Ko se priročnik za osebno rast znajde med romani

Veliko bralcev misli, da jim bodo tovrstni "hibridi" v nasprotju z literarnim delom, ki ga po branju za vedno odložijo na knjižno polico, še kdaj koristili. Vendar je to zelo ozko gledanje, v katerem se odraža duh današnjega materialističnega časa, ko mora biti vse koristno in uporabno, je kritičen Ilc. Prepričan je, da lahko tudi neko klasično literarno delo pomaga posamezniku v njegovi stiski, saj gre globlje od marsikaterega priročnika za osebno rast.

Da ima lahko tudi leposlovno delo, če je le dobro napisano, terapevtski učinek, meni tudi glavna urednica založbe Modrijan Bronislava Aubelj. "Odvisno od bralca. Če se je bralec zmožen vživeti v romanesknega junaka, lahko iz romana 'potegne' bistveno več kot iz priročnika," poudarja. Ob tem izpostavlja "dobro plat dobrih romanov, ki je pač v tem, da jih pišejo pisanja vešči pisatelji; priročniki so včasih napisani obupno slabo".

"Človeka zdravi to, da mu prisluhnejo soljudje. Kadar avtor piše tako, da čutimo, da posluša življenje, nam je v uteho. Ker rahločutno dojema raznolikost usod in značajev ter vse, kar zadeva človekovo usodo, ob njem doživimo skrivnostno soudeleženost. To nas zdravi, v tem je moč umetnosti," pa meni književnica Alenka Rebula, ki se obenem strokovno posveča vprašanjem globinske psihologije.

Dobra literatura je lahko tudi terapevtska, kar pomeni, da nas sooča z našo najglobljo resničnostjo in nas navdihuje za sprejemanje tega, kar uziramo na dnu srca, pa je za STA zapisala Manca Košir. "Drznem si celo trditi, da je zares dobra literatura samo tista, ki zmore komunicirati s svojimi naslovniki," zatrjuje poznavalka knjig, ki kot zdravilca duše omenja Hafisa in Rumija, Christiana Bobina pa označuje kot prenašalca svetlobe, "ki trepetaje prodira v srčne prekate in iz njih izvablja plemenita čustva".

Kot ločnico med literarnim delom in priročnikom Ilc postavlja zgodbo. Tako so denimo tudi zgodbe argentinskega psihoterapevta Jorgea Bucaya Ti povem zgodbo? izšle pod "etiketo" leposlovja, prav tako je njegova knjiga Ljubiti z odprtimi očmi klasificirana kot roman. Najlažje je stvari predstaviti prek zgodb, česar se, tako Ilc, poslužujejo tudi psihologi in psihoterapevti. Zgodbo uporabijo kot ogrodje, na katero lahko pripnejo svoja sporočila, zato so to običajno literarno šibkejša dela. Tudi avtorji teh del se večinoma ne proglašajo za velike literate.

Po Ilčevem mnenju obstajajo tudi izjeme, med katere uvršča pred kratkim izdano delo avstrijskega pisatelja Arna Geigerja Stari kralj v izgnanstvu, v katerem je opisal alzheimerjevo bolezen, s katero se je soočal njegov oče. To Geigerjevo delo, ki je dobitnik najvišjih literarnih nagrad, sicer odstopa v njegovem opusu, vendar je še vseeno napisano literarno. Med slovenskimi avtorji je med vrhunskimi literati, ki so obenem strokovnjaki na drugem področju, omenil Alojza Ihana, kot primer tovrstne literature pa njegovo Hvalnico rešnjemu telesu. Geigerjevo knjigo uvršča med kakovostna literarna dela tudi Koširjeva. "Roman? Priročnik gotovo ne, čeprav sem v njem prebrala več koristnih napotkov za druženje z dementnim človekom kot v marsikaterem priročniku," je zapisala.

Aubljeva pa meni, da kakovostni priročniki, ki imajo praktično korist za bralca, ne morejo imeti literarnih elementov. Če je avtor dovolj vešč, so lahko te zgodbe dobro napisane, toda literarnih ambicij, kot trdi, zagotovo nimajo. Ločnica med romanom in priročnikom je po njenih besedah ostra in jasna. Roman je literarnoteoretski pojem in ga ni mogoče raztegniti na delo, ki to ni. Lahko je samo reči, da je roman vrhunski, dober ali pa zanič. Enako, meni, velja tudi za priročnik. Drugačnega mnenja pa je Rebulova, ki pravi, da je povsem mogoče kakovostno pisati v mešanici znanstvenega jezika, osebnega pričevanja, raziskovalnega napora in vizije prihodnosti. Kot tak primer navaja avtorico Clarisso Pinkola Estes. Jezik je lahko nekaj zelo živega ali pa ne. Obstaja osebni in obenem brezčasni in univerzalni jezik, ki se pojavlja povsod tam, kjer avtor globoko in odgovorno čuti, razmišlja in piše v svoje in skupno dobro.

Sporočilnost je globoko in neločljivo povezana z literarno vrednostjo, ker obe zahtevata talent, predanost in neutrudno delavnost. Besedišče, metafore, vsa jezikovna orodja, ki so potrebna, "da nagovorimo druge, se rodijo v prehodih zahtevnega zorenja in nenehnega prenavljanja celotne avtorjeve osebnosti", meni Rebulova. Ta ima za Koširjeve najlepšo slovenščino. Njeno delo Sto obrazov notranje moči po besedah Koširjeve "človeka prebuja, ker je tako milo lepo napisano in hkrati zato, ker je v njem precajena bivanjska izkušnja, ki zapolnjuje ves register od pekla do neba in zmagoslavno zaplapola zastavo polnine radostnega bivanja".