Rade Šerbedžija za STA: Ko enkrat postaneš tujec, vzljubiš takšno življenje

Rade Šerbedžija je eden največjih igralcev nekdanjega jugoslovanskega prostora, ki se lahko pohvali tudi z izjemno mednarodno igralsko kariero, od Hollywooda do evropskega filma. Sodeloval je z umetniki, kot so Vanesso Redgrave, Phillip Noyce, Tom Cruise, Stanley Kubrick, Clint Eastwood in Angelina Jolie. V Izolo se je tokrat pripeljal s hrvaške Reke, kjer zadnja leta živi in poučuje na tamkajšnji novi igralski akademiji. Šerbedžija se o političnih vprašanjih tokrat ni želel pogovarjati. "Že več let igram sam s seboj nekakšno igro in ta je, da ne želim dajati nekih velikih političnih izjav, ker me to več ne zanima. Ugotovil sem, da sem igralec in da me radi gledajo tudi tisti, ki sledijo popolnoma napačnim ali drugačnim političnim vizijam," je pojasnil.

Šerbedžija je na izolskem festivalu Kino Otok predstavljal film italijanskega režiserja Andree Segrea z naslovom Ime mi je Li, v katerem igra ribiča s slovanskimi koreninami in nadimkom "poet". V filmu, ki je postavljen v italijansko mestece Chioggia v Beneškem zalivu, vzpostavi pristno in nežno prijateljsko vez s prav tako priseljeno Kitajko.

Prebrala sem nek zapis o filmu, ki pravi, da "gre za srečanje, ki je neke vrste poetični beg pred osamljenostjo, tihi dialog med dvema različnima kulturama, pa vendar je med njima bližina. Potovanje v globoko osrčje lagune, ki zna biti mati in zibelka identitet, ki se nikoli ne ustavijo in ne poznajo meja, pa vendar okolica to njuno prijateljstvo težko sprejme". Verjetno vam je takšna situacija zelo blizu in poznana. Kako ste doživljali to vlogo in ali ste skozi ustvarjalni proces prišli do kakšnih novih spoznanj glede podobnih vprašanj?

Dovolj sem star in ni več veliko stvari, ki se jih moram naučiti glede vloge. Bolj gre za to, da je situacija obrnjena, vlogi, ki je napisana, dodajam svoje izkušnje in tako je bilo tudi pri tej vlogi. Ko govorimo o samoti, tujstvu v manjši ali večji družbi, ni večjih razlik, še vedno gre za tujca. Vem kako tujec hodi, kako se usede, kako pije, kako kadi in kako molči. Najtežje se je bilo naučiti italijanskega narečja z beneškim akcentom, a je bilo hkrati zelo zabavno, ker sem imel glede tega podobne težave kot italijanski igralci. Izjema je bil italijanski igralec, ki v filmu igra mojega prijatelja, ki je tam blizu rojen, zato to narečje govori odlično. On mi je veliko pomagal. Tudi sicer smo se z ekipo med snemanjem veliko družili. Imeli smo tudi zelo veliko vaj. K projektu smo pristopili zelo resno in mislim, da sem uspel narediti eno svojih najboljših filmskih vlog.

Nedvomno gre za bolj angažiran, ki poziva k sprejemanju drugačnosti, rušenju konvencij, odprtosti. Pa vendar, ali imate tudi vi občutek, da želijo danes gledalci iz filma potegniti le tisti bolj zabavni del, poglobljeno razmišljanje pa jim je odveč, tudi če film to omogoča?

Ta film je drugačen od tistih, ki se jih danes snema, hodi po poti umetniških filmov, ki so jih snemali pred 20, 30 leti režiserji. kot so Pavlović, Makavejev, Klopčič, Slak in Tadić. Zanimiv je bil odziv občinstva na premieri v Benetkah. Film je bil prikazan v sekciji avtorski filmi. Že dolgo se ukvarjam s filmsko umetnostjo, a do sedaj ob umetniškem filmu še nisem doživel te vrste ovacij. Bilo je 15 minut aplavza, ljudje so jokali in prihajali do nas. To je bilo šokantno. Nato sem ugotovil, zakaj. Ljudje, ki niso najstniki, so se prenajedli filmov, ki nam jih Američani nenehno servirajo kot umetnost. Čeprav so to že vsi razumeli, Angleži, Francozi, vse velike kinematografije, še vedno vsi oponašajo Američane. To vem, ker sam igram v teh filmih. Tako se je izgubil pravi avtorski film, ta, Ime mi je Li, pa je pravi avtorski film. Kritiki so napadli selektorja beneškega filmskega festivala, ker filma ni uvrstil v italijanski tekmovalni program. "Končno smo dobili sijajen italijanski film in ti ga ne uvrstiš v program," so pisali v italijanskih medijih, kjer je bila glede tega velika polemika.

Na festivalu Kino Otok so letos v spomin na režiserja Matjaža Klopčiča pripravili tudi projekcijo filma Sedmina, v katerem igrate. Česa se spominjate iz tistega obdobja, kako je bilo sodelovati z njim, kaj je bilo v njem kot režiserju posebno, drugačno?

Matjaž je bil pravi filmski poet. On je drhtel, ko se je približal kameri ali svojim igralcem, moškemu ali ženski, ni bilo pomembno, bil je zaljubljen v vse svoje igralce. Bil je tudi zelo ljubosumen, če si pomislil na kaj drugega kot na njegov film (smeh). Klopčič je bil krasen človek, pošten, preprost in krasen cineast. Njegov film Na papirnatih avionih je denimo čista poezija. To je zame eden najlepših filmov kadarkoli posnetih na tleh nekdanje Jugoslavije. In vedno je delal z direktorjem fotografije Rudijem Vavpotičem, kakšen gospod, kakšen filmski umetnik, eden najboljših s katerimi sem kadarkoli snemal film!

Med vojno ste bili tudi v Sloveniji, nato vas je pot vodila v London, sledil je Hollywood. Zdi se, da ste se korakoma vse bolj oddaljevali od vaših korenin, hkrati pa je vse bolj cvetela vaša mednarodna igralska kariera. Verjetno ni naključje, da ste v tistem času na Brionih ustanovili tudi gledališče Ulysses, se to vračanje domov, to hrepenenje kaže tudi v programski politiki gledališča?

Na nek način se. Naša prva predstava je bila Kralj Lear, ki govori o razcepu domovine, o propadu cesarstva in o človeških eksistencialnih tegobah in težavah. Gre za enega najbolj globokih Shakespearovih tekstov. Tu sva z Radkom Poličem odigrala najini pravi vlogi. Sprva sva to poskušala v Cankarjevem domu, ko je on igral Leara in jaz Glosterja. Toda prostor v Cankarjevem domu je bil prevelik, čeprav je režiser Dušan Jovanović krasno zrežiral. Z izjemo Milene Zupančič, ki si je domislila nekakšen voziček, s katerim se je vozila po odru,, nihče od nas ni uspel preseči te scenske pregrade. Niti Polič, ki je popoln igralec. No, na naši predstavi pa sva z Radkom uspela. Jaz sem igral Leara, on pa, nepredstavljivo dobro, vlogo Norca. Kasneje smo v teatru Ulysses igrali prav tako relevantne predstave, Medejo, tekst Marat/Sade, Čakajoč Godota. Za tem smo igrali še zadnjega Brechta, Ustavljivi vzpon Artura Uia, v katerem smo govorili o tem, kako v družbah pride do fašizma, nacizma.

Je pomembno to nenehno vračanje nazaj?

Letos makedonski režiser Aleksandar Popovski režira Odiseja, moja Lenka (režiserka Lenka Udovički) pa Nušićevega Pokojnika, povratnika, človeka, ki živi v izgnanstvu in se vrne. Rečejo mu, da ne sodi več sem, da je mrtev. In on zopet vse zapusti in gre ponovno naprej. Naš letošnji repertoar je torej pravšnji odgovor na vaše vprašanje (smeh).

Kje se po vseh teh selitvah in popotovanjih pravzaprav počutite doma?

