Predsednica Društva ljubiteljev stare glasbe Radovljica Marija Kolar: Festival je v 30 letih doživel velik razvoj

Zgodovina festivala sega v leto 1982, ko je Klemen Ramovš v Radovljici prvič organiziral mojstrske tečaje za staro glasbo. Leta 1997 je Ramovš program festivala preselil v Brežice in iz njega je nastal festival SEVIQC Brežice, Ramovševi sodelavci v Društvu ljubiteljev stare glasbe Radovljica, na čelu z Marijo Kolar, pa so nadaljevali z razvojem radovljiškega festivala.

Zakaj ste se leta 1997 odločili, da boste s tradicijo festivala v Radovljici nadaljevali?

Pri festivalu sem sodelovala skoraj od samega začetka in najprej pri organizaciji pomagala svojemu sodelavcu na radovljiški glasbeni šoli Klemenu Ramovšu. Ko je festivalski program preselil v Brežice, sem se zamislila, kako bomo v Radovljici brez festivala. Dodatno me je k premisleku spodbudil tudi naslov nekega članka v Delu, da bomo odslej Gorenjci imeli samo še kravji bal. Sklenila sem, da tradicije festivala ne velja kar tako izničiti.

Je festival takrat doživel kakšno večjo preobrazbo?

V programu se ni spremenilo nič posebnega, razen tega, da smo vabili več tujih izvajalcev in da so bili koncerti obsežnejši, potekali pa so v Radovljici, Lescah in Kranju, tedaj do Ljubljane nismo segli. Od leta 1997 do leta 2006 je bila umetniška voditeljica festivala Tjaša Kranjc, ki je poskrbela za zelo izviren in raznolik program. Vendar so bili ti koncerti za poslušalce precej naporni, saj so bili sestavljeni tudi iz štirih sonat, da bi v enem koncertu zajeli kar največ vsebine. Sicer pa je bilo sodelovanje s Tjašo Kranjc zelo uspešno, poskrbela je tudi za radijske prenose in vsi koncerti od leta 1997 dalje so bili snemani na Radiu Slovenija.

Kakšno spremembo je leta 2007 prinesel nov umetniški vodja Domen Marinčič?

To je res izvrsten, razgledan glasbenik, ki tudi sam nastopa in izvaja staro glasbo, rad potuje in raziskuje stvari. Program festivala je tako postal bolj izviren, ljudje pa so bili nad koncerti, ki so vsak večer ponudili nekaj novega, navdušeni. Koncerti so postali ravno prav dolgi, da poslušalci niso bili prenasičeni in so si želeli še. Festival je tako za ljudi bolj zanimiv, pa tudi ustvarjalci so vedno sproščeni in prepričani, da je ambient v Radovljici res primeren za tovrstno glasbo.

Vselej pa ni bilo tako. Staro mestno jedro Radovljice pred desetletji še ni bilo tako urejeno, kot je danes, pa tudi v graščini pogoji za koncerte verjetno niso bili najboljši...

Včasih smo imeli res zelo slabe pogoje za delo. Ker baročne dvorane še ni bilo, smo koncerte izvajali kar v avli graščine, ob svečah in na prepihu. Linhartov trg je bil tedaj še cesta, na kateri so bili parkirani avtomobili, mimo so vozili motorji in iz bližnjega lokala se je v avlo slišal pogovor ljudi, kar smo potem rešili z nakupom težke žametne zavese. Ob prenovi graščine leta 2006 pa je radovljiška občina odkrila lepo baročno dvorano.

Je dvorana primerna za koncerte stare glasbe?

Nova dvorana je za govor sicer preveč akustična, za koncerte je pa čudovita. Le ena zagata je še, za katero upam, da jo bomo rešili, to je vročina. Oken namreč ne smemo odpirati zaradi inštrumentov, ki so zelo občutljivi na temperaturne spremembe. Nesrečna je tudi postavitev reflektorjev.

V zadnjih 15 letih, odkar ste prevzeli vodenje festivala, se je na njem zvrstilo 160 koncertov, ki jim je prisluhnilo preko 28.000 poslušalcev. Kako ocenjujete razvoj festivala?

Mislim, da je festival doživel velik razvoj. V času Klemena so bili na koncertu samo slušatelji in pedagogi, imeli smo samo čembalo in godala, pa še od teh so bile baročne le violine s posebnim lokom. Baročna glasba terja posebno držo in se povsem drugače artikulira kot romantika ali klasika. Včasih smo na šolah in akademijah začeli z Bachom, nekoliko več vedeli še o Vivaldiju, o načinu, kako se je takrat izvajala glasba, pa se nismo učili. Danes to zanima vse več mladih, ki se udeležujejo delavnic festivala.

Torej ste prek festivala in delavnic spodbudili številne mlade, da so se začeli ukvarjati s staro glasbo?

Včasih se pri nas ni dalo pridobiti znanja na zgodovinskih glasbilih. V Radovljici smo tako vzgojili precej glasbenikov, ki so po delavnicah šli študirat v Gradec ali na Dunaj. Nekateri izmed njih so se na naš festival vrnili tudi že kot nastopajoči. Lani je tako svoj večer imela Mateja Bajt na kljunasti flavti. Tudi moja hči Irena Skumavec, ki je na Dunaju študirala čembalo, je že nastopila na festivalu. Pa tudi Domen Marinčič se je v preteklosti izobraževal na radovljiškem festivalu, na njem celo izdelal violo da gambo in se potem deset let izpopolnjeval v Nemčiji.

Kako pa je z občinstvom? Ali je med ljudmi dovolj zanimanja za poslušanje stare glasbe?

S publiko nimamo nikakršnih težav in iz leta v leto imamo več poslušalcev. Tudi nekateri Nemci, Avstrijci in Italijani si dopust v Sloveniji planirajo tako, da se lahko udeležijo festivala. Imamo nekaj stalne publike, veseli pa nas, da je med poslušalci vedno več mladih. To je bil tudi naš namen, zato smo postavili tudi zmerno ceno vstopnic, saj nam ni v interesu, da bi z vstopnino služili. Tedaj ko je festival vodil Ramovš, me je vedno motilo, da festival ni bil ljudem bolj dostopen. Meni je bilo prvenstveno to, da bi koncerte ponudili tudi krajanom in bi kraj zaživel s festivalom. Zato smo ceno vstopnic znižali, veliko pa smo jih v začetku tudi podarili, da so ljudje sploh prišli na koncerte, saj so pred tem menili, da takšna glasba ni zanje.

Koliko poslušalcev ste tedaj našteli na koncertih in kako je s tem danes?

Na prvih koncertih leta 1997 smo imeli zgolj od 30 do 50 poslušalcev, saj so vsi menili, da je festival umrl. Že naslednje leto pa je bilo precej bolje. Danes lahko graščina v baročni dvorani sprejme 200 ljudi in približno polovica koncertov je razprodanih. Izjemno polne so tudi cerkve, v katerih prav tako vsako leto izvedemo koncert. V cerkvi Marijinega oznanjenja v Adergasu smo prvo leto imeli kar 350 obiskovalcev. Vsako leto pa v omenjeni cerkvi poskrbimo tudi za to, da občinstvo prek monitorja izvajalce lahko tudi vidi in opazuje, kako iz instrumentov izvabljajo zvok.

Je to lahko glasba za vsakega, ne le denimo za poslušalce klasične glasbe?

Vsekakor, to je glasba za vse. Mi smo našo publiko precej vzgojili. Poslušalci nam sami povedo, koliko novega so slišali in se naučili. Zdaj prav čakajo, da bodo izvedeli še kaj novega.

Kakšno prihodnost ima Festival Radovljica?

To rada počnem, pri 70 letih še vedno poučujem glasbo. Brez tega ne morem in nisem taka, da bi cele dneve doma brisala prah. Tudi pri Domnu Marinčiču vidim, s kakšnim entuziazmom ustvarja festival. Pa ne mislite, da kaj veliko zasluživa. Raje vidiva, da gre denar v festival. Ob vsakem koncertu ljudem ponudimo sok, vino, vodo in sadje ter jim med prekinitvami omogočimo nekaj kvalitetnega druženja, za kar je graščina res primerna. Graščina ima ogromno energije in v njej nisem nikdar utrujena.