Irwin: Uporaba retroprincipa je bila v začetni fazi osvobajajoča

Skupina Irwin, v kateri delujejo Dušan Mandić, Miran Mohar, Andrej Savski, Roman Uranjek in Borut Vogelnik, se je oblikovala v letu 1983. Je del umetniškega kolektiva Neue Slovenische Kunst (NSK), ustanovljenega leta 1984.

Delovanju kolektiva NSK je posvečen sklop dogodkov v Londonu, ki se je začel te dni. Kaj obsega?

Savski: V Chelsea Space je že na ogled manjša razstava, ki se osredotoča na delovanje kolektiva v 80. letih minulega stoletja. V prostorih fundacije Calvert 22 pa bomo 4. aprila odprli večjo razstavo Irwinov z izbranimi deli iz različnih obdobij delovanja skupine in razstavo NSK Folk Art.

Ob razstavah bosta v prostorih fundacije še kolokvija, posvečena Ambasadi Moskva in projektu East Art Map. Pomemben bo simpozij o kolektivu NSK v Tate Modern 14. aprila in koncert skupine Laibach v Turbine Hall.

Vogelniki: Irwin pa bo v Londonu nastopil tudi s projektom Time for a new state.

Lahko poveste več o njem?

Vogelnik: Vse skupaj se je začelo v Lagosu. Veliko državljanov NSK je iz Nigerije, zato smo poleti 2010 šli v Lagos, da bi se z njimi neposredno soočili. Tam smo naleteli na reklamne panoje z napisi "Time for a new state" in pod tem še "Some say you can find happiness there". V Lagosu ni v tistem času nihče vedel, čemu so ti plakati namenjeni, so pa državljani z istimi besedami pojasnjevali, od kod izvira želja, da bi postali NSK državljani.

Tako se je zarisala nenavadna vzporednica med tem, kar nas je v Lagosu pričakalo, in tem, zaradi česar smo tja prišli. Ko smo po vrnitvi v Slovenijo pokazali fotografijo reklamnega plakata s panoramo mesta v ozadju, smo med drugim slišali komentarje, da je projekt sicer dober, toda ciničen.

Savski: Na NSK kongresu v Berlinu nam je delegat iz Lagosa potrdil, da je šlo za propagandno akcijo Coca-Cole. Poanta je v igri med besedama "state" in "taste". Oni prodajajo nov okus, za nas pa je to čisti ready-made, ki je v tem času še posebej aktualen.

Vogelnik: Plakat v ruskem jeziku smo nato "razstavili" v Moskvi, v nemščini v Leipzigu in zdaj bomo to oglaševali na 12-metrskem panoju na Elefant & Castle v Londonu. Reklamiranje NSK Države v času je vsekakor eden od projektov, s katerim bomo nadaljevali.

S čim se poleg omenjenega projekta trenutno še ukvarjate?

Vogelnik: Trenutno tečejo vsaj še trije projekti, ki jih je vredno omeniti. Prvi je "Was ist Kunst Hugo Ball", ki se bo iztekel v publikaciji. Poleg tega v sodelovanju z Igorjem Zupetom zaključujemo dokumentarni film o prvem kongresu državljanov NSK v Berlinu leta 2010. Na berlinskem kongresu je bila naša vloga omejena na spremljanje in dokumentiranje dogajanja. Bili smo zgolj opazovalci, saj je bila ključna ambicija kongresa, da državljani NSK prevzamejo aktivno vlogo pri upravljanju z državo.

Savski: Tretji projekt je knjiga, posvečena NSK Državi v času. V njej objavljeni teksti bodo preizpraševali aspekte, ki ta umetniški projekt utemeljujejo kot funkcionalno entiteto.

Ob tem seveda ves čas teče razstavna dejavnost. Zanimivo je, da je trenutno večje zanimanje za starejša dela. Na Manifesti bo tako razstavljena velika grafika Rdeči revirji, septembra pa bomo imeli retrospektivo v Muzeju moderne umetnosti v Tallinnu.

NSK Država v času je bila ustanovljena leta 1992. Prvi kongres njenih državljanov je bil v Berlinu leta 2010. Kaj je pomenil v obstoju države NSK?

Savski: V Berlinu so državljani vzpostavili osebne stike. Veliko jih je sicer stike navezalo že prej preko spletne domene Harisa Hararisa NSKSTATE.COM. Po kongresu pa so se začeli organizirati glede na prostor, iz katerega izhajajo. Tako so začeli serijo dogodkov Rendez-vous, najprej v Lyonu, nato še v Londonu, New Yorku in Leipzigu. Dejstvo je, da so sedaj ti ljudje postali neko telo, ki se je začelo organizirati in da so začeli tudi govoriti v imenu države. To je bilo tisto, kar nas je presenetilo.

