Ob 20-letnici smrti Josipa Vidmarja: Kompleksna osebnost, ki je fanatično občudovala lepoto

Izhodišče za pogovor v Modrijanovi knjigarni je nudila knjiga Moj obraz, zbirka zapisov, ki jih je iz očetove književne zapuščine oblikovala Živa Vidmar. V knjigi, ki je lani izšla pri založbi Modrijan, so zbrane osebne izpovedi, ki so bile objavljene v delih Srečanje z zgodovino, Obrazi, Sile časa in Slovensko pismo.

Vidmar je v svoji zelo znani knjigi Obrazi, v kateri je zabeležil portrete nekaterih svojih sodobnikov, zapisal, da je v njej obraz pisca slabo razviden, "kar pa najbrž le ni posebna škoda". Knjiga Moj obraz je zato, tako Vidmarjeva, nekakšno dopolnilo, ki naj ponudi vpogled v kompleksno osebnost njenega očeta.

Vidmar je imel več strasti, poleg kulture je bila to gotovo tudi družbena angažiranost. Sodelovanje pri OF in samostojna država sta bila osrednja mota njegovega življenja, je dejala Vidmarjeva, ki je ob tem opozorila tudi na nekatere plati očetove osebnosti, ki so še vedno ovite v skrivnost. V njegovem pisanju so ženski liki vedno zabrisani, razpisal se je le o pesnici in prevajalki Lili Novy, zapis o mami pa je le začel, a ga je potem prečrtal.

Josip Vidmar, rojen v Avstro-Ogrski, ki je umrl v Sloveniji, je prešel več razvojnih faz, od tolstojanstva do goethejevstva, toda njegovo osrednje obdobje je bil čas NOB. V komunizmu, tako Vidmarjeva, je oče videl edino možnost za napredek, OF pa je razumel kot "resnično čudo", ki nima primerjave niti v veliko večjih narodih.

Iz tega časa, natančneje z osvobojenega ozemlja Bele Krajine, se Vidmarja, "Saše", spominja tudi zdravnica Zora Konjajeva. "Leto 1944 je bilo najbolj strašno, a hkrati najlepše v mojem življenju. Vsi smo bili enaki, vodila nas je skupna misel, da se borimo za svobodo," je dejala Konjajeva. Ta se Vidmarja spominja kot fanatičnega občudovalca lepote, ki je lahko ure in ure strastno razglabljal o umetnosti. Na svojega moža, Rusa, je bila kasneje kar malo ljubosumna, saj se ni uspela vključiti v poglobljene razprave o Dostojevskem in Čehovu.

Miklavž Komelj je opozoril na Vidmarjevo kompleksno osebnost. Bil je zelo kontemplativen - v nekem obdobju si je želel pisati kar v samostanu Pleterje -, hkrati pa je bil vedno v središču dogajanja.

Vidmar je med modernisti veljal za konzervativnega, toda hkrati je bil povezan z začetki avantgarde, saj je z Antonom Podbevškom in Marijem Kogojem ustanovil tudi revijo Trije labodi. Toda to nikakor ne pomeni, da Vidmar v svoji misli ni bil konsistenten, vse to kaže le na širino njegovega duha, je dejal Komelj.

Spomini na Vidmarja so segli tudi do njegovega velikega daru za prerokovanje, v katerega pa je Konjajeva v šali malo podvomila: "Meni je napovedal strašno, nasilno smrt!"

Vsi so se strinjali, vključno z občinstvom, da je Vidmarja zaradi njegove pronicljivosti vredno brati vedno znova, priporočljiv bi bil tudi za aktualne politike. "Morda ga bodo brali takrat, ko bodo po njem poimenovali cesto. Bleiweisovo že imamo," je sklenila Vidmarjeva.

Josip Vidmar je bil kritik, prevajalec, dramaturg in politik. Med njegova najbolj znana dela sodijo Srečanje z zgodovino, Literarni eseji, Slovenske razprave, Obrazi, Esej o lepoti in Mrtvaški ples.