Toon Tellegen za STA: Nad besedami sem popolnoma očaran

Tellegen (1941) je bil slovenskim bralcem do nedavnega znan predvsem po zgodbah za otroke, letos pa je v zbirki Beletrina Študentske založbe izšel izbor njegovih pesmi z naslovom Brodišče. V svojih poezijah pesnik vzpostavlja prijeten dialog z bralcem in zastavlja vprašanja, s katerimi se prej ali slej sreča vsak. Tellegen, sicer doktor medicine, je človek odprtega srca. Na okrogli mizi v sklopu festivala se je spomnil, kako je kot študent svoje nepodpisane pesmi med nočnimi sprehodi po Utrechtu vtikal v poštne predale neznancev in nato razmišljal o tem, kako jih je verjetno zmedel.

Poezijo ste začeli pisati pri 15. letih, resneje pa ste se pisanju posvetili pri 40. Med osebe, ki so vplivale na vaše literarno ustvarjanje, sodi tudi vaš ded Egbert Engberts. Kako se ga spominjate?

Ded je resda vplival na moje pisanje, a ne zavedno. Prav tako name ni vplival kot oseba, bolj me navdihuje njegova tragična osebna zgodovina. Bil je uspešen trgovec v Rusiji, ki je moral praktično začeti na novo po selitvi na Nizozemsko. Po življenju v Rusiji se mu je dolgo tožilo. Med drugo svetovno vojno je izgubil tudi dva otroka, prvi je umrl v japonskem taborišču v Burmi, drugi pa med bombardiranjem Haaga. Sam se deda spominjam iz povojnih časov. Bil je žalosten človek. Njegovi ideali so bili, da bi pisal, zanimala ga je biologija..., a je moral vse opustiti, da je delal kot trgovec in nadaljeval družinsko tradicijo. Na koncu mu tudi kot trgovcu ni uspelo, saj je bil njegov um neprestano v protislovju. Bil je tragičen človek in prav zato o njem veliko razmišljam.

Omenili ste, da je pisal... ste kaj prebrali?

Vem, da je veliko pisal. Glede branja pa je takole. Sam ne razumem ruščine, v nemščini pa je ded pisal zgolj religiozne pesmi, v katerih je hvalil Boga in ga prosil za pomoč. To so pesmi, ob katerih začutiš stisko človeka, ki se obrača k Bogu, niso pa to pesmi, ki bi jih lahko vedno znova prebiral. Res pa je, da je leta 1929 napisal svoje spomine na življenje v Sankt Peterburgu pred revolucionarnem obdobju v Rusiji leta 1917. Te izredno dobro napisane zgodbe pripovedujejo o tem, kako so Rusi med seboj trgovali in kakšni so takrat bili. Ta knjiga je izšla na Nizozemskem, uredila sva jo skupaj s sestro, sam pa sem zanjo napisal predgovor.

Vaš način pisanja je zelo zanimiv, močno se posvečate besedam, iščete jih celo po slovarjih. Pisanja se lotevate zelo sistematično...

Velikokrat po slovarjih poiščem vse besede z isto končnico, a drugačnim korenom. Izpišem si jih in jih zbiram, da bi jih nato uporabil v svojih delih. Uporabiti pa želim res vse. Z mojimi pesmimi imajo velikokrat težave prevajalci, saj ima lahko ena beseda v nizozemščini več pomenov, težko pa je poiskati njeno ustreznico v drugem jeziku.

Popolnoma sem očaran nad besedami nasploh, še bolj pa nad tistimi, ki niso v splošni rabi. Naj dodam, da mi zelo všeč slovenski naslov knjige mojih zbranih del Brodišče, saj mi je nekdo rekel, da gre za zastarelo besedo.

Slovite tudi po tem, da eno pesem ali pa zgodbo napišete v več različicah. Bi nam lahko predstavili vaše delo na primeru nove zbirke zgodb, ki jo pripravljate o ljudeh, ki se zaletavajo v zid?