Vogelnik: Poleg tega je kongres predstavljal preokretnico v smislu, da je šlo za resen namen delegiranja kompetenc. Kar se oblikovanja programa tiče, sta imela ključno vlogo Alexei Monroe in Haris Hararis, čeprav je bila iniciativa naša in smo pomagali pri organizaciji. Ob tem nismo niti mi niti oni vedeli, kaj lahko pričakujemo.

Vendar pa so posledice kongresa očitne. Dogajajo se zanimive stvari in to popolnoma neodvisno od nas. Ob tem je potrebno poudariti, da je bil namen kongresa prav to. Samo če se je NSK država sposobna osamosvojiti, potem je, kar se Irwina tiče, uspešen projekt. Kako daleč in koliko časa, to je že drugo vprašanje.

Savski: V tem trenutku se da reči le, da so državljani NSK države le-to vzeli za svojo in jo razvijajo.

S pridobitvijo potnega lista lahko vsak postane državljan NSK. Vendar pa je bil potni list NSK razumljen ne le kot umetniški, ampak v tretjem svetu celo kot funkcionalen predmet.

Vogelnik: V zgodovini moderne umetnosti potni list ni tako redek pojav. Že v drugi polovici 19. stoletja se med umetniki v Parizu pojavi pobuda o ustanovitvi države umetnikov.

NSK Državo v času smo ob njenem nastanku leta 1992 razumeli kot formalizacijo socialne strukture Neue Slowenische Kunst, razvite v 80. letih minulega stoletja. V tem se NSK država razlikuje od na prvi pogled podobnih iniciativ, ki so se kot umetniški projekti pojavljali tekom 90. let. Ključen prelom se je zgodil mnogo pozneje, pred dobrimi petimi leti, ko je NSK potni list, ki smo ga začeli izdajati leta 1993, nenadoma postal zelo zaželen predmet med prebivalci Nigerije. In ker je bilo težko verjeti, da je interes utemeljen v ljubezni do sodobne umetnosti, se je zdelo verjetno, da je umetniški predmet postal tako ali drugače uporaben dokument.

Ker smo hoteli najti način, kako Nigerijce čim bolje informirati in tako omejiti možnost zmot in zlorab, in ker nas je hkrati resnično zanimalo, kaj se dogaja, smo se lotili raziskave. Začeli smo v Londonu, od koder je prihajalo precej Nigerijcev, ki so želeli potni list, ter iskali način, kako priti v Nigerijo.

Odgovori, ki smo jih dobili, niso enoznačni. Toda v Nigeriji tudi dokumenti niso razumljeni enoznačno. Le-ti, prav tako kot denar, niso zgolj pravi ali nepravi, temveč obstaja, glede na kvaliteto ponaredka, cel spekter možnosti med tema skrajnostima.

Z NSK državo v času so povezane tudi ambasade.

Savski: Najprej je bila ambasada, nato država. Odločitev za NSK državo se je zgodila skozi projekt Ambasada Moskva. S tem projektom smo začeli liniji, ki sta določali naš razvoj tekom zadnjih desetletij. Ena je linija države in druga je linija "vzhodnega modernizma", preko katere smo raziskovali specifične pogoje delovanja umetnikov z Vzhoda. Zadnji korak na slednji je East Art Map.

Z East Art Map ste pravzaprav umetniki stopili v polje umetnostne zgodovine.

Savski: Z East Art Map smo želeli vzpostaviti pregled umetnosti v Vzhodni Evropi po drugi svetovni vojni. Ker se tega do tedaj ni nihče lotil, smo se odločili sprožiti postopek na svoj način. Povabili smo strokovnjake, ki so izbrali po deset avtorjev iz svojega prostora in napisali obrazložitve.

Naše razmišljanje je bilo povezano z opažanjem, da je vzhodnoevropska umetnost v izrazito podrejenem položaju v svetovnem umetnostnem sistemu tudi zaradi pomanjkljive strokovne in teoretske obdelave. Prav tako je bila vselej interpretirana le v relaciji do Zahoda, niso pa bile vzpostavljene medsebojne vzhodnoevropske povezave. Zato smo na koncu iz zbranega materiala (med drugim) naredili zemljevid in skušali vidno prikazati te notranje povezave.

