Ondina Otta Klasinc za STA: Opera gre v smer perfekcionizma

Ondina Otta Klasinc, v Trstu rojena pevka slovensko-italijanskega rodu, je leta 1946 debutirala v ljubljanski Operi. Za tem je odšla v Milano, kjer je od leta 1951 kot svobodna umetnica gostovala domala po vsem svetu. Od leta 1958 do 1972 je bila prvakinja mariborske Opere, nato pa se je posvetila pedagoškemu delu. V svoji pevski karieri je oblikovala skoraj vse lirične, koloraturne in dramske vloge standardnega opernega repertoarja. Številnim priznanjem, ki jih je prejela, se je decembra lani pridružila Betettova nagrada.

Odraščali ste v Trstu in če povzamem vaše besede, petje ni bilo le vaša želja, temveč potreba, ki se je pokazala že v zgodnjem otroštvu. Kaj ste imeli s tem v mislih?

Tako čuti vsak pristen pevec, saj se s to željo in nujo rodi. Že pri otroku jo lahko slišite, če tuli ves dan. Verjetno so zato glasilke na svetu. Doma sem vedno tulila operne arije, že ko sem bila stara pet let. Na radiu je bil takrat v modi Beniamino Gigli, pela pa sem tenorske, ne sopranske arije, denimo Celeste Aido. Otrok to čuti, nadaljevanje pa je odvisno od tega, v kakšnih rokah je: ali mu bodo starši rekli, da naj zapoje ali pa, da naj bo tiho.

Kako je bilo to sprejeto pri vaših starših?

Tudi mama je pela. Ni bila poklicna pevka, a je imela odličen glas. In ravno pri mami, ki je zelo rada pela tržaške pesmi, sem srkala petje. Poslušala sem jo in pela za njo.

Kako se spominjate svojega opernega debuta, vloge Rozine v Rossinijevem Seviljskem brivcu?

Vlogo sem naštudirala, v slovenščini seveda, vendar se je slabo razumelo dikcijo, ki sem jo imela takrat. Kajti ko sem prišla prvič v takratno Jugoslavijo, nisem znala niti treh besed, mogoče ravno tri. To je bila sicer vročična Rozina, saj veste, kaj pomeni debut: želja, da se pokažeš občinstvu. Sledil je ogromen aplavz, saj sem bila sveža 20-letnica, vsi so mi čestitali. In to ti da zagona, da si želiš vedno več. Bilo je kot "žegen".

Po besedah Danila Švare, ki vas je povabil v Ljubljano, niste bili uspešni le zaradi lepote, obsega glasu in odlične tehnike, temveč tudi zaradi nevsakdanje muzikalnosti, živahnosti, temperamenta in teatrske pojave.

Za muzikalnost nisem nič kriva, to je prirojeno. Nasploh pa sem se hitro učila. Spominjam se, da so me neko soboto iz moje agencije poklicali v Milano, kjer sem stanovala, in me vprašali, če bi bila pripravljena do naslednje sobote naštudirati vlogo. Rekla sem da in si šla kupit izvleček. V osmih dneh sem naštudirala vlogo in pela. Muzikalnost je pač prirojena. Tudi kasneje, ko je prijatelj maestra Borisa Švare potreboval sopranistko, da bi na hitro naštudirali neko opero za Bologno, sem takoj privolila in naštudirala vlogo v 20 dneh. Zgodi se tudi, da te pokličejo, da bi rešil situacijo. Iz Sarajeva so me nekoč poklicali, če bi naslednji dan prišla reševat Traviato, ker je njihova primadona zbolela. Vzela sem vlak in šla.

Kaj pa igra?

Zdaj, ko premišljujem za nazaj, se imam prej za igralko kot pevko. Ugajala sem zato, ker sem se v vlogo tudi vživela. Za to sem dobila nešteto ocen. Spomnim se recimo ocene iz Maribora, ko sem igrala Suzano Marranesi v Kreftovih Kranjskih komedijantih. Imam perfektno kritiko Boruta Trekmana, ki je zapisal, da sem svoje dramske kolege skoraj dala v koš. Da, igralska žilica je bila prisotna, dramske vloge sem doživljala tudi s svojim možem igralcem.

So vam bile ljubše tragične ali komične vloge?

Vse. Začela sem kot koloraturni sopran, torej koloraturne vloge, tehnika. Potem človek počasi dozori, drugače čuti, glasilke se nekoliko spremenijo, zato sprejmeš tudi vloge, ki jih prvotno ne bi. V ljubljanski Operi sem recimo v La Boheme pela vlogo Musette skupaj z Vilmo Bukovec. Šele par let pozneje sem pela Mimi, ker prej še nisem bila zrela zanjo. In tako gre delo naprej. Ko sem v Teatru Verdi v Trstu pela Hoffmannove pripovedke, so me vprašali, ali bi tvegala peti vse vloge. Malce sem premišljevala in sprejela. To je bilo noro. Isto sem potem pela še v Teatro Regio v Torinu, pa na Reki, medtem ko sem v Mariboru pozneje pela le Giulietto in Antonio, ker koloraturnega dela iz prvega dejanja nisem več zmogla. Pride do razlik v glasilkah. Sem pa pozneje v Mariboru pela recimo Rusalko, Puccinijevo Manon Lescaut, vloge, na katere prej ne bi nikoli niti pomislila.

