Kristina Preininger za STA: "Galovci" so postali redno galerijsko občinstvo

Umetnostna zgodovinarka Kristina Preininger je višja kustosinja in zadnjih pet let vodja oddelka za izobraževanje in animacijo v Narodni galeriji, kjer je zaposlena od leta 1998. Pred desetletjem je za otroke, skupaj z Lidijo Tavčar, sooblikovala Galov klub. Za učence zadnjega triletja je skupaj z Miho Pirnatom ml. pripravila delovno mapo Umetnostno popotovanje: Barok.

Kdaj se je Gal naselil v galeriji?

Lani je minilo 30 let od prvega izida knjige Gal v galeriji. Ideja se je porodila nekdanji direktorici galerije Anici Cevc, v verzih in v podobi pa sta jo udejanjila pesnica Svetlana Makarovič in ilustrator Kostja Gatnik. Na tem temelju smo nato zasnovali celoten pedagoški program. Izdali smo vodnik za najmlajše Pozdravljeni cicibani, Gal je na začetku novega tisočletja dobil tudi prijatelja Strahca, njune dogodivščine pa so opisane v knjigi Strahec v galeriji. Leta 2006 smo knjigo Gal v galeriji prevedli tudi v angleščino.

Ob tem naj poudarim, da je bil škrat Gal na Slovenskem inovacija in da je navdihnil tudi druge muzejske in galerijske ustanove. Danes imamo tako vrsto junakov, ki so posredniki med najmlajšimi obiskovalci ter muzejskimi in galerijskimi eksponati.

Otrokom, ki si želijo Narodno galerijo obiskati večkrat v prostem času, je namenjen Galov klub. Kdaj je zaživel?

Zasnovali smo ga ob izidu slikanice Strahec v galeriji in je namenjen osnovnošolcem. Program vključuje devet srečanj, ki se zvrstijo tekom šolskega leta. Ta srečanja so po eni strani umetnostnozgodovinsko in po drugi ustvarjalno obarvana. Gal je namreč galerijski in raziskovalni škrat, poznavalec umetnosti. S programom Galovega kluba želimo čim širše odpreti različne umetnostnozgodovinske teme in jih predstaviti na drugačen način.

V sklopu Galovega kluba ste zasnovali različne programe...

Res je. Program za začetnike poteka pod motom Umetnost za vse čute. Pri tem izhajamo iz vedenja, da tudi v galeriji umetnosti ne dojemamo samo vizualno. Pri spoznavanju poudarjamo celostno čutno recepcijo in tudi program je naravnan tako, da so vključeni vsi čuti. Nekatera tihožitja v evropski zbirki nam dobesedno zadišijo, druga se da slišati...

Že leto zatem, ko je zaživel Galov klub, pa so "galovci" izrazili željo po nadaljevanju. Tako smo zasnovali klub nadaljevalcev, katerega program se je sčasoma zaokrožil pod naslovom Muzeologija za najmlajše. Gal nadaljevalcem odpira vrata tudi v tiste galerijske prostore, ki sicer niso dostopni širši javnosti. V restavratorski delavnici spoznajo delo restavratorja, obiščejo fotografski atelje, in kar je izjemno dragoceno, ogledajo si depo. V njem se seznanijo s pogoji hranjenja umetnin in spoznajo delo kustosa registratorja. Skratka - predstavimo jim galerijsko delo.

Z novim šolskim letom pa uvajate še tretjo skupino "galovcev".

Na pobudo "galovcev" nadaljevalcev smo zastavili še drugo nadaljevalno skupino, ki smo jo poimenovali skupina poznavalcev. Na mesečnih srečanjih v galeriji bomo vsakič obravnavali po enega slovenskega slikarja. Gal bo že pred posamičnimi srečanji pisal otrokom, jih opozoril na knjige in umetnine ter jih povabil, da tudi sami pred srečanjem poizvedo o njih. Na srečanjih pa bomo zbrano pregledali, obiskali galerijsko knjižnico in morda pogledali tudi kakšno umetnino, ki sicer ni razstavljena v stalni zbirki muzeja. Načrtujemo še obisk bližnje lokacije, kjer je umetnine, denimo freske, mogoče videti na licu mesta.

Še vedno pa bo del srečanja namenjen ustvarjanju. Vsakič bomo izpostavili en likovni ali vsebinski problem. S pomočjo slikarke se bomo na primer pri impresionistih, in sicer pri Ivanu Groharju, posvečali načinu slikanja z lopatico, ko bomo obravnavali Matijo Jamo, bomo razmišljali o tem, kako slikati sneg, ob Matevžu Langusu pa bomo izpostavili problematiko slikanja otroških portretov.

Ob tem naj omenim, da nam pri Galovem klubu že nekaj let naklonjeno stoji ob strani Lek, ki s sponzorskimi sredstvi pomaga izvajati program.

