Heiko Beck Kos za STA: Družbi manjka predvsem iskrenosti

Heiko Beck Kos je razpet med Düsseldorfom, kjer ima že več let dobro obiskan atelje, in Mariborom, kamor ga je pripeljala ljubezen. Trenutno se posveča prenovi nekdaj zelo znane, a že vrsto let zapuščene stavbe gostilne Koper na mariborskem Glavnem trgu, kjer si bo za čas Evropske prestolnice kulture (EPK) uredil nov prostor za ustvarjanje. Ukvarja se s slikanjem, fotografijo in inštalacijami, najbolj prepoznaven pa je po napisih na tablah, plakatih in zidovih, s katerimi spodbuja "nove miselne vzorce in občutke".

Kako ste se sploh znašli v tem "poklicu"?

Odraščal sem v razmeroma konservativni družini na Bavarskem, v Düsseldorfu pa sem študiral oblikovanje in kmalu začel finančno donosno samostojno kariero. Nosil sem suknjiče Armani in Dolce Gabbana in si pri 28. letih kupil prvega porscheja. Na zunaj je bilo torej vse super, a ko sem nekega lepega dne prispel domov, sem ugotovil, da se je punca izselila. To je bila prva točka, na kateri sem se začel spraševati o smiselnosti svojih zastavljenih ciljev. Odločilno pa je bilo potovanje na Kubo. Ko sem tam videl ljudi, ki so srečni, čeprav "so brez vsega", sem takoj dal odpoved. Sicer nisem vedel, kaj bom počel, a vedel sem, da tako kot prej ne morem več živeti.

In kako se potem znajde tak japi sredi ulice z napisom "Zabavam se!"?

Prvo leto sem samo slikal in nisem razmišljal, da bi od tega lahko živel. Potem pa sem srečal nekdanjega sošolca s fakultete in skupaj sva začela delati na projektu "To ni vaja!". Bil je v podobnem položaju kot jaz in odločila sva se, da bova poskušala živeti bolj iskreno, pogumno, brezskrbno in v pomoč drugim. V Düsseldorfu sva najela lokal ter začela izdelovati plakate, na katere sva napisala vse, kar nama je ležalo na duši. To je bila pravzaprav neke vrste terapija, torej nisva delala za druge ampak predvsem zase. A ljudje so naju vedno bolj sprejemali, še posebej takrat, ko sva poskušala najino okolico na različne načine polepšati. Z napisi na opuščenih zidovih ter izobešenimi rožami sva si pridobila veliko pozornosti, saj nihče ni mogel razumeti, da nekdo nekaj dela brez finančnega interesa. K sreči sem imel veliko "zaloge" še iz "prejšnjega življenja" in sem si to lahko privoščil.

S prijateljem Valetinom von Vacanom sta se nato razšla...

Valentin se je po enem letu odločil, da bo raje potoval, jaz pa sem vztrajal naprej. Ko sem prodal že vse stvari, ki sem si jih kupil v času službe, so me povabili na art sejem. Nikoli se sicer nisem imel za umetnika, tudi danes ne, in ko so me ljudje spraševali, kaj sem, nikoli nisem rekel "umetnik". Predstavil sem se le kot Heiko. A sčasoma se mi je vseeno začelo zdeti fino, da bi morda od svojega dela lahko tudi živel in tako sem sprejel oznako "umetnik". Nenazadnje imam pod tem pojmom še vedno največjo svobodo delati to, kar želim. Tako sem zdaj za ljudi tam zunaj "umetnik" in to, kar delam, je "umetnost".

Kako bi pa vi to definirali? Kaj sploh počnete?

Ne ukvarjam se z oznakami. Ukvarjam se s slikanjem in intervencijami v javnem prostoru. Na nek način to seveda je umetniško izražanje in je prepoznavno na umetniškem trgu. Po drugi strani pa želim s temi deli le izboljšati kakovost lastnega življenja, ker v mestu pogrešam poznanstva, prijateljstva, sosedstvo, zaupanje in medsebojno pomoč. Najbolj me navdušuje, da me zdaj v Düsseldorfu ljudje pozdravljajo, babice mi pečejo tortice, otroci mi rišejo risbice. Če sem odprt in odkrit, so tudi drugi odprti in odkriti do mene. Prepričan sem, da je med ljudmi vse premalo zaupanja. To pa je moč doseči le z iskrenostjo.

So bili kakšni negativni odzivi?

V šestih letih, odkar tako živim in delam, se mi nikoli ni zgodilo nič slabega. Tudi sam imam predsodke in strahove, ki pa jih poskušam premostiti. In če se do človeka, ki je ogromen in povsem tetoviran, enako obnašam kot do matere z dojenčkom, bom od obeh dobil le pozitivne odzive. Sogovornik je ogledalo tebe.

Menite, da vas bodo ljudje tudi v Mariboru tako sprejeli?

Zaenkrat še ne morem reči, saj še nisem resnično delal na ulici. Resda delam v EPK, a v resnici sem prišel sem predvsem zato, da bi lahko živel s svojo ženo Katjo. Morda zna biti problem, da bodo ljudje, ki bodo v Mariboru stopili v moj atelje, najverjetneje večinoma kulturno ozaveščeni ljudje. Že Katja me je opozorila, da so običajni ljudje tukaj bolj zadržani do umetnosti in kulture. V Düsseldorfu mi je najbolj všeč ravno to, da k meni prihajajo tako otroci kot gospodinje, brezposelni ali milijonarji, z "ljudmi iz sveta kulture" pa imam prej težave kot kaj drugega. Sam sem namreč zelo preprost človek in sem zadovoljen že s tremi steklenicami piva, dvema prijateljema in nogometom na televiziji. In takšne ljudi bi rad spoznal tukaj. Problem zna biti tudi jezik.

Nekako se pri vas čuti odklonilen odnos do umetnosti in umetniške scene. To ste nenazadnje dokazali s tem, ko ste na nekem art sejmu sodelovali z napisom "Raje gledam nogomet!".

Če sem čisto iskren, me te stvari niti ne zanimajo dovolj, da bi se s tem ukvarjal in naredil kaj proti njim. Večina "umetniških" stvari je zame preveč zapletenih in negativnih. Mislim, da je 90 odstotkov umetnosti rezultat neke frustracije. Sam pa poskušam nagovarjati predvsem pozitivno, še posebej na ulici.

Kakšne teme ponavadi izbirate?

V osnovi poskušam vse zreducirati na osnovne občutke, ki jih vsakdo pozna in razume. To se mi zdi temelj medsebojnega sporazumevanja. Hkrati je to temelj vseh drugih področij, tudi gospodarstva in politike. Prepričan sem, da bi bilo vse boljše, če bi bili ljudje bolj iskreni drug do drugega, tudi na najvišjih ravneh. Nikakor pa nimam namena reševati sveta, razmišljam "v malem".

Torej ne morete napovedati, kaj točno boste počeli v mariborskem Kopru?

Nimam pojma. Tudi v svojem konceptu za EPK nisem navedel nič oprijemljivega, saj vedno delujem spontano. Prostor bom najprej poskušal urediti tako, da se bom v njem dobro počutil. Kolikor se poznam, bom prostor najverjetneje opremil z nekaj napisi. Ko bo topleje, bom verjetno delal še zunaj, po mestu. Rad bi kak napis dal tudi na fasado, kot v EPK v Pecsu.

V Nemčiji imate tudi sponzorje, kupce in druge podpornike. Kaj pa v Sloveniji?

Ne verjamem, da lahko od tega dela v Sloveniji preživim. V Nemčiji je vse lažje, prodajam različne stvari, zato bom vedno navezan tudi na nemško okolje. Tukaj v Mariboru prvič delam za javni denar, če ga bom seveda dobil.

Ste pričakovali več pomoči zavoda Maribor 2012? Še posebej ker ste eden redkih tujih umetnikov, vključenih v program EPK skozi vse leto?

Da. Edino, kar sem hotel od njih, je bil prostor in ga nisem dobil. Nekako sem dobil občutek, da jim je malo mar. Tudi sicer sem v več primerih tukaj spoznal, da se govori eno, naredi pa drugo. Najprej vsi govorijo, da so navdušeni, da ti bodo pomagali, potem pa naenkrat sploh ne govorijo več s tabo. In to je tisto najbolj žalostno. Nihče ni dovolj iskren, da bi ti povedal, da nečesa pač ni mogoče uresničiti, ampak enostavno ne odgovarja več na tvoje klice ali pa pravi, da ni pristojen za to. Pri EPK je bila težava tudi ta, da se je "pristojna" oseba zamenjala vsake tri mesece. Program so napisali, kako se bo izvajal, pa jih ne zanima več.

Ste zato nasproti Vetrinjskega dvora postavili napis "Please be honest now!"?

Gre za naključje, saj me je zavod Udarnik zaprosil, da naredim nekaj za njih. To mi je takrat padlo na pamet. Ko se pogovarjam z ljudmi, tudi tistimi, ki delajo za EPK, dobim vedno občutek, da bi se številnim problemom lahko izognili, če bi bili ljudje bolj iskreni drug do drugega.