Leena Krohn na Fabuli: Pisatelj naj bo jedrnat in jezikovno bogat

Prevajalka romana Slepo okno (2009) Julija Potrč je leta 1947 rojeno pisateljico nekaj deset poslušalcem v Klubu CD predstavila kot eno najbolj znanih sodobnih finskih avtoric, ki je od začetka 70. let objavila več kot 30 del tako za odrasle kot otroke. Preboj ji je uspel leta 1985 z romanom Tainaron, s katerim je nakazala smer svojega ustvarjanja, to je rahlo fantazijsko obarvana proza, v kateri se prepletata stvarnost in fikcija.

Krohnova je doslej prejela vse pomembnejše finske nagrade za književnost, med njimi leta 1992 nagrado finlandia za zbirko esejev Matematična bitja ali deljene sanje ter leta 2010 državno nagrado za življenjsko delo na področju umetnosti in kulture.

Roman Slepo okno je, podobno kot večina njenih romanov, sestavljen iz krajših zgodb, glavna oseba pa je filozof, ki si kupi komoro za lebdenje v vodi. S tem želi zaslužiti, zato objavi oglas, da sprejema stranke, ki želijo priti po nasvet ali na pogovor.

Avtorica, ki je tudi sama študirala filozofijo, ob tem pa še psihologijo na univerzi v Helsinkih, je izhajala iz zamisli, da se je nemara bolj kot s psihoterapevtom pametno pogovoriti s filozofom, ker zna dvigniti vprašanja na občo človeško raven. Voda pa se ji zdi najpomembnejši element, iz katerega vsi prihajamo, pa tudi vsi si, čeprav se morda ne zavedamo, želimo, da bi se vrnili v stanje breztežnosti.

V njenih delih ima pomembno vlogo narava. Že vse od leta 1968 namreč ne more pozabiti grafita, ki ga je prebrala v Parizu: "Pod tlakovci je pesek." Kot si ga razlaga, je pod vsem, kar je naredil človek, narava. V njej so spremembe najbolj očitne, pravi pisateljica. Izredno pomembna pa se ji zdi tudi fikcija, saj je "naš razum odvisen od domišljije".

Domišljijo potrebujemo, da lahko predvidimo posledice, ki jih imajo naša dejanja, obenem pa predstavlja način, da se odmaknemo od svojega sveta in da lahko jasneje vidimo svoje življenje, je poudarila na literarnem večeru, ki ga je z branjem odlomkov iz Slepega okna popestrila igralka Nataša Barbara Gračner. Menila je še, da je za otroke in mladino težje pisati kot za odrasle, ker "noče biti preveč pedagoška" in mora najti mejo med tem, kaj že znajo in česa ne. Poleg tega so vsi otroci filozofi, vsi odrasli pač ne.