Evald Flisar za STA: Potreba po knjigi je morda večja kot kdajkoli

Evald Flisar je študiral primerjalno književnost v Ljubljani, angleški jezik ter literaturo v Londonu in psihologijo v Avstraliji. Prepotoval je dobršen del sveta in ob tem poprijel za najrazličnejša dela. Med letoma 1995 in 2002 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev, od leta 1998 je glavni urednik osrednje in najstarejše slovenske literarne revije Sodobnost, ustanovljene leta 1933.

Od leta 1990 živi pretežno v Ljubljani. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med njimi nagrado Prešernovega sklada, dve Grumovi nagradi za najboljšo dramo in tri nagrade za najboljšo radijsko igro. Režiser Damjan Kozole je v kamero ujel njegovega nemirnega duha. Dokumentarni TV portret - prav tako naslovljen To nisem jaz - bo na TV Slovenija prikazan v nedeljo, 22. aprila. Na Kongresnem trgu v Ljubljani in drugih mestih po Sloveniji te dni potekajo tudi Slovenski dnevi knjige, ki jih je Flisar ustanovil leta 1995.

Slovenski dnevi knjige so pred dobrim desetletjem in pol nastali po vzoru tradicionalnega barcelonskega praznika knjige in vrtnic na dan sv. Jurija, 23. aprila. Kako prodajno in duhovno utripa slovenski knjižni sejem? V časih, ko se zdi, da je potreba po knjigi čedalje manjša, kot pravite.

Slovenski dnevi knjige so se prilagajali okoliščinam, ki so v preteklih 17 letih tako spremenile naša življenja, da jih nekateri ne moremo več prepoznati. Seveda, življenje ne stoji na mestu, gre svojo pot, zavije tudi na stranpoti, tam se lahko celo izgubi ali naleti na pošasti. In morda smo zajadrali v čas teh pošasti. Res je pa nekaj: tam, kjer je bil na začetku zanos, je danes nekoliko preveč utrujenosti, kjer je bila včasih vera v odrešilno moč knjige, je zdaj nezdrava mera cinizma. Časi - gospodarsko, politično, tudi moralno gledano - knjigi niso naklonjeni. Potreba po knjigi ni manjša, kot je bila, a problem je, da se ljudje tega vse manj zavedajo. Potreba po knjigi je morda večja, kot je bila kdajkoli.

Ali drugače: pošasti so pravljična bitja, ki jih navsezadnje premagajo junaki in junakinje. Bi kakšno pravljico priporočili v branje, da bi se ljudje zavedli potrebe po urjenju domišljije v svetu, ki ni črno-bel?

Pošasti so pravljična bitja za mojega petletnega sinčka, in morda bodo njegovi "pridni vitezi" res premagali vse "hudobneže", vsaj v kontekstu risank in lego iger. Toda prej ali slej se bo tudi on srečal s pošastmi, ki so resnične in zdaj držijo v krempljih njegove starše - in starše njegovih vrstnikov. Pomanjkanje, če ne kar odsotnost temeljnih človeških vrednot; vampirski egoizem gospodarske elite, med katero skoraj že ni več človeka, ki ne bi imel kriminalne preteklosti; splošna vdanost ljudi, kot da ne gre za zgodovinsko goljufijo ampak za nekaj, proti čemur se ni mogoče boriti; načrtno - čeprav perfidno zakamuflirano - siromašenje vseh plasti prebivalstva v interesu še večje blaginje peščice oportunistov - kdaj so nazadnje med nami strašile takšne pošasti? Pred revolucijo? Bognedaj, da bi se morala ponoviti, ampak če se bo, jo bodo spodbudili tisti, ki se je najbolj bojijo in bodo z njo največ ali vse izgubili. Ampak pogovarjava se o knjigah, a ne?

Nisem prepričan... Lahko odgovorim z besedami Bertolta Brechta: Knjiga je orožje, vzemi jo v roke. Pritrjujete bolj borbenemu, kontemplativnemu ali kakšnemu tretjemu poslanstvu knjige?

Danes, ko je avtorjev toliko, kot je internetnih blogov - pa še to število bi lahko podvojili, bi težko našel odgovor na vprašanje, kaj je resnično poslanstvo knjige. Mislim, seveda, klasične knjige, natisnjene, zvezane, s platnicami in lepim ovitkom. Kolikor je bila kdaj orožje, je v poplavi informacij, ki se naglo razrašča v cunami, in v pandemoniju besedičenja vseh o vsem in o ničemer globoko ali zavezujoče, njena ost tako otopela, da tu in tam kakšna sproži samo še nekajtedensko radovednost. Drugače pa gre svet naprej in nobena knjiga ne more več spremeniti njegovega toka, saj je ta tok dobil svojo lastno dinamiko, ki pomendra in odvleče s sabo tudi vse, kar bi ga lahko spremenilo. V ospredje prihajajo generacije, ki ne berejo, ker ne znajo več brati. Zato bodo knjige čedalje bolj zatočišče predvsem za tiste, ki so bolj kontemplativne narave in si želijo uvida vase, pa tudi v naravo sveta, v katerem jim je dano živeti in iz katerega vodijo čedalje bolj samo ena vrata. Boljšega sveta si v teh kriznih trenutkih pač ni mogoče predstavljati, na tem področju se je človeška domišljija izčrpala.