So v program Galovega kluba vključene le slike iz obeh stalnih zbirk galerije?

Gal se tekom leta res največkrat pomudi pri slikah iz obeh stalnih zbirk, se pravi slovenske umetnosti in del evropskih slikarjev, vendar pa v program vedno vključimo tudi vsaj eno aktualno razstavo. Poldrugo uro trajajoča srečanja so zasnovana tako, da si najprej umetnine ogledamo, jih spoznamo, podoživimo, tudi zaplešemo ali zaigramo ob njih, drugi del pa je namenjen ustvarjanju.

Koliko otrok se na leto običajno vključi v Galov klub?

Sprva se je letno vključilo tudi več kot 30 začetnikov. V zadnjem času imamo od 25 do 30 prijav na začetku, nato pa se nekaj otrok razporedi na druge dejavnosti in število začetnikov se ustali na okoli 20. Nadaljevalcev je običajno deset, toliko pa je tudi pogoj, da se skupina formira. Ob tem je potrebno poudariti, da gre pri nadaljevalcih za že precej izoblikovano skupino in da vsi prijavljeni otroci vztrajajo do konca, ko jim Gal tudi podeli diplomo za njihovo prizadevnost.

Kar pa se tiče poznavalcev, še zbiramo prijave. Povabili bomo nadaljevalce iz minulih petih let, da se pridružijo. In če so se v Galov klub vključili pred petimi leti, so ti otroci zdaj verjetno stari 12 ali 13 let in to je tudi starost, ki jo želimo doseči. Želimo jih pritegniti k raziskovanju. Odpravili se bomo na teren, v knjižnico. Želimo jih naučiti, kako lahko sami pridejo do informacij.

Ste pri oblikovanju skupin sicer postavili starostne omejitve?

Ne. Skupine so vsako leto zelo heterogene. V njih so otroci, stari pet ali šest let, smo pa imeli tudi že začetnike, stare 12 ali 13 let. Srečanja prilagodimo sestavi skupine.

Od kod prihajajo otroci?

Večinoma iz Ljubljane in okolice. Se pa vedno najdejo tudi otroci iz drugih, bolj oddaljenih delov Slovenije. Starši teh otrok bi si prav tako zaslužili posebno Galovo pohvalo.

Poleg Galovega kluba v Narodni galeriji poteka še vrsta drugih dejavnosti za otroke.

Poleg izobraževalnih dejavnosti, med katere sodijo vodstva po razstavah za šolske in druge skupine, so tu še animacijske dejavnosti, ki naj zapolnijo otrokov prosti čas. Med njimi naj omenim sobotne delavnice za otroke in družine, ki so povezane z občasnimi razstavami ali aktualnim dogajanjem. Poleti je denimo zelo obiskana cvetlična delavnica, pri kateri smo za izhodišče izbrali eno najbolj priljubljenih umetnin iz stalne zbirke slovenske umetnosti, sliko Poletje Ivane Kobilce.

Kako je z obiskom?

Redni obiskovalci delavnic so "galovci", ki plačajo letno članarino, imajo pa potem prost vstop tudi na sobotne delavnice. "Galovec" običajno tekom leta poleg rednih srečanj obišče še tri do pet sobotnih delavnic, poleg tega ob dnevih odprtih vrat velikokrat v galerijo pripelje tudi svojo družino in prijatelje, sodeluje na galerijskih natečajih... "Galovci" so postali redno galerijsko občinstvo, pa ne samo naše, torej so postali mali ljubitelji umetnosti. Naš namen je tako dosežen.

Sicer pa smo v prvem polletju letošnjega leta na 23 sobotnih delavnicah povprečno prešteli osem, devet otrok. Ob tem naj poudarim, da so določene delavnice obiskane bolj in druge manj. Obisk je nenazadnje odvisen tudi od letnega časa in vremena.

Delavnice in druge prireditve za otroke pripravljajo tudi v drugih galerijah in muzejih...

Res je, konkurenca je velika. Kljub vsemu Gal nadaljuje v začrtani smeri, pri čemer veliko pozornosti posvečamo tudi družinam. Ker si želimo iti v korak s časom, razmišljamo o uporabi sodobnih tehnologij, v sklopu načrtovane prenove Narodnega doma pa tudi o posebni Galovi sobi, ki bo namenjena umetnostnemu raziskovanju.

Ob tem bi rada poudarila še, da estetska občutljivost ni nekaj samo po sebi danega, ampak jo je potrebno otrokom privzgojiti. In če imajo šole prvenstveno nalogo opismenjevanja, potem so lahko galerije idealni prostori za umetnostno opismenjevanje otrok. Pri tem se moramo svoje vloge zavedati tako galerijski pedagogi in kustosi kot starši, vzgojitelji in učitelji. In ker škrat Gal v galeriji prebiva že dobrih 30 let, je tudi marsikoga od naštetih pred leti med umetnine popeljal prav on.