Bilbi za STA: Opozoriti nase ni težko, težko je iz tega narediti biznis

Maja Pihler Stermecki, diplomantka dunajskega konservatorija za muzikal, je igralske in plesne izkušnje devet let nabirala v tujini, predvsem v Nemčiji. Pred tremi leti se je vrnila v Slovenijo in se odločila za glasbeno pot. Z možem Gregorjem Stermeckim je maja 2010 izdala album Drobne slike, slovenski javnosti pa se je prvič predstavila nekaj mesecev kasneje s pesmijo Hvala za vijolice, ki je takoj postala uspešnica. Nekaj časa je delala v Lutkovnem gledališču Maribor, sodelovala s skupino Papir in gibanjem Nova popevka ter pisala skladbe za druge izvajalce. Med drugim sta z možem avtorja pesmi "Konichiwa", s katero sta dvojčici Prusnik nastopili na letošnji Misiji EMA.

Glede na to da ste bili precej uspešni na nemškem trgu, zakaj ste se odločili vrniti v Slovenijo, v Maribor?

Berlin imam zelo rada, a ko sem živela že šest let tam oziroma deset let zdoma, so me korenine začele klicati nazaj. Na eni strani so bili to družina in prijatelji, na drugi strani pa jezik. Želela sem si, da bo prva stvar, ki jo bom izdala na glasbenem področju, v maternem jeziku. Tudi druge stvari so se pokrile. Poleti 2009 sem spet navezala stike z Gregorjem, mojim zdajšnjim možem, s katerim sva se poznala še iz srednješolskih dni. Takrat je ravno z Rokom Vilčnikom snoval za Papir, kar se mi je zdelo zelo zanimivo, in odločila sva se, da poskušava narediti kaj skupaj. V desetih poletnih dneh sva postavila celoten koncept za Bilbi in napisala večino skladb za album Drobne slike.

Kaj ste prinesli s sabo iz Berlina v umetniškem smislu?

Berlin je umetniška meka. Lahko sem preizkusila vse, od muzikalov, klasičnih dramskih predstav do filma, prišla sem v stik z različnimi umetniki. Berlin me je naučil, da ni nujno, da si samo igralec ali samo glasbenik, ampak da lahko, če si kreativen, delaš različne stvari.

V muzikalu ste se ponovno preizkusili v Kurentovi svatbi...

To je bila odlična izkušnja, saj so bili vsi sodelavci moji prijatelji. Bil je zelo velik projekt in tragedija je, da se je zdaj vse pospravilo v škatle in se ne igra več. To je žal še en EPK flop. Muzikal bo vedno moja ljubezen, a zavedam se, da je Slovenija neugodno okolje za to. Pa ne zato ker ne bi bilo kvalitete ali ljudi, ampak ker je težko priti zraven. Tudi sicer za institucije v Sloveniji velja, da te ne spustijo zraven.

Vam prepoznavnost ne pomaga?

To da sem z Bilbi prepoznavna, je v Sloveniji dvorezen meč. Možnosti bi imela v komercialnih gledališčih, medtem ko te narodna gledališča ne jemljejo resno. Tudi moje izobrazbe ne priznavajo. Moj akademski naziv je "odrski ustvarjalec", kar nakazuje, da sem izobražena v igri, plesu in petju. A tukaj namesto da bi cenili vsestranskost, pravijo, da ne znaš nič prav. V tujini vse temelji na principu avdicije in preteklih izkušenj, nihče ne gleda diplome. V Sloveniji se princip avdicije šele uvaja, še to predvsem na filmskem področju, drugod pa so nekomu, ki je študiral in delal v tujini, zaprta vrata. Ko sem prišla iz tujine, mi tako ni preostalo drugega, kot da grem na samostojno pot. Pot Bilbi. In upam, da bom od tega lahko nekoč tudi živela.

Kako pa vam te izkušnje priznava država? Recimo pri urejanju statusa?

Prva stvar, ki mi jo bo država mogoče upoštevala, je to, da sva z Gregorjem dobila nagrado za najboljše besedilo na Slovenski popevki. To je namreč popularna umetnost, za katero ni Prešernove nagrade. Ta zvrst se v Sloveniji sploh ne smatra kot umetnost ampak kot trivialnost, komerciala. V bistvu pa je ravno ta umetnost tista, ki je najbližje ljudem, zato se tudi imenuje popularna. Zato bi se jo moralo razvijati, podpirati, ne pa da se zadovolji s "štancami", nastalimi v želji po hitrem zaslužku. Mlade je treba opozoriti, da obstaja tudi dobra slovenska glasba.

V vaših skladbah so zelo močne emocije, besedila se berejo kot poezija. Sodelovali ste tudi pri Novi popevki, ki naj bi prinesla kakovostno, pristno avtorsko glasbo. Kaj dela skladbo dobro?