Meje med simbolnimi svetovi - tudi med literaturo in vsakdanjim življenjem - so premične, kar lahko sproža osvobajajoče, tesnobne, včasih cinične občutke. Kako ste upovedili te razsežnosti v knjigi spominov To nisem jaz? Bi to knjigo lahko poimenovali kot fikcijsko avtobiografijo?

Fikcijska avtobiografija mogoče ni najbolj posrečen izraz, saj bi to pomenilo, da sem si svoje življenje izmislil. Prej bi knjigi lahko rekli avtobiografski roman, saj sem skušal svoje raznovrstne izkušnje brez olepšav oblikovati v pripovedni organizem, ki bi lahko živel svoje lastno življenje, ne oziraje se na to, da je glavni junak pripovedi hkrati njen avtor. Meje med doživetji in njihovo ubeseditvijo seveda nikoli ni mogoče natančno določiti, ne le zato, ker je spomin pristranski, arbitraren in izdajalski. Kdor tega ne verjame, naj si prebere nekaj zgodovinskih knjig. Človek tudi pri pregledu lastne preteklosti ne more vedeti, zakaj in kako se je nekaj zgodilo, ali je tisto, kar mu je ostalo v spominu, avtentična in celostna podoba dogodka, ali pa si ključne momente v svojem življenju interpertira z narativnimi vzorci, ki so mu jih vtisnili romani, filmi, televizija. Še dobro, da smo prisiljeni imeti osebne izkaznice, saj bi sicer marsikateri od nas hitro izgubil stik s svojo identiteto. Vsak od nas, ki ni neozdravljivo zaljubljen vase, se samega sebe prej ali slej naveliča in si zaželi, da bi lahko postal nekdo drug. Ne drugačen, ampak drug.

Kdo vse ste si želeli in si želite postati? Počeli ste marsikaj, nekakšna stalnica je urednikovanje in pisanje. Tudi dejstvo, da vas radi berejo in uprizarjajo ne le v slovenščini.

Če začnem pri banalnostih, bi rad vsaj za nekaj dni postal kateri od svojih sosedov, da bi ugotovil, zakaj me ne mara ali zakaj me pretirano spoštuje. Rad bi vsaj nekaj let preživel kot ženska, da bi v prvi osebi spoznal, kako ženske razmišljajo, kaj si želijo, česa ne marajo, o čem sanjarijo. Nekaj časa bi rad bil strankarski poslanec, da bi videl, ali je res tako preprosto prodati načela za privilegije. Vsaj za teden ali dva bi rad bil svoje žena, da bi skozi njene oči in občutke in skrite misli ugledal samega sebe. Rad bi bil nekdo, ki ima več zaupanja vase, ki se razjezi kvečjemu enkrat na leto, ki se nenehno zaveda vsega, kar ve, ne pa, da to sproti pozablja. Rad bi bil zločinec, duhovnik pedofil, kirurg. Rad bi bil več kot dva metra visok, pa tudi pritlikavec, da bi izkusil travme obeh. Rad bi bil zvodnik, rad bi bil prostitutka, rad bi bil prosvetljeni diktator, da bi svet spravil v red. Rad bi bil voznik podzemnega vlaka, ampak to sem bil. Rad bi bil urednik enciklopedije znanosti - tudi to sem bil. Rad bi bil ljubimec množice lepih žensk, ampak tudi teh je bilo kar dovolj. Rad bi bil berač, ki mu je nekdo podaril dovolj drobiža za tri kosila in tri večerje. Rad bi bil pisatelj in dramatik, ki bi razumel in sočutil vse tisto, kar mu ni dano, in vse tiste vrste človeškosti, ki so mu v življenju ušle. Ampak to sem, čeprav ne dovolj: rad bi bil zaporedje svojih literarnih junakov v njihovem resničnem življenju. Je to premalo skromno? Verjetno. Zato bi med drugim rad bil tudi skromen.

"Če prepotuješ več kot 80 držav in živiš štiri leta v Avstraliji, dve leti v Indiji in skoraj 20 let v Londonu ter vmes prideš v Slovenijo samo na nekaj obiskov, je normalno, da ti slovenski način razmišljanja ni domač, saj si bil prikrajšan za obsežen kos domače zgodovine," ste zapisali v knjigi To nisem jaz. Smo Slovenci z zgodovino - za katero se zdi, da je neizčrpen vir konfliktov in zamer - preobteženi?

Slovenci smo narod, ki zna gojiti velike in trajne zamere. Katoliška vera v odpuščanje, v sposobnost grešnikov, da se skesajo, pa v sposobnost, da priznamo svoje lastne grehe, vse to nam je tuje. Smo veliki hipokriti, govorimo eno in delamo drugo. Zavisti smo polni do obisti; kakor hitro kdo dvigne glavo nad povprečje, mu jo takoj odsekamo. Zgodovina je kvečjemu izgovor, da lahko tolčemo drug drugega s krepeli po glavi, se gremo priljubljene igrice izključevanja, maščevanja, natolcevanja, laganja z iskrenim nasmehom naravnost v televizijske kamere. Sposobni smo takšnih etičnih umazanij, da poštenega človeka spreleti srh. Seveda ne vsi, ampak zdi se, da smo v tem trenutku tisti, ki nismo takšni, brez moči. Zgodovina uči, da se lahko stvari zelo hitro obrnejo. Zato ne smemo ostati brez upanja. Kajti v srcih Slovencev je tudi veliko dobrega in človeškega. Če pa skupaj s preostalo Evropo propademo - kdo nas bo pogrešal?