Pri Celjski Mohorjevi štiri antične drame

V zbirki Antika sta že leta 2010 izšla Plavtov Kljukec in Sofoklesov Ojdip v Kolonu, letos pa jo bodo zaključili z izdajo Senekove Octavie in Evripidovega Rhesusa. S tem bodo obeležili 80. obletnico Kajetana Gantarja, je na ponedeljkovi predstavitvi povedala Jera Ivanc, ki je knjige uredila skupaj z Davidom Movrinom.

Štirje novi prevodi dram antične književnosti so opremljeni s predzgodbo, didaskalijami, izvirnikom na levi in slovenskim prevodom na desni strani, sprotnimi opombami prevajalcev, časovnico in bibliografijo.

Ose, komedijo edinega predstavnika stare atiške komedije Aristofana, je prevedla Andreja Inkret. Kot je povedala, gre za staro paradigmatično komedijo, v kateri se prepletajo kultura, politika in morala Aten 5. stoletja pred Kristusom. Preko glavnega junaka Prokleona, zaljubljenca v sodišča, avtor podaja kritiko atenske družbene klime in sodstva, ki ga za dosego lastne koristi izkoriščajo politikanti. Po mnenju Inkretove Ose niso samo zgodba iz preteklosti, temveč so brezčasno besedilo in zato tudi kritika sodobnega sistema.

Evripidova Hekaba se v prevodu Davida Movrina slovenskim bralcem predstavlja prvič. Ameriški literarni kritik George Steiner je delo označil kot absolutno tragedijo, tako redko, da je komajda znosna. Delo odstira pralik Hekabe, trojanske kraljice, simbola trpljenja in nemoči, ki se mora po izgubi vsega, kar ima, soočiti z zrcalno sliko svojega prejšnjega življenja. V svojem maščevanju postane okrutna, kar terja velik davek, saj postane celo bolj surova od svojih mučiteljev, je dejal Movrin.

Senekov Ojdip je manj znan v primerjavi s Sofoklesovim Kraljem Ojdipom, enim največjih del svetovne dramatike. Tragedijo je prevedel Brane Senegačnik, ki je poudaril, da do razlik prihaja že v sami konvenciji uprizarjanja, pa tudi v dramaturgiji, opisovanju okoliščin in razpoloženju. Seneka se je v tragediji posvetil psihologiji likov in predstavil povsem drugačnega, notranje negotovega Ojdipa, ki je postavljen v temačen svet delovanja skrivnih sil, ki določajo človeška življenja.

Terencijevo komedijo Brata je Marko Marinčič prevedel iz verzov v prozo, s čimer je hotel ponazoriti razliko v stilu pisanja med prozaičnim Terencijem in njegovim predhodnikom, bohotnim, populističnim, muzikalnim Plavtom. Delo Brata predstavlja manifest permisivne vzgoje, je dejal Marinčič. Spor med permisivnim in represivnim načinom vzgoje ponazarja zgodba o liberalnem, mestnem očetu in konzervativnem, tradicionalnem očimu s podeželja, ki vsak na svoj način vzgajata brata, zaključi pa se s presenetljivim koncem, ki ga bi bralec težko predvidel.