Bojana Šaljić Podešva za STA: V tej mimobežnosti želim spodbuditi poglobljenost

Bojana Šaljić Podešva je po študiju kompozicije na ljubljanski akademiji opravila podiplomski študij elektroakustične glasbe na Dunaju. Zanima jo tudi komorna glasba. Svoja dela je med drugim predstavila v Parizu, Rimu in Bourgesu. Ustvarja še za gledališče in film ter druge avdiovizualne projekte. Redno sodeluje s Silvanom Omerzujem, tako bo tudi pri njegovem novem projektu Mrtvaški ples, ki bo maja uprizorjen v Mariboru. Bila je nagrajena za glasbo v predstavah Peskar in Svetnik Krespel ter v filmu Otroci s Petrička.

Vaš elektroakustični opus "zajema tako fiksno izdelane dvo- ali večkanalne kompozicije kot tudi obdelavo instrumentalno-vokalnega zvoka v realnem času". Lahko s kompozicijskega in tehničnega vidika pojasnite, kako poteka ustvarjalni proces?

Zame je najbolj pomembna snov, s katero se v določenem obdobju ukvarjam. Gre za kataliziranje mojih notranjih procesov, odziva na okolje in svet. Glede na to izberem primerna sredstva za določen projekt. To je lahko bodisi čisto instrumentalno ali elektroakustično delo, živa elektronika ali pa kombinacija na različne načine. Tekom skladbe potem razvijem zvočno idejo, tako da se statično posvetim nekemu enotnemu zvoku ali pa gre za evolucijo. V skladu s svojo zvočno sliko nato iščem zvočne vire: lahko je čisti instrumentalni ali vokalni zvok, lahko pa se odločim za snemanje nekega zvočnega gradiva, ki postane zvočna surovina za obdelavo na poti do nastajanja neke glasbe.

Skladatelji so nekdaj eksperimentirali z magnetofonskim trakom, danes je na voljo računalnik. Koliko so analogne naprave še v rabi?

Niso. Sem pa vesela, da sem imela v času študija stik z njimi. Na ta način dobiš odnos do opusa, ki je nastajal v prvih 50 letih razvoja elektroakustične glasbe. Analogne naprave bi bile mogoče smiselne, če bi šlo za projekt, za katerega bi bilo to bistveno samo po sebi. Sama pa težim k neki zvočni ideji, zato tehnične zadeve obravnavam bolj kot pripomočke na poti do njene realizacije.

Ker je elektroakustična glasba odvisna od tehnike, ali ne obstaja bojazen, da trenutno moderen zvok zaradi naglega tehnološkega napredka hitro zastari? Klasični instrumenti so večinoma že stoletja enaki.

Saj ne govorimo samo o enem zvoku. Imamo neskončen diapazon možnosti. Seveda je posamezen zvok zanimiv za eno skladbo, obstajajo pa tudi kakšni, ki se mi priljubijo ter jih nato še dodatno raziskujem in skušam na nove načine uporabiti v naslednjih delih. A večinoma je to zelo hitra evolucija. Ves čas gre za razvoj, raziskovanje, samo na enem zvočnem gradivu ne moreš ostati.

Čisti elektronski zvoki vam niso izziv, umeščate jih v dialog z izvajalcem in njegovim instrumentom. Pri tem, če vas povzamem, iščete takšne, ki dopuščajo intuitivnost, živo igro in improvizacijo. Kako kombinirate ti dve estetiki: sta si enakovredni, je druga nadgradnja prve...?

Čisto elektronsko generirani, se pravi sintetični zvoki me nikoli niso zanimali, ker se mi zdijo odtujeni. Rabim toplino, ki veje, če so zvoki posneti v živem okolju. Instrumentalni zvok poznamo od nekdaj in vsi ti instrumenti so večinoma stari. Tudi principi, kako so se razvijali, so enaki. Recimo saksofon se je razvil na enak način kot ostali, le z novim timbrom. Načini igranja torej izhajajo iz tega, kako so instrumenti koncipirani. Mi pa iščemo vse drugo, le navadnega igranja ne, torej neke nove zvočne možnosti. Saj se uporabi tudi osnovni timber, a v tem primeru je zanimivo ravno iskanje bodisi nekega nasprotja bodisi nadgradnje v smislu, da z elektroakustičnim zvokom razširiš možnosti, ki jih instrument tehnično nima. Lahko razširiš obseg, glissandiraš tone, ki jih sicer ni mogoče in jim spreminjaš barve. V zadnjem času so mi zanimive majhne spremembe, detajli, za katere moraš biti pozoren poslušalec. Zanima me, kako danes, ko je vse tako mimobežno, voditi poslušalca k temu, da se potopi v nek svet znotraj zvoka.

Se pri komponiranju kdaj sprašujete, kakšen bo odziv poslušalca, mu bo všeč ali ne, ali sledite zgolj sebi?

Ne sprašujem se, kaj bo poslušalcu všeč, me pa vedno zanima tudi psihoakustika, kar sem pravkar opisala: kako zvoki vplivajo na človeka, kakšna stanja in čustva izzovejo. O všečnosti pa je nesmiselno govoriti, saj funkcija umetnosti ne more biti težnja po všečnosti, to se mi zdi povsem v nasprotju z njenim konceptom. Vsak umetnik si najde svoj izziv, a všečnost to gotovo ni. Seveda pa se moramo vprašati, kaj je glasba ter kdaj je glasba umetnost in kdaj razvedrilo. Ali potrebujemo eno ali drugo, vidimo glede na to, kaj se išče. Išče se razvedrilo, saj je življenje že tako naporno. Ljudje težko najdemo čas za neko poglabljanje, zasuli so nas z delom in potrošništvom. Za samo vzdrževanje tega sistema je verjetno bolje, da človek čim manj razmišlja. Vendar si moramo prizadevati, da to prekinemo. Zame je pomembno, da poslušalca pripeljem do tega, da glasba ni bavbav, če ji manjka všečnosti na prvo žogo. Kajti za tem, kar vsebuje, je veliko več.

