Demeter Bitenc za STA: Film je poleg avanture sreča in hazard

Demeter Bitenc je bil v letih 1943-1954 član SNG Drama Ljubljana. "To je bilo desetletje socializiranja ljudi. V Drami sem imel nekaj ljubezenskih afer, postalo je problematično in sem rekel, da grem. Za zamenjavo gledališča sem moral dobiti dovoljenje republiškega sekretariata za kulturo. Ti škandali so bili tako veliki, da so mi dovolili," se spominja. Potem je igral v gledališčih na Reki, v Beogradu in Celju.

Registriranih ima več kot 140 vlog v igranih filmih in več kot 80 v televizijskih filmih in serijah. Kot pravi, je ujel zadnje romantično obdobje, preden je TV v Evropi prevzela produkcijo B-filmov. Predlagan je za letošnjo Badjurovo nagrado za življenjsko delo. Jubilej bo praznoval doma s prijatelji, med njimi bo polovica žensk, se namuzne.

Začniva s cigarami. Začeli ste jih kaditi, ko ste snemali vesterne.

Cigare sem začel kaditi "po službeni dolžnosti", ker sem v vesternih vedno igral malopridneža. In to počnem še sedaj - po večerji si ob viskiju prižgem cigaro. Moj prvi vestern je bil sicer Vinnetou (1963), vsega skupaj sem posnel okoli šest vesternov. Na filmu sem veliko prejahal in še noben konj me ni vrgel s sedla (smeh).

Kako ste dobivali vloge?

Vedno trdim, da ni pomembno, ali je film, v katerem igraš, dober ali slab, v vsakem moraš biti maksimalno dober, da dobiš legitimacijo za naprej. Pri filmu si stalno na reelekciji. Moraš obvladati svoj poklic. Ker si v svobodnem poklicu z veliko konkurenco, nikdar ne veš, ali je to tvoj zadnji film.

Film je romantičen le za bralstvo štorij iz rumenega tiska. Kot industrija je za igralca neizprosen, posebej v tujini in za Američane. O filmu ne govorijo kot o umetnosti. Film je neizprosen biznis - mešanica snobovstva, avanture, mafije, industrije, umetnosti in trgovine. Pomembno je, da se film proda.

To za slovensko kinematografijo ravno ne velja...

Slovenski film v primerjavi s svetovnim bolj životari. Delamo pet, šest filmov letno, a če hočemo imeti nacionalno kinematografijo, jih moramo snemati vsaj deset in jih dobro financirati. Imeti moramo širok repertoar od umetniških do komercialnih filmov. Slovenski prostor je zelo omejen, s povprečnim obiskom se denar ne vrne nazaj v produkcijo. Zmeraj pravim, delajte filme, ki gredo čez Karavanke, v svetovno distribucijo.

V Jugoslaviji se je snemalo več koprodukcij, kajne?

Slovenska kinematografija ni bila precej na boljšem. Bila je omejena na dva do pet slovenskih filmov na leto. Pri izbiri tematik je zdaj bolje, v Jugoslaviji je bila cenzura.

Srbska produkcija je bila zelo močna, snemali so tudi po 25 filmov na leto plus koprodukcije. Tu je bila močna tudi Hrvaška - Jadran film je bil kot ponudnik storitev in koproducent takrat v vrhu. Imel je izvrstno uigrano tehnično ekipo. Eden izmed glavnih direktorjev filma - zdaj se tej vlogi reče producent - je bil Branko Lustig.

Jadran film je imel svojega stalnega zastopnika v Londonu in Hollywoodu. Leta 1982 je s studiem Paramount po romanu pisatelja Hermana Woucka delal zelo drago mini serijo Vojne vihre. Snemalo se je celo leto po Evropi. Del ekipe je šel snemati celo v Hollywood. Tu se je začela Lustigova kariera. Kasneje je prejel dva oskarja - za filma Gladiator in Schindlerjev seznam.

Kako gledate na sodobni slovenski film?

Imamo nadarjene filmarje in zelo dobro generacijo mladih režiserjev. Občudujem recimo s kakšno energijo delajo Damjan Kozole, Janez Lapajne, Andrej Košak in Jan Cvitkovič. Filme snemajo kljub temu, da imajo malo ali nič sredstev. Imajo velik zagon. Ali pa Mitja Okorn. Občudujem, da ima tako energijo in da se je odlepil, šel na Poljsko. Šel je v prazno, v avanturo.

Kot ste šli sami v začetku 60. let, ko ste postali samostojni filmski igralec.

