Pri LUD Literatura v zbirki Prišleki pet novih izdaj

Roke v dežju so Komeljevo drugo delo, s katerim je obogatil zbirko Prišleki, ki, kot je na današnji predstavitvi dejal urednik Andrej Hočevar, združuje avtorje različnih generacij in poetik. Za svoje prvo delo iz Prišlekov, zbirko Nenaslovljiva imena (2008), je prejel Župančičevo nagrado in nagrado Prešernovega sklada.

Komelj je svoje delo predstavil kot nenavadno poezijo, ki skozi heterogenost in različne ritme ustvarja razmerja do zgodovine. Zbirka je formalno raznolika, vseeno pa ohranja angažirano pesniško dialektiko, ki govori o odnosih do ljudi. V njej se pojavljajo tako soneti in ritmično vzvalovane pesmi kot tudi miniaturne, enovrstične pesmi, v katerih se navkljub različnim sredstvom združuje zelo enovit jezik. Urednica Petra Koršič je poudarila, da je skupni imenovalec knjige nekaj, kar se v vsaki pesmi suče okrog čustva - bolečine, ki pa ga ne smemo jemati pavšalno.

Glanum, sicer antično rimsko mesto v Provansi, je Medvedova 30. pesniška knjiga, v kateri se z nežnimi toni loteva ljubezenskih tematik. Brati Medvedovo poezijo je po Hočevarjevih besedah kot vreči pest fine mivke v zrak in opazovati vsako zrnce posebej. Vsaka avtorjeva pesniška zbirka je vezana na določeno čustvo, ki je lahko povsem minimalno, a vseeno dovolj veliko, da je pesniška zbirka spisana v nekaj urah. Glanum je posledica Medvedove nagnjenosti k razvalinam, ki mu predstavljajo maternični prostor, kjer se njegova duša in telo v ponotranjenju spomina na čustvene ostanke popolnoma razpreta. Njegova poezija je pripovedna in ilustrativna, s paradoksalnimi metaforami pa ostaja, kot pravi sam, "medvedovska".

Veronika Simoniti je po šestih letih, odkar je izdala prvo zbirko kratkih zgodb Zasukane štorije (2005), predstavila svojo drugo knjigo Hudičev jezik, v kateri se vse suče okrog jezika, ki jo določa tako poklicno kot zasebno. V zgodbah so protagonisti njeni poskusni zajčki, s katerimi eksperimentira - jim vzame jezik in jih opazuje, kaj bodo storili. V nasprotju z Zasukanimi štorijami, kjer je hlastala za zgodbami kot takimi, je tokratne zgodbe programsko in tematsko načrtovala. Poskus na koncu privede do ugotovitve, da je besed preveč, protagonisti pa se zavijejo v krivdni molk.

Urednik Goran Dekleva je prvenec Ivane Komel Narekovano iz postelje označil za izredno živo poezijo, ob kateri se človek globinsko prebudi iz cinične otopelosti. Avtorica k svetu, ki nas obdaja, pristopa strahotno odprto, senzibilno, krhko in nežno, tisto, kar je močno in prepričljivo, pa skrije. Komelova je poezijo gradila na principu, da se vse rodi in umre, tako kot je postelja asociacija za rojstvo ali smrt, pesmi pa so spisane v preprostem jeziku in so nastajale dobra štiri leta.

Via Francigena je po Potoccovih besedah v primerjavi z njegovo drugo pesniško zbirko Pripovedi o ovcah, ljudeh in drugih živalih (2005) bolj izčiščena. To je njegova četrta zbirka pesmi, za katero pravi, da jo lahko beremo optimistično ali boleče. Knjiga je razdeljena na tri dele in se lahko bere kot romarska pot pesnika, hkrati pa beleži tudi medsebojne odnose med lirskim subjektom in ljudmi, ki ga obdajajo.

Zbirka Prišleki je lani z Letnimi časi Tomaža Šalamuna obeležila 50. izdajo, sedaj pa jih šteje že 56.