Dušan Čater za STA: Zdi se mi, da v Sloveniji ni prezrtih avtorjev

Čater je na slovensko literarno sceno vstopil leta 1994 z romanom Flash Royal. Poleg omenjenega je napisal še tri romane za odrasle, med katerimi je bil posebej odmeven roman Ata je spet pijan (2002), ki je bil leta 2003 uvrščen med deseterico finalistov za kresnika. Njegova bibliografija obsega tudi mladinski roman Pojdi z mano (2009) ter dve zbirki kratkih zgodb, Resnični umori (1997) in aktualni Džehenem.

Med pogovorom pred podelitvijo Dnevnikove fabule ste omenili, da ste naslov romana Džehenem povzeli po kafiču, v katerem ste preživeli veliko časa v obdobju vašega bivanja v Sarajevu, kjer ste iskali navdih za roman. Kako je nato nastala zbirka kratkih zgodb?

Tedaj sem se v Sarajevo odpravil napisati roman o Bosancu v Sloveniji. Naneslo je tako, da tam razen naslova nisem napisal ničesar. Po vrnitvi domov pa sem imel priložnost prebrati roman Gorana Vojnovića Čefurji raus! še v tipkopisu in sem sam pri sebi videl, da pri pisanju ne bi mogel biti tako avtentičen kot je on, ki izhaja iz tistega okolja. O Bosancu v Sloveniji je tako nastala kratka zgodba. Nato sem moral za Skrito.si na hitro napisati zgodbo in nastala je tista o Moldavki, nekdanji prostitutki, ki se preseli v neko zaprto vaško okolje. Tako sem imel na zalogi dve zgodbi, v katerih nastopata prišleka in odločil sem se, da bo iz prvotno načrtovanega romana nastala zbirka kratkih zgodb.

Vaš prvi roman Flash Royal je izšel leta 1994. Dnevnikova Fabula je prva nagrada za vaše literarno ustvarjanje. Se vam zdi, da ste predolgo čakali nanjo?

Če sem povsem iskren, je vsaka taka nagrada dobrodošla, toda s tem se nisem nikoli obremenjeval. V Sloveniji nas ni veliko, ki se resno ukvarjamo z literaturo, in slej kot prej vsak pride na vrsto za kakšno nagrado, sploh za kakšno malo Prešernovo. Ali jo dobiš pri 25 ali pa pri 60 letih, vseeno. Zdi se mi, da prezrtih ni.

Se vam zdi sistem podeljevanja literarnih nagrad pravičen ali imate morda občutek, da se v ospredje vedno postavlja le določene avtorje?

Idealna komisija, ki odloča o neki nagradi, v Sloveniji ni mogoča, zato ker se, konec koncev, vsi med seboj poznamo. Lani sem recimo prav tako kandidiral za Dnevnikovo Fabulo z Džehenemom, pa nisem bil uvrščen niti v finale, ker je bila druga komisija. Zdaj - ali je to pošteno ali ne, ne vem. Imel sem občutek, da je bila tokratna komisija naklonjena moji literaturi, kar sem videl tudi iz pozitivnih kritik v medijih. Lani pač te sreče nisem imel. Prepričan pa sem, da pri podeljevanju nagrade ni nobene kuhinje ter da komisija svoje delo opravi tako, kot je treba.

V zbirki Džehenem so zbrane zgodbe ljudi, ki so se iz različnih vzrokov priselili v Slovenijo. Že v predhodnih delih ste se izkazali kot avtor, ki zelo dobro psihološko profilira svoje junake, vpete v neko večno nezadovoljstvo. Zakaj so vaši junaki vselej tako polni problemov?

Saj niso. Meni se ne zdijo, da so.

Ampak zdi se, da vas vznemirjajo osebe, ki so nekoliko težavne, ki izstopajo.

Ne vem točno, zakaj me intrigirajo. Vsekakor se mi zdijo bolj zanimive, kot nekdo, ki živi ustaljen vsakdan, ki vstane ob šestih in dela do dveh popoldan.

Ste pa poskrbeli tudi zato, da ste bralca na trenutke nasmejali. Recimo pri prigodi o igri iskanja besed na izbrano črko, ko vaš družinski oče Ivan kot žival na "e" izstreli Elkondorpasa. Kakšno vlogo igra ironija v vaših delih?

Tak pač sem. Rad nasmejem ljudi.

Bi lahko torej rekli, da so vam vaši junaki na nek način podobni?

Rekel bi, da ne moreš pisati o stvareh, ki jih ne poznaš. Podobni pa... ne vem. Ne vem, če imam ravno kaj skupnega z nekim, recimo, kondukterjem iz svoje zgodbe. Gre bolj za naratorski pogled. Ne vem niti, če so moji junaki sami po sebi duhoviti. Duhovit poskušam biti tedaj, ko želim neko zgodbo, ki je lahko sama po sebi morda tragična, pokazati tako, da je lahko na koncu tudi smešna.