Rada se opiram na čase, ko je bila priljubljena Slovenska popevka. Takrat so besedila za skladbe pisali pesniki in pisatelji, melodije so pisali najboljši skladatelji, veliko se je delalo na aranžmajih. To je bila glasba z dušo, ki je danes zelo redka, sploh v slovenskem jeziku. Oba z Gregorjem sva nostalgična in v svoje skladbe vedno dajeva tudi ščepec glasbe iz preteklih obdobij. To daje pesmi nek duh časa, kar je zelo močan naboj, na katerega pogosto pozabljamo.
        Slovenska glasba iz 60. in 70. let je bila vrhunska in je izstopala tudi v primerjavi s svetom. To je ta slovenskost, ki žal izginja. To so naše korenine, ki jih nenehno potiskamo stran in se namesto tega oziramo po tujini. S slednjim ni nič narobe, a hkrati bi se morali zavedati lastnega bogastva.

Je to čutiti tudi na albumu Drobne slike?

S to ploščo sva z Gregorjem želela iti nazaj v preteklost in s takrat značilnim zvokom izpostaviti človeške odnose, ki so bili bolj odprti in topli. Rdeča nit albuma je lik ženske, ki jo ljubezen na nek način povezuje s svetom, a je v vsaki pesmi drugačna. Tako kot smo tudi mi en dan veseli, drugič žalostni, potem nam gre vse narobe. Zgodbe, ki jih pripovedujem, so zelo vsakdanje, zelo človeške, in gotovo se lahko z njimi vsakdo poistoveti. Danes je vedno manj oprijemljivega, tudi v gledališču. Na primer greš gledat Don Kihota, ker bi rad videl zgodbo, ki jo poznaš, podobe, ki si jih predstavljaš tam, na primer mline na veter, ne pa neke svetlobne premice. Eksperimentiranje je sicer super, a so stvari, ki jih ima človek rad in bi jih rad še enkrat izkusil. Ta element nostalgije danes manjka.

V Maribor ste se vrnili v času, ko se je ta pripravljal na EPK. Kako doživljate letošnje praznovanje kulture v tem mestu?

Tega sem se zelo veselila, a sem razočarana. Imela sem priložnost na lastne oči videti, kako so se te zadeve lotili v dveh nemških mestih. Bistvo EPK ni pokazati, kaj mesto vse ima, ampak omogočiti kulturne mreže. Maribor ni bil izbran zato, ker ima več kot Ljubljana in druga slovenska mesta. Maribor je bil izbran zato, ker ima manj kot ostali. Izbran je bil zato, da dobi sredstva, da se začnejo delati projekti, da se povezuje in da se naredi umetniška infrastruktura, ki bo držala še leta zatem. Bojim pa se, da smo v našem občutku majhnosti izbrali ravno napačno pot in se trudimo predvsem pokazati, kaj imamo. Namesto da bi bili ponosni na svoje korenine, jih skrivamo. Zakaj je bilo treba porušiti Merinko in tam graditi novega Maksa, namesto da bi poskušali graditi na zgodovinski dediščini?

Kakšni so vaši načrti za letošnje leto?

Pripravljamo že nov video in nov singl Če srce se vname. Imamo že gradivo za nov album, a radi bi predstavili še ostale skladbe na tem albumu in jim podarili tudi vizualno podobo. Tako se bomo novemu albumu posvetili prihodnje leto, pripravljamo pa tudi otroški program.

Pred dnevi so objavili lestvico najbolj predvajanih skladb na slovenskih radiih, kjer so se vaše Vijolice uvrstile med prvih deset. Kaj vam pomeni ta uvrstitev?

Na uvrstitev Vijolic smo zelo ponosni, še bolj me veseli dejstvo, da so se tudi druge Bilbi skladbe v letu 2011 pogosto predvajale. Skladba Kaj pa ti na primer je prav tako visoko na lestvici Zavoda IPF, na Valu 202 celo najvišje. Sicer pa me te številke ne zanimajo toliko - včasih je lahko kakšna skladba zelo kvalitetna in se sploh ne predvaja.

Pred kratkim ste na spletnem portalu YouTube objavili tako imenovani božični koncert iz dnevne sobe. Je YouTube danes pot do uspeha, nov MTV?

Opozoriti nase ni težko, težko je iz tega narediti biznis. Težko je iz tega dobiti denar, s katerim lahko živiš. Tudi mi imamo 900.000 klikov na vijolicah, a kaj ko nimamo niti centa od tega. V kakšni drugi državi bi lahko od takšnega hita vsaj delno pokril kredit od prvega albuma, v naši ne moreš. Tu se nam računica ni izšla. Jaz lahko pišem pesmi, če nimam denarja, a ne morem snemati albuma in nastopati, ker drugi ne bodo delali zame zastonj.