Pri Celjski Mohorjevi nabor petih strokovnih del

Mašne in svetne ustanove na Kranjskem 1892 do 1960 je peta in hkrati zadnja Mačkova knjiga iz serije od leta 2005 izdanih monografij. Vsebinsko je razdeljena na dva dela. Prvi prinaša zgodovinski pregled in oblikovanje duhovnih in svetnih objektov, drugi, ki predstavlja glavnino knjige, pa zajema podrobne opise mašnih in svetnih ustanov pri cerkvenih enotah Ljubljanske škofije. Knjigo uvaja avtorjev predgovor, zaključujeta pa jo povzetka v slovenščini in nemščini ter krajevno kazalo.

Knjiga Izviri meništva, podnaslovljena Življenje svetega Antona in življenje svetega Pahomija, prinaša dvoje temeljnih besedil za razumevanje meništva in njegovih korenin. Kot je na današnji novinarski konferenci dejal Movrin, prevajalec in avtor spremne besede h knjigi, je bil življenjepis svetega Antona Puščavnika v pozni antiki "bestseller" in velja za knjigo, ki je zasukala zgodovino meništva. Raziskovalci si Antonovo potovanje v puščavo in asketsko življenje razlagajo kot pot domov, na kateri se Anton srečuje z demonskimi distrakcijami, katerih podobe so po tolikih stoletjih lahko bralcem tuje in strašljive.

Pahomijev življenjepis pa po drugi strani prinaša paradoks, novo definicijo meniškega gibanja, saj opisuje nastanek samostanov. Pahomij, sicer generacijo mlajši od Antona Puščavnika, v puščavo ni šel zato, da bi bil sam, temveč zato, da bi tam ustanovil skupnost. S Pahomijevim življenjepisom je tako krog sklenjen - če se je Anton umaknil iz civilizacije v puščavo, se je Pahomij umaknil iz puščave v skupnost, je še dodal Movrin.

Po besedah recenzenta knjige Mirana Špeliča oba življenjepisa sodita v zakladnico svetovne književnosti, poleg tega pa odpirata pot duhovnosti, ki "še danes nagovarja človeka postmoderne in znanstveno-tehnične družbe".

Kemperlova, avtorica dela Romanje in Romarske cerkve 17. in 18. stoletja na Slovenskem, se je pri svojem znanstvenem raziskovanju časovno in geografsko omejila na območje Gorenjske z Ljubljano. Prvič v zgodovini raziskovanja romarskih cerkva je postavila razmejitvene kriterije, po katerih je definirala pojem romarske cerkve. Pri tem si je pomagala s številnimi arhivskimi viri. Knjiga je razdeljena na analitični del in katalog, v katerem je popisanih 94 romarskih cerkva s podatki o opremi, njihovem namenu, romarskih shodih in načinu gradnje. Kemperlova je delo opisala kot morda najbolj analitično, sistematično obravnavo romarskih cerkva na Slovenskem.

Vidmar pa je v sodelovanju s Kemperlovo in Dejanom Zadravcem izdal 12. in 13. zvezek Leksikona cerkva na Slovenskem. Zvezka zajemata umetnostno dediščino cerkva Dekanije Braslovče in Dekanije Rogatec v sliki in besedi. Večina popisanih sakralnih objektov je srednjeveškega izvora, poleg njihove lege in zgodovine pa so podrobneje opisane tudi značilnosti notranjščine posameznih cerkva, kot so oltarne table, freske in kipi, ter umetniki, ki so dela ustvarili.