Ideja o teh zgodbah sloni na pesmi, ki sem jo napisal, o ljudeh, ki hodijo - in se na koncu zaletijo v zid. Za njimi ostane zgolj zvok trka, ki se v nizozemščini sliši kot "pats". Nato sem pomislil, da bi lahko napisal pesem o drugi skupini ljudi, ki se prav tako zaletijo v zid in s tem sem kar nadaljeval. Zdaj je to zelo dolga pesem, ki obsega okoli 100 strani. Vsaka stran obsega okoli 25 vrstic, ki se zaključijo z zvokom "pats". Mislim, da je v knjigi okoli 130 različnih trkov, v katere so vpleteni različni ljudje. Seveda sem si tudi tokrat postavil nekaj pravil, ki pa jih ne bom izdal.

Veliko govorite o pravilih, s katerimi pa si kot avtor hkrati postavljate tudi velike omejitve.

To lahko pojasnim na primeru živalskih zgodb. Najprej sem jih pisal brez pravega reda. Nato sem pomislil, da si moram postaviti jasna pravila. Na primer, da v zgodbi nastopa zgolj ena žival vsake vrste, da nobena ne sodi med domače živali, da so vse živali enako velike in so med seboj enakopravne. In nato gre lažje.

Zgodbe za otroke sicer že 20 let pišem poleti v Franciji. Kar pa ni znano, je, da jih pišem zato, da iz njih napravim tedenski koledar, ki ga nato pošljem svojim prijateljem in sorodnikom. Ponavadi napišem 53 zgodb, po eno za vsak teden v letu. Preden začnem, si rečem, ojoj, 53 zgodb o ježu in osamljenosti, ampak moram jih napisati, saj v nasprotnem primeru ni koledarja (nasmeh). Vem, da zveni kot obsedenost, a podobno kot pravila je tudi to način, ki mi lajša pisanje. Za pisanje potrebujem red in včasih se moram kar malo prisiliti, da se ga držim.

Pred leti ste v nekem pogovoru dejali, da je vaša poezija namenjena odraslim, zgodbe pa mladim. Vaše zgodbe za otroke z zanimanjem berejo starejši bralci, bi lahko tudi katero od pesmi prebrali mladim.

Z izjemo pesmi Mantrica, ki sem jo napisal za svoje otroke in je pristala na domačem hladilniku, da bi se je spomnili vedno, ko so bili jezni, poezije mladim nisem prebiral.

Ali imate sploh v mislih bralca, ko pišete?

Ne, nikoli. Pisanje poezije in zgodb sta ločeni zadevi. Prvo pišem vse leto, zgodbam pa se, kot sem že dejal, posvečam predvsem poleti. In ko pišem zgodbe, pravzaprav ne razmišljam o otrocih. Oddam jih založniku, ki nato odloči, ali jih bo objavil kot zgodbe za otroke ali za odrasle. V zadnjih petih letih moje zgodbe objavljajo kot literaturo za odrasle, kljub temu, da jih prebirajo tudi otroci. Tudi sam menim, da so bolj primerne za odrasle, saj ubesedujejo zahtevne teme. Na primer zgodbe o kobilici v depresiji uporabljajo psihiatri v terapevtske namene. Te res niso za otroke.

Zakaj menite, da so vaše zgodbe tako blizu odraslim?

Ker so nekoliko nenavadne in prijazne. Živali v mojih zgodbah se nikoli ne prepirajo, med njimi ni nikakršne hierarhije. Tega se strogo držim. Nobena žival ni odvisna od druge. Lepo bi bilo, če bi bilo tako tudi med ljudmi...

Vaše pesmi so navidez preproste, obravnavajo pa velike bivanjske teme.

Veliko delam na tem, da moje pesmi ostajajo preproste. To mi ne uspeva vedno. Berem veliko poezije, na primer Johna Ashberyja. Rad imam njegovo poezijo, a nekatere pesmi se mi zdijo izredno zahtevne. Ko prebiram pesem, imam rad občutek, da ima ta nek smisel. Da lahko morda nekomu drugemu pojasnim, kaj pomeni, čeprav moja razlaga ne bo pravilna.

Ko sem prebirala vaše pesmi, se mi je zdelo, da so polne modrosti...

Mnogi menijo, da so moje pesmi filozofