Mineva pol stoletja od smrti "stepnega volka" Hermanna Hesseja

Hesse je bil rojen v mestecu Calw v nemškem Schwarzwaldu 2. julija 1877, že med letoma 1880 in 1886 pa se je z družino prvič preselil v švicarski Basel. Njegova starša Johannes Hesse in Marie Gundert sta bila misijonarja in sta ga vzgajala v protestantskem pietističnem duhu. Za duhovnega očeta je imel deda Hermanna Gunderta, znanega misijonarja in indologa.

Mladi Hesse si je od 12. leta srčno želel, da bi postal pesnik. Že tedaj je vedel, da zanj ne bodo prave uradne poti do uresničenja mladostniških sanj. Po šolanju v internatih je obiskoval evangeličanski teološki seminar v samostanu Maulbronn, od koder je leta 1892 pobegnil. "Nobena šola me ni hotela obdržati, v nobenem uku nisem vzdržal...," je dejal. Učil se je iz bogate dedove knjižne zbirke, v kateri je mrgolelo del velikih svetovnih avtorjev.

Denar si je med drugim služil kot mehanik, pri 19. letih pa je začel delati po knjigarnah in antikvariatih v Tübingenu in Baslu. Leta 1899 je objavil drobno knjižico pesmi, ki ji je sledilo še nekaj objav, a so ostale bolj ali manj neopažene.

Njegovi odločitvi, da bo življenje posvetil pisanju, je leta 1904 botroval uspeh, ki ga je doživel z romantično-nostalgičnim romanom Peter Camenzind. V naslednjih letih je v svojih delih povečini upodabljal idilični svet in zdelo se je, da se mu je življenje uredilo, dokler ni začela divjati prva svetovna vojna.

Hesse je vojni od vsega začetka močno nasprotoval, številni pa so mu ta pacifistični duh zamerili. Nemški mediji so ga označili za izdajalca domovine, knjigarnarji niso hoteli prodajati njegovih knjig, hrbet so mu obrnili tudi številni prijatelji. Prizadeti pisatelj se je nato tudi javno distanciral do rodne dežele in leta 1923 uradno prevzel švicarsko državljanstvo.

So pa Hesseja kaj kmalu za svojega sprejeli mladi bralci. Še posebej se jim je prikupil s pripovedjo Siddharta (1922), v kateri je s pomočjo vzhodnjaških modrosti popisal svoje videnje o stopnjah, skozi katere mora posameznik, da postane človek z veliko začetnico.

Pet let kasneje je izšel kultni roman Stepni volk, ki je zaznamoval številne generacije. Kot je v spremni besedi h knjigi, ki jo določa močna avtobiografska nota, zapisala Irena Samide, so nekateri v njej našli "potrditev lastnega mišljenja, drugi svetovalca in dušebrižnika, spet tretji vodnika skozi življenjske labirinte".

Delo je doživelo tudi številne napade. Med drugim so se bralci spraševali, navaja Samidejeva, "kaj je z zadnjim vitezom romantike, da je začel bljuvati ogenj in žveplo". Hesse je Stepnem volku zapisal: "Čeprav se cilja učlovečenja zaveda bolj kot meščani, vendarle zapira oči in noče vedeti, da je najzanesljivejša pot k večni smrti, če se obupno oklepamo jaza, če se obupno upiramo temu, da bi umrli, medtem ko vodi k nesmrtnosti, če znamo umreti, odvreči lupine, večno predajati jaz preobrazbi."

H koreninam se je skušal Hesse vrniti z deli Narcis in Zlatoust (1930) ter Potovanje v Jutrovo deželo (1932), a nista dosegli uspeha Stepnega volka. Tedaj se je pisatelj umaknil v samoto in začel z delom na svojem, po mnenju mnogih ljubiteljev Hessejeve literature po svetu, najboljšemu romanu - Igra steklenih biserov, ki je v dveh delih izšel leta 1943, sredi vihre druge svetovne vojne. V njem je skušal Hesse združiti zahodno tradicijo z vzhodnjaško modrostjo in po besedah Samidejeve v njem dosegel "veliko svetovnonazorsko sintezo".

Poleg leposlovju se je Hesse posvečal pisanju esejev in potopisov, gojil pa je tudi strast do slikanja. Posebej so ga za likovno ustvarjanje navdihovale pokrajine in mesta, v katerih je živel. Naslikal naj bi okoli 3500 akvarelov.

Hesse je Nobelovo nagrado za literaturo prejel leta 1946. Kot piše na uradni spletni strani Nobelove nagrade, so mu jo podelili za njegovo "navdahnjeno pisanje, ki je, hkrati s tem, da je z leti postajalo vse pogumnejše in prodornejše, izražalo klasične človekoljubne ideale, hkrati pa izkazovalo tudi visoko kakovosten slog".

Literat se podelitve Nobelove nagrade ni uspel udeležiti, zato pa se je častnemu zboru zahvalil pisno. Med drugim je zapisal, da je visoko priznanje, ki mu je bilo dodeljeno, hkrati tudi "priznanje nemščini in nemškemu prispevku v kulturi". V tem je videl "gesto spravljivosti in dobre volje, da ponovno obnovimo duhovno sodelovanje vseh ljudstev".

Kljub vsesplošni priljubljenosti pa so kritiki Hesseju, ki je v starosti 85 let umrl 9. avgusta 1962, očitali šablonskost, nerodno jezikovno strukturo, preveliko površnost ali celo pretiravanje. Samidejeva pa vseeno meni, da mu nikakor ne gre odreči "njegovega odkritega in iskrenega prizadevanja za boljši svet, pravičnejšo družbo in srečnejšega človeka, karkoli že to pač pomeni".