Iz Trsta ste šli v Ljubljano, nato pa ste izbrali pot samostojne umetnice in gostovali vsepovsod.

Takrat sem stanovala v Milanu. Tam je bila agencija za operne umetnike in po uspešni avdiciji so me sprejeli. Ta agent me je potem vodil skoraj 15 let.

Kaj pa je botrovalo odločitvi za selitev v Maribor?

V Mariboru sem večkrat gostovala, potem pa me je maestro Jakov Cipci vprašal, če ne bi bila le gostja, ampak bi se ustavila vsaj za šest mesecev, da bi izvedli abonma s Traviato ali Madamme Butterfly. Ponudbo sem sprejela, zasebno življenje pa je nato vse skupaj obrnilo, saj bi po nekem času spet odšla.

Kako na operno umetnost gledate danes? Predstav, kot pravite, ne obiskujete več.

Zaradi bolezni ne hodim več v gledališče, imam pa televizijo. Na kanalu Mezzo sem v nekaj letih poslušala toliko Wagnerjevih oper kot nikoli prej. Poleg tega mi pošljejo posnetke, da si jih ogledam doma. Operna umetnost živi, ljudje še vedno poslušajo opere.

Kaj lahko kot nekdanja prvakinja obeh slovenskih opernih hiš rečete o slovenski repertoarni politiki, kjer prednjačijo "železna" italijanska in francoska dela?

Saj je povsod tako. Izbirajo takšna dela, ki zagotavljajo največji uspeh. Vmes pa tvegajo z deli, kot so bile sedaj Črne maske. Ampak Črne maske niso za repertoar, so za okušat, potem pa gredo spet v naftalin.

Pa je takšno razmišljanje pravilno ali to mogoče zavira razvoj?

To narekuje občinstvo. Kakršen je odziv, takšna je izbira. So pa tudi trenutki tveganja, kar se mi zdi prav.

Kaj porečete o prevajanju libretov? Dandanes je bolj uveljavljen izvirnik z nadnapisi.

Tako je pravilno, na ta način se človek izobražuje. Tudi skladatelj je glasbo pisal na določen jezik in njegove vokale. Narod seveda hitreje sprejme, če je libreto v slovenščini, vendar pa danes skoraj vsi govorijo kakšen tuj jezik. Vse je bolj odprto.

Kaj menite o slovenski operni tradiciji, delih slovenskih skladateljev?

Redko so na odru, pokažejo se le tu in tam. Kvaliteto pa pač moraš sprejeti takšno, kakršna je. Po mojem mnenju vsebujejo premalo slovanskega duha - pri Danilu Švari se recimo čuti vpliv nemške linije. Pri Rusih je povsem drugače, imajo svoj pečat.

V Mariboru že nekaj let poteka po vas poimenovano tekmovanje. Nazadnje je bilo leta 2010.

Letos naj bi bilo spet, vendar bo najverjetneje ugasnilo, ker ni denarja. Do tega trenutka nimam nobenih informacij. Program bi moral biti že znan, saj je bilo tekmovanje ponavadi junija. Junij je sedaj pred vrati, a se o tem nič ne ve. Za tekmovanje gre sicer zahvala dirigentu Stanetu Jurgcu, ki je dal zamisel zanj. Prva leta sem bila še v žiriji, potem pa nič več.

Torej ne spremljate več opernega podmladka?

Ne. Se vedno bolj oddaljujem.

Pa je operna umetnost danes deležna dovolj pozornosti?

Seveda. Popularna glasba se od Beatlesov in Michaela Jacksona nenehno spreminja, opera pa stoji: barok je barok, klasika je klasika. In več je poslušaš, bolj jo vzljubiš. Ljudje radi hodijo v opero, to je sanjska stvar, ki te sprošča. Tisti dan si nekje drugje, spodbudi te k razmišljanju. Tudi če je tragedija, te prevzame, zlati če so na odru dobri izvajalci. Danes gre vse v smer perfekcionizma, česar včasih ni bilo. V mojih časih ni bilo toliko preciznosti, kaj je šlo tudi narobe, tudi glasovi niso bili vsi perfektni. Ampak entuziazem je bil večji kot danes. Povojni čas je bil lačen kulture, lačen razvedrila. Če bi se danes prikazali s takratnimi kvalitetami, bi verjetno rekli - ne potrebujemo vas. Ampak naredili smo, kar je bilo treba narediti.

Je torej današnja težnja po popolnosti dobra za opero in izvajalce?

Kvaliteta je na prvem mestu, ni več kvantiteta. To se čuti. Seveda govorim o programu, ki ga gledam na televiziji. Pred kratkim sem si ogledala Valkiro iz milanske Scale pod vodstvom Daniela Baremboima. Vsaka od osmih Valkir bi lahko bila Tosca, Aida itd. Kvaliteta glasu je superlativna.

Ampak danes smo vajeni lahkih stvari.

Tako je že od nekdaj. Tudi pesem Jaz pa ti, pa židana marela je takšna. Kadar so jo peli, je bilo vzdušje lahkotno, veselo. Človek vedno išče trenutek, da se sprosti, obrne stran od težav. Pravijo, da je dan brez majhnega nasmeha - izgubljen.