prevzela njegova hči Polona Potrč. Atelje je deloval vse do 31. januarja, torej 12 dni manj kot 70 let, na isti lokaciji, kljub temu, da je nenehno menjaval naslove, od Šelenburgove, Bleiweisove, Dunajske, Kardeljeve, Titove in danes Slovenske ceste.

Kaj je temeljni razlog, da ste zaprli Fotoatelje Potrč, ki je v centru Ljubljane doslej vztrajal dolgih 70 let?

Poslovni prostor je zajela denacionalizacija, zato smo morali prostor zapustiti. Morda bi morali iti že prej. Vendar se s tem vprašanjem nismo ukvarjali vse do danes. Glavno poslanstvo ateljeja je vedno bilo ohranjanje umetniške plati obrti in njena kakovost. Ob tem moram poudariti, da nismo šli v stečaj, kot si marsikdo zmotno predstavlja. Obrt je ves čas tekla; do zadnjega dne smo delali s polnimi zmogljivostmi.

Kako so zaprtje ateljeja sprejele vaše stranke?

Ganjena sem bila nad odzivi. Ljudje kar niso mogli in hoteli verjeti, da zares zapiramo atelje. Za vse njihove zahvale in priznanja sem hvaležna, nad nekaterimi potezami pa celo presenečena. Ena naših strank je v mestni svet naslovila pobudo, da se spremeni namembnost poslovnega prostora. Menim, da se je tudi na tej osnovi obravnavala svetniška pobuda za subvencijo najemnine zaradi ohranitve mestnega jedra. Podana je bila namreč pobuda, da MOL opredeli dejavnost Fotoateljeja Potrč kot dejavnost za Ljubljano posebnega pomena. Svetniški predlog predvideva tudi uvedbo simbolično najemnine v višini enega evra, ki bi veljala za vse dejavnosti, ki prispevajo k tradiciji in umetnostni obrti. Pri tem bi želela omeniti misel pobudnice: "Ko bi Bojan Štih še živel, bi najbrž z žalostjo zapisal, da Ljubljana umira na obroke. Eden za drugim se poslavljajo drobni biseri preteklosti. Mesto pa živi tudi iz svoje tradicije, odnosov, umetnosti, umetne obrti."

Kaj bi spremenila namembnost poslovnega prostora?

Če bi bila prostoru spremenjena namembnost izključno za umetniškega fotografa, bi to pomenilo, da bi tu lahko deloval samo nekdo iz te branže.

Kaj pa zdaj? Kje vas bo mogoče najti? Se bo še mogoče "slikati" pri vas?

Predvsem zaradi mojega zdravstvenega stanja ti dogodki zame predstavljajo prevelik zalogaj. Razmišljam o začasnem ateljeju - samo za umetniške in spominske posnetke, ki bi deloval do prevzema novega lastnika. O teh odločitvah bom stranke obveščala prek spletne strani ateljeja.

Kaj se bo torej zgodilo s Fotoateljejem Potrč? Nenazadnje gre za prepoznavno blagovno znamko?

Blagovno znamko nameravam prodati. Glede na to, da smo imeli stranke iz Slovenije in tujine, je ime znano - pokriva kakovost. Verjamem, da je ime lahko odskočna deska za nekoga, ki je umetniško nadarjen in se želi uveljaviti na področju umetniške fotografije. Pripravljena sem ponuditi tudi svoje mentorstvo, za kar menim, da sem zaradi dolgoletnih izkušenj in nenazadnje tudi izpopolnjevanja v tujini kompetentna.

Kako si predstavljate mentorstvo?

Uvajanju, mentorstvu, tutorstvu se bom odpovedala takoj, ko bom prepoznala, da moji nasveti niso več potrebni. Ne bom zahtevala, da naslednik ohranja moj imidž, menim pa, da je lahko ta odličen fundament. Sicer si kot naslednika ne predstavljam nekega začetnika, pač pa nekoga, ki je boljši od mene. Nekoga, ki bo od mene dobil iztočnice, potem pa bo, kar so ljudje cenili pri meni - znal potegniti tisto najlepše iz človeka in to ovekovečiti.

Kje pa naj bi prostorsko zaživel novi atelje?

O tem je še prezgodaj govoriti. Na pobude naših strank, ki so jih naslovile na nekdanjega ljubljanskega župana Zorana Jankovića, so z Mestne občine Ljubljana (MOL) odgovorili, da bo občina z veseljem pomagala in skušala najti ustrezno rešitev za prostorsko stisko. Vendar se je pozneje izkazalo, da se glede na zakonska določila stvarno premoženje samoupravnih lokalnih skupnosti lahko oddaja le na podlagi metode javnega zbiranja ponudb, javne dražbe in neposredne pogodbe. Tako da bo o novi lokaciji odločilna beseda novega vodje Fotoateljeja Potrč.