Tu je bil nemški producent Wolfgang Hartwick, ki je snemal film B-produkcije "Flitterwochen in der Hölle" (Medeni tedni v peklu, 1960) s Triglav filmom. Igral naj bi epizodno vlogo, pred začetkom snemanja pa sem dobil eno izmed glavnih vlog. Po dveh tednih predvajanja mi je producent ponudil vezano vlogo za tri filme.

Takrat sem o tem premišljeval. Teater je ponujal varnost, to je bila državna služba. Z veliko podporo soproge sem navsezadnje sprejel ponudbo. Film je poleg avanture sreča in hazard za vse sodelujoče. Nikdar ne veš, ali se ti bo vložek na ruleti vrnil. Prednost je občutek svobode, da sam odločaš o svoji usodi.

Pot se vam je še naprej odpirala...

Pri meni so bile odločitve zelo impulzivne, spontane. Tudi prehod na film je bil tak. Podlegel sem svojim impulzom. In sem snemal vse do pred kratkim. No, še bom - nekaj malega, mladinski film z Romanom Končarjem.

S filmom in teatrom je tako kot z atletiko. Maratonec ne more biti šprinter in obratno, oboje pa je atletika. Kot je osnova teatra in filma igra.

Za vas bi lahko rekli, da ste maratonec.

(smeh) Mislite po številu filmov?

Pa tudi po kondiciji. To vzdržujete redno s kolesarjenjem in sprehodi, mar ne?

Kolesarjenje je zame nek prirojeni avtomatizem. Vsak dan naredim približno 20 kilometrov. Potem grem na Rožnik, Toško čelo, Krvavec. Banalno rečeno: to je del moje toalete. Potrebujem zrak in gibanje. Po svoji naravi naravi sem dinamičen. In individualist.

Kot otrok sem bil popolnoma predan športu, smučanju in tenisu. Starši so veliko investirali v mojo športno vzgojo. Kot 15-letnik nisem razmišljal o filmski karieri, ker pri nas še ni bilo igranega filma.

V gledališče naj bi se zaljubili, ko ste gledali Hamleta. Kako ste se zaljubili v film?

Film sem spremljal od otroških let, ko smo še živeli v Ljubljani. Že z očetom sem hodil gledati neme filme, nekateri prizori so se vame živo zasidrali. Zapisoval sem si naslov vsakega filma, ki sem ga videl. V enem letu sem videl več kot 150 filmov, to je bilo tudi leto, ko sem ponavljal tretjo gimnazijo. Večinoma sem navijal za hudobneže (smeh).

Kateri žanri so vam danes ljubi?

James Bondi. Kot žanrski film so gotovo popolni. Tudi komedije so mi v zadnjih letih vse bližje. Nimam pa rad fantastičnih spektaklov, ki so zdaj priljubljeni. Zmaji in planetarne ladje me ne pritegnejo.

Vaša prva mala vloga je bila v ustanovnem filmu slovenske kinematografije Na svoji zemlji (1948) Franceta Štiglica.

Lahko rečen, da sem bil pri prvem pravem slovenskem celovečercu zraven (smeh). In še prej. Ko so snemali Triglavske strmine ali V kraljestvu Zlatoroga, ne spomnim se več, so starši upravljali Staničevo kočo in pred njo so me ujele kamere z mojo mamo. De facto pa sem začel z Dobrim starim pianinom leta 1958 in šel iz filma v film.

Kako so se vas prijele vloge nemških oficirjev?

Še sam ne vem. Najbolj so me zaznamovale, dale so mi pečat, ki sem ga sprejel. Dobro sem znal nemško, pa takrat je bila aktualna druga svetovna vojna. Te vloge so mi bile ljube prav tako kot vloge v vesternih. Zaradi uniforme. Veliko nemških oficirjev sem odigral v jugoslovanskih filmih in švedskih, italijanskih, ameriških in celo nemških koprodukcijah.

V Sutjeski ste igrali britanskega vojaka.

Telegrafista. Potem so nas precej izrezali ven, ker so generali JLA na delovnih projekcijah protestirali, kdo da je v resnici večino časa spremljal Tita. Tako se dela zgodovina (smeh).

Na pogostitvi po snemanju ste spoznali Elizabeth Taylor. Na snemanju je obiskala soproga Richarda Burtona, ki je igral Tita.

Taylorjeva je bila prijetna in ljubezniva. Bila je sicer v fazi, ko je rada pila in je bila malo debelušna. Imela je fascinantne oči. Sedeli smo skupaj ob ognju. Pogovor je nanesel na politiko in socializem. In je dahnila: "Oh, tudi jaz sem komunistka." Kolega jo vpraša, kaj pa je z dragim prstanom, ki ga ima. Odvrnila je: "No, v svojem srcu."