Eden od velikih adutov vaše zbirke Džehenem je, da se zgodbe v njej prepletajo. Junaki se poznajo oz. se srečujejo na določenih mestih. Izkoristili ste "slabost" oziroma "prednost" slovenskega prostora. Če bi bile zgodbe postavljene na primer v sosednjo Italijo, bi vam lahko hitro očitali nekredibilnost...

Ja, no. Pri meni se veliko stvari zgodi čisto po naključju. Tudi to, da se zgodbe navezujejo, je čisto naključje, zadeve so se mi samo nekako "poklopile". S tem, da se vsi ti ljudje po nekih naključjih srečajo, sem res morda hotel pokazati, da smo na nek način majhni, da smo Slovenci bolj kot ne neko pleme. Folklora me je od nekdaj zanimala, tako kot vsakega avtorja, morda samo na drugačen način.

Povabili so vas k sodelovanju pri zbirki zgodb Dan zmage, za katero ste po eno zgodbo prispevali vsi slovenski avtorji v ospredju letošnjega festivala Fabula. Naloženo vam je bilo napisati zgodbo s srečnim koncem. Vam je delala ta "naloga" kaj preglavic pri vaši zgodbi Lepota po slovensko?

Je, na nek način. Urednica zbirke me je morala posebej opozoriti, da smo se dogovorili za srečen konec. Prvotno sem imel namen zgodbo zaključiti drugače. Pisal sem jo pod delovnim naslovom "Western Movie". Želel sem si napisati vestern v nekem okolju, v katerem so vsi lovci. Se pravi, vsi hodijo v gostilno s puško na rami in hitro pride do kakšnega strelskega obračuna... Naslov bi lahko bil recimo Obračun pri Zlati lisici. (smeh)

Vaša romana Flash Royal in Ata je spet pijan sta izšla v hrvaščini, tudi sami ste prevedli nekaj del hrvaških avtorjev ter pripravili Antologijo hrvaške kratke zgodbe. Kaj vas veže na hrvaško literarno sceno?

Sem še iz tiste generacije, ko smo mladi rasli pod okriljem nekdanje skupne države. Poleg geografskega prostora pa me na območje nekdanje Jugoslavije veže tudi jezik, ki smo ga govorili, imamo iste štose. Veliko sem in se še klatim po območju nekdanje Jugoslavije, vsepovsod imam prijatelje. Oni vedo, s čim se mi ukvarjamo, mi vemo, s čim se oni in tako občasno sodelujemo.

Kaj pa slovenska literarna scena? Ali sledite slovenski literarni produkciji?

Sledim, moram pa priznati da ne berem vsega. Berem, kar me zanima. Recimo vselej preberem nova dela Tomaža Kosmača, Aleša Čara, Jurija Hudolina... pač prijatelje, za katere me zanima, kaj počnejo. Moram pa priznati, da recimo že dolgo nisem prebral nobenega novega dela Draga Jančarja.

Med naborom vaših petih romanov je tudi mladinski roman z naslovom Pojdi z mano. Veljate za avtorja, ki resničnosti ne olepšuje, vaša proza je življenjska, mestoma surova. Kako je nastalo to delo za mlade?

Po naročilu. Z založbe Goga so me poklicali, če bi se tega lotil, pa sem dejal, da bom poskusil - kar bo nastalo, bo pač nastalo. To je bilo obdobje, ko že dolgo nisem pisal, bolj sem se ukvarjal s scenaristiko. Zato je tista knjiga tudi prva, ki je bila spisana v tretji osebi, bolj kot film. Tega tudi nisem želel skrivati, zato sem za spremno besedo zaprosil filmskega kritika Gorazda Trušnovca. On je nato v spremni besedi naštel vse filme, ki so vplivali na nastanek te knjige. Jaz sem vedel za tri, on jih je našel še približno deset. (smeh)

Tudi sicer je vaša literarna naracija precej filmska. Ste kdaj razmišljali, glede na to, da ste že napisal nekaj scenarijev za televizijske oddaje, da bi katerega od vaših romanov ali pa kratko zgodbo priredili v scenarij?

Zgodbo o Moldavki iz Džehenema so že posneli za televizijo, govorilo se je tudi, da bi posneli film po romanu Pojdi z mano, a ne vem, kako daleč so ti dogovori. Sicer se mi zdi, da so nekatere zgodbe pisane za literaturo, scenaristika pa zahteva nekoliko drugačen žanr. Res pa je, da sem si pri pisanju zgodbe Lepota po slovensko iz zbirke Dan zmage že na samem začetku želel napisati dramski tekst. In povsem mogoče je, da ga bom v prihodnje nekoliko predelal ter ga uporabil kot dramski tekst.