Pa se preseliva v preteklost. Vas je v svet fotografije popeljal vaš oče, priznani portretist Stane Potrč...

Na nek način že, čeprav ni bil mentor v osnovnem pomenu besede. Danes sem mu sicer hvaležna, v mojih začetkih pa me je znal vznejevoljiti. Bil je zelo redkobeseden."Če ne vidiš, si izgubila igro! Glej, opazuj! Fotograf, umetnik mora videti, so bili osnovni stavki, ki sem jih večkrat slišala. Pri svojih snemanjih ni bil navdušen nad prisotnostjo učencev.

Ste zaradi tega izoblikovali svoj slog?

Morda sem ravno iz kljubovanja, ker mi ni hotel posvečati brezmejnih ur, kar pravzaprav pričakujemo vsi potomci, šla v svojo smer. Vendar sem takoj po njegovi smrti, ki je bila zelo nenadna, dolge noči študirala njegove arhivske posnetke. V začetku sem šla v kopiranje njegovega načina, a sem kmalu poiskala svoj slog.

Vaš oče je bil menda znan po tem, da je želel iz vsake ženske narediti lepotico po vzoru Hollywooda?

Moj oče je bil naklonjen nežnejšemu spolu, imenovali so ga ljubljanski promenadni lev. Sicer pa je bilo v tistih časih posnemanje Hollywooda nekakšen trend, moda. Moj oče je bil vedno v koraku s časom. Na hollywoodski način pa je verjetno vplivalo tudi njegovo sodelovanje pri številnih slovenskih filmih, v Plesu v dežju je celo nastopil s svojim topolinom.

Kako je združeval umetnost z podjetništvom, obrtjo?

Fotoatelje Potrč je bil eden prvih v Jugoslaviji, ki je prešel na barvno fotografijo. Predvsem tu je bilo čutiti očetov podjetniški duh. Pozneje je kot eden od utemeljiteljev fotografske sekcije pri obrtno-podjetniški zbornici naredil veliko za sekcijo. Tudi to delo sem nasledila; 14 let sem se borila, da bi fotografija ostala v domeni oblikovanja in umetnosti.

Kaj pa menite o današnji digitalizaciji področja fotografije?

Pomembno je, kdo stoji za fotoaparatom. V ateljeju sem bila do zadnjega hipa analogna. Naredim pa marsikakšen posnetek kar z mobilnim telefonom, ki je po kakovosti tretjerazreden, pa se kljub temu marsikdo čudi izdelku. Če znaš narediti dober posnetek, lahko zato uporabiš tudi mobilni telefon. Po potrebi ga lahko še malo predelaš v photoshopu. Saj še sama težko verjamem, da tehnologija vse to omogoča, a izkušnja kaže, da je temu tako.

Pri vas se je fotografiralo nešteto znanih Slovencev. Nam osvežite spomin na nekaj od njih?

Res jih je veliko. Ko smo morali pred desetimi leti izbrati 60 portretov znanih osebnosti za izjemno odmevno razstavo ob naši 60 obletnici z naslovom Obrazi skozi čas v Galeriji MOL, smo jih morali ogromno izpustiti. Od igralcev naj omenim Mileno Zupančič, Polono Vetrih, Borisa Cavazzo, Iva Bana, Gašperja Jarnija. Veliko igralcev se je nekoč, dokler niso gledališča dobila svojih fotografov, slikalo pri nas. Pri nas se je oglasilo tudi veliko glasbenikov: Godalni kvartet Tartini in njihov nekdanji član, moj bratranec - violinist Črtomir Šiškovič, zasedba Trutamora Slovenica, Mate Bekavac, Vita Mavrič, številni skladatelji, med njimi tudi Marko Munih in Uroš Lajovic. Pred osamosvojitveno vojno se je pri nas fotografiralo tudi veliko jugoslovanskih pevcev, ki so se potem odselili iz Slovenije.

Je bila to reklama tudi za "navadne smrtnike"?

Prej nasprotno. Ljudje so se nas zaradi tega pravzaprav izogibali. Mislili so, da fotografiramo le elitne Slovence in se niso upali stopiti v atelje. Zato sem začela v izložbo postavljati ljudi, ki niso izstopali v javnosti, pa so vsi ravno tako lahko za naslovnico.

Kam se bodo hodili ljudje fotografirat zdaj? Poleg umetniških fotografij je marsikdo k vam prišel narediti tudi fotografije za dokumente...

Tudi zaradi teh posnetkov bi želela, da atelje ostane. Pri tem delu smo se sicer soočali z velikim izzivom, kako narediti iz tako skopih, ozkih pravil, ki jih postavilo ministrstvo za notranje zadeve, še vedno lepo in ne policijske fotografije. Tudi na dokumentu si vsakdo želi izgledati kar najlepše.