Vogelnik: Umetnost vzhodne Evrope kljub napredku na tem področju še vedno potrebuje poglobljene študije, ki bodo prikazale njen razvoj, razložile njeno kompleksnost in jo umestile v širši kontekst.

Z East Art Map nismo imeli namena povedati ultimativne resnice, ravno obratno, naše ambicije so bile bistveno bolj skromne toda hkrati praktične. Želeli smo izrisati zemljevid osnovnih relacij med vzhodnoevropskimi umetniki, vzpostaviti relacije tam, kjer jih prej ni bilo.

Ob tem velja poudariti, da so povabljeni selektorji, ki so dejansko opravili glavnino dela, cenjeni strokovnjaki s področja umetnosti v večini ne le v svojem lokalnem, temveč tudi v mednarodnem prostoru. Irwinu štejem v čast, da so nam tako relevantni poznavalci zaupali in sprejeli sodelovanje pri tako rizičnem projektu.

Ob vsem tem se ves čas vzporedno posvečate sliki. Najprej ste slike podpisovali le z Irwin.

Vogelnik: Slik nismo podpisovali poimensko vse do leta 2004. Slike je najpogosteje naslikal le en od članov Irwina. Kdaj so bile sicer izmenjane in doslikane, vendar redko. Še vedno pa podpisujemo z Irwin celo vrsto večjih del in projektov.

Anonimnost avtorstva smo uporabili kot preprost in učinkovit pripomoček pri vzpostavljanju skupine in skupnega. S skupnim imenom označena umetniška produkcija je na eni strani preprečila zunanje delitve med nami in hkrati omogočila ter pospeševala notranjo izmenjavo zamisli in rešitev ter posledično kreacijo skupnega fonda del in konceptov.

Tako smo zagotavljali jasno razmejitev med zunaj in znotraj s tem, da je bil zunanjemu preprečen pogled v notranjost, kar je omogočilo, da so se naši odnosi razvili bistveno drugače, kot bi se, če bi bili opazovani. Namesto da bi med sabo pred javnostjo tekmovali, kar je med umetniki pravzaprav pravilo, smo dosegli, da smo sodelovali.

Savski: Anonimnost avtorstva je sprožila tudi visoko stopnjo zaupanja. V Irwinu smo prišli do točke, ko te ni žalilo, ko se nisi čutil ogroženega, če si dobil negativno povratno informacijo. Iskali smo drugačne načine delovanja in skupinska praksa nam je omogočala preseganje modernističnega individualizma.

Pozneje ste se začeli podpisovati.

Vogelnik: Iz istega razloga. Ko smo se leta 2004 odločili in objavili, da Irwin ni več odgovoren za produkcijo posamezne ikone ali risbe, smo tudi to storili zaradi skupine, skupnega in simetrije. Irwin namreč že 27 let deluje kot dovolj velika skupina enakopravnih članov, ki smo se ves ta čas uspeli ohraniti v občutljivem ravnovesju med kolektivnim in individualnim.

Savski: Da lahko skupina ustrezno proizvaja določene presežke, preko katerih se bo razvijala naprej, mora vzpostavljene principe po določenem času prečiti ter širiti meje svojega delovanja.

Vogelnik: Tu gre za odločitve, ki se tičejo interne politike in so, čeprav za zunanje opazovalce največkrat nevidne, zelo pomembne.

Kako gledate na dela vaših posnemovalcev, oziroma državljanov NSK?

Savski: Do tega, da se državljani vključujejo, imamo pozitiven odnos. Nekatere stvari res niso več od posnemanja, precej pa jih to mejo presega. Glede na to, da tudi sami delamo na način retra in uporabljamo logiko reday-madea, nas nadaljevanje te verige veseli.

Vogelnik: V kolikor so oni posnemovalci, smo to tudi mi. Retro je definiran kot "copy left" in temelji na tem, da je prevzemanje razumljeno kot samoumevno, kar zna biti posebno v začetni fazi osvobajajoče. Sicer pa mislim, da pri NSK ljudskih umetnikih ni bistveno posnemanje, temveč participacija.

Savski: Štos prevzemanja del drugih je v vzpostavljanju naracije skozi stik dveh prevzetih elementov. Naracija okrog osnovnega elementa je že vzpostavljena. Ko prevzameš neko podobo, prevzameš tudi izjavo in si takoj na nekem drugem nivoju. Ne gre več samo za posnemanje narave, ampak gre za povzemanje izjave, citata, ki ga z nadaljnjim obdelovanjem vzpostaviš v neko narativno obliko.