Dom je seveda zelo pomemben. Toda ko enkrat postaneš tujec, vzljubiš takšno življenje. Pred nekaj leti mi je prijatelj, eden največjih pesnikov na Hrvaškem, Daniel Dragojević rekel, "kako ti jaz zavidam, tebi je uspelo tisto, kar meni ni vse življenje, postati tujec v lastnem narodu". (smeh) Nekaj posebnega je namreč v tem, ko iz takšne pozicije bolj natančno vidiš stvari, si nekako pomirjen, mirnejši, konec koncev si sam. Ne odgovarjaš za nič in si na svoji cesti, kot Don Juan. Na nek način izgubiš ta življenjski nagon, ki ga imamo vsi ljudje, pripadati nečemu, ozki naciji in svojemu majhnemu mestu. Ugotoviš, da smo vsi enaki. Slovenci radi ponavljajo, majhni smo, prekleto smo majhni (smeh). Tega kot tujec ne občutiš, si del sveta, pa čeprav ljubiš svoje. Jaz ljubim vse svoje, svoje srbsko, svoje hrvaško, svoje slovensko, vse to ljubim na nek poseben način. In kot žival občutim samo vonjave, vonj tega morja, vonj vsega, naše kože, vsega našega. Pravzaprav je lepo postati te vrste pacifist.

Zadnja leta živite predvsem na Reki. Ste po vrnitvi iz ZDA okrepili sodelovanje z režiserji v regiji? Katere bi morda izpostavil kot najbolj perspektivne?

Z gledališčem na Reki nimam stika. Ne hodim na predstave niti mi ne pošiljajo vabil na predstave, ne vem zakaj? (smeh). Delam pa na akademiji, na študiju, ki sem ga uvedel. Študira se v angleškem in hrvaškem jeziku. V angleščini, pravzaprav amerikanščini, poteka odrski govor, zato imajo moji študentje, sploh tisti z dobrim posluhom, dobro možnost, da izgubijo naglas, kar je velika stvar. Tako bodo imeli priložnost snemati filme po svetu in igrati v svetovnih gledališčih. Poleg tega smo pripravili res dober in zanimiv študij z zelo močno teorijo. Imamo odlične sodelavce, posebej me veseli, da sem od naših ljudi uspel pripeljati Karpa Godino, ki predava predmet Igralec pred kamero.

Ali pri poučevanju igre sledite kakšnim uveljavljenim metodam?

Ne, nisem pristaš metod. Mislim, da ne metoda ne nič drugega ne more pokvariti nadarjenega igralca. Včasih, če si nadarjen, je bolje imeti slabega kot sijajnega profesorja. Šalim se.

Se vam zdi, da svetovna gospodarska kriza že vpliva na filmsko produkcijo? Se že opazi zmanjševanje sredstev za avtorske filme, da je še večji poudarek na komercialnih?

Se opazi. Težava ni toliko v tem, da so honorarji sedaj najmanj razpolovljeni, kot da ni denarja za same filme. Ni več denarja za dražje snemalne lokacije, recimo, selimo se v interiere. Seveda se film lahko posname tudi brez denarja, toda to je drugačna vrsta filma.

Je tudi v ZDA tako?

Da. Morda ne v tistih hollywoodskih filmih, ki so določeni za velik finančni uspeh, pa še tu so težave. Ankete so pokazale, da mlajšega občinstva, ki je ključno za zaslužek, ki hodi v kino in kupuje pokovko - starejši namreč ne gredo več v kino in gledajo filme doma -, ne zanimajo več mega zvezde, ampak si želijo filme z neznanimi igralci. Kar je zelo zanimivo in dobro,

Kaj počne Rade Šerbedžija, ko si vzame čas samo zase?

Ves čas imam tisto, kar potrebujem. Če denimo snemam film in moram biti ob desetih na snemanju, sem zelo pogosto ob osmi uri zjutraj že na teniškem igrišču. Malo zamenjam urnik in gre. Sodim tudi med tiste igralce, ki radi kaj popijejo in pijem tudi med snemanjem. Ne spomnim se, da bi, razen dvakrat, trikrat, karkoli zafrknil, ker sem se napil (smeh). Povem na še, da sem zelo zaljubljen v svojo ženo in ona še vedno ljubi mene. Imava drug drugega.

Vsi smo bili zaljubljeni v pesem Ne daj se Ines, komu bi danes peli "ne daj se"?

Kaj pa vem. To je zelo lepa pesem, predvsem dobra poezija Arsena Dediča in dobro narejena glasbena podlaga. Ko je pesem nastala in sem jo pel, sem bil zelo priljubljen igralec, vse se je nekako sestavilo, bila je del imidža. Težko je pojasniti, zakaj najstniki stari 16 let danes še vedno poslušajo Ines in jim je všeč. Moje hčerke, njihova generacija, poslušajo Ne daj se Ines in še vedno deluje.