Bi vse nižji estetski kriteriji, ki so posledica zunanjih dejavnikov, lahko ali so že ogrozili umetniško glasbo?

Umetniška glasba je vedno ogrožena, ker smo tudi umetniki ogrožena rasa. Saj vemo, kakšen je ekonomski vidik. Tu pričakujem veliko čiščenja. So pač obdobja, ko umetnost in tudi razvedrilo cvetita, potem pa pride obdobje neke ilegale, ko je za preživetje treba početi nekaj drugega. In takrat bodo ustvarjali samo tisti, ki imajo nekaj pod palcem ali pa res čutijo potrebo po tem, da nekaj povedo ne glede na zunanje okoliščine.

Eden vaših starejših kolegov je nedavno dejal, da postajate elitistični.

A res? Jaz tega ne čutim. Ta beseda ima zame negativen prizvok. Sama se namreč ne vidim na nobenem tronu, pač pa v funkciji ljudi.

Ravno to je moje naslednje vprašanje. Kako pogosto jih vaša dela dosežejo, glede na to, da izvedba iz tehničnih in finančnih razlogov ni možna povsod?

To je žalostno. Če je zraven nekaj tehnikalij, postane projekt predrag, kakšne zelo dobre skladbe se izvedejo le enkrat ali dvakrat. V Sloveniji je težava tudi ta, da nimamo ustreznega prostora, ki bi bil posvečen prav elektroakustični glasbi.

Na radiu?

Radio je namenjen nečemu drugemu. Seveda si tam, če je na njihovi strani volja, lahko organiziramo koncert, a to še vedno ni isto. Manjka prostor, ki bi se posvečal samo temu. Potreba je, možnosti pa zaenkrat ne vidim.

Koliko pa je elektroakustična glasba prisotna v glasbenem šolstvu?

Na akademiji imajo že nekaj let studio, manjka pa program, študenti so prepuščeni samim sebi. Pri nas je vedno tako, kot da bi gore premikal, preden se stvar oblikuje v nekaj smiselnega. Vse je odvisno od kadra. A ta se še zmeraj ne formira glede na potrebe, ampak bolj glede na to, kdo je na vrsti, ali kako bi se temu reklo. Nimam nič proti nikomur, le žal mi je, da študenti nimajo možnosti. Danes vse skupaj vendar ne stane toliko. Bolj je težava v tem, da ni prave volje. Vinko Globokar vedno reče, da je avion avantgarde letel čez Slovenijo, ko je bilo oblačno in je pristal v Zagrebu, kjer imajo že leta odlični bienale. Še vedno smo zaspani, čeprav imamo toliko mladih, ki iščejo svojo pot.

Po drugi strani ima elektronska glasba močno klubsko sceno. Pa je to, s profesionalnega vidika gledano, lahko umetniška glasba?

Zelo različno. Vsega ne moremo dajati v isti koš. Tak je, recimo, Tomaž Grom. Tudi če primerjam, kaj imajo oni na "tisti" in kaj mi na "tej" strani. Imajo izredno živahno sceno, kjer je veliko pretoka, iskanja poti in vprašanj, kam naprej, kaj je smiselno, kaj zanimivo, koga je treba pripeljati. Na institucionalnem področju pa imamo društvo skladateljev, ki razmišlja tako, da je treba pokriti potrebe članov. Neke iniciative v smislu, kaj je zares pomembno, ni, bolj gre za to, da se vsi pokažejo, da imajo vsi enake možnosti. Mene moti prav to, da se promovira vse brez razlike.

Če je umetnost odraz časa, v katerem nastane, kakšno bi bilo vaše temeljno sporočilo?

Enoten odgovor kot neke vrste življenjski credo je težko podati. Sporočila se menjajo, veliko jih je, ker je tudi problemov veliko. Najpomembnejše sporočilo pa je mogoče to, da bi ljudje bili bolj v stiku s samim sabo in da bi manj živeli po nekih normah, jasno začrtanih vzorcih razmišljanja, ki jih narekuje družba. Preveč smo vpeti samo v preživetje, ekonomski vidik in v všečnost okolici, premalo poudarka pa dajemo svojemu duhovnemu razvoju, sožitju različnosti in iskanju različnosti v sebi. To bi rešilo vse težave. Slovenski naciji, vsaj jaz tako doživljam, manjka samozavesti izraziti sebe, biti jaz.

Na Slovenskih glasbenih dnevih so vas izzvali, da z improvizacijo izrazite svoje doživljanje realnosti, v katero smo vpeti. Mračne zvene klavirskih strun ste sklenili s svetlim intervalom. Kaj ste želeli povedati?

Okoliščine so, kakršne so, a mi bomo ustvarjali naprej. Ne moreš se prepustiti apatiji, kajti potem vse skupaj izgubi smisel. In ravno v tem je čar: da imamo ne glede na vse še vedno svobodno izbiro, da še zmeraj lahko delamo. Če bo zmanjkalo elektrike, bomo pač vzeli svinčnik in papir. Največ lepote pa je ravno v komunikaciji s somišljeniki. To je tisto, kar me drži pokonci.