Pri Cankarjevi založbi tri nove moderne klasike

Busijevo delo je po besedah urednika Zdravka Duše nedokončan roman, ki ga avtor ves čas dopolnjuje, tako je denimo Seminarju o mladosti sedaj dodan še Seminar o starosti. Delo je Busi prvič objavili leta 1984, zasnoval pa ga je že 20 let pred tem.

V prvem delu romana avtor opiše svoje otroštvo, ki ga je preživel v nekem majhnem italijanskem mestecu v patriarhalni družini. Že pri sedmih letih se je odločil, da bo pisatelj, nekaj let pozneje pa je odkril še svojo homoseksualnost. Oboje je botrovalo, da se je podal v svet, pri čemer je sledil trem ciljem: brati, pisati in živeti, kar je počel na precej divji način, je dejal Duša. Roman je prevedel Dean Rajčić, spremno besedo pa je napisal Marco Apollonio. To sta poslovenila Uršula Lipovec Čebron in Gašper Malej.

Wallacea po mnenju urednika Andreja Blatnika odlikuje nov tip pisanja, ki prežet s svežino v literaturo vgrajuje ameriško popularno kulturo. Prevajalec in avtor spremne besede Jure Potokar je dejal, da Wallaceovo delo zaznamuje depresija, ki je pred tremi leti terjala tudi njegovo življenje. Pričujoča knjiga zgodb prinaša izbor iz treh avtorjevih knjig "Girl with Curious Hair" (Punca z nenavadnimi lasmi), "Brief Interviews with Hideous Men" (Kratki intervjuji z odvratnimi moški) in zbirke "Oblivion: Stories" (Pozaba: zgodbe).

Sicer je Wallace zaslovel z romanom Infinite Jest, ki se je uvrstil med 100 ključnih ameriških romanov vseh časov. Njegova dela so, kot je dodal Blatnik, obarvana s sarkastičnim ponekod pa tudi s pristnim humorjem in kritiko ameriške družbe.

Dan izmed dni je zadnje prozno delo Sheparda, zelo plodnega pisatelja, dramatika in igralca. Shepard je avtor skoraj 50 dram in šestih knjig proze. Kot igralec je nastopil v okoli 70 filmih, podpisal pa je tudi marsikateri scenarij za uspešen film, je povedala prevajalka in avtorica spremne besede Tina Mahkota, ki jo je Blatnik predstavil kot poznavalko Shepardovega dela.

Avtor je prepoznaven tudi v Sloveniji; v ljubljanski Drami je Boris Cavazza leta 2010 na oder postavil njegove Lunine mene. Tokratno delo je nekakšna "road" knjiga, ki bralca popelje na potovanje po severno ameriških prostranstvih. Imena večine zgodb si je avtor sposodi pri imenih krajev, ki jih obišče na poti. Obenem opiše tudi potovanje v svojo preteklost, v napačne življenjske odločitve in zavožena ljubezenska razmerja, hkrati pa obišče tudi temno zgodovino Amerike. Delo vsebuje veliko imen, od imen dirkalnih konj do TV likov iz 60. let, ki jih avtorica ni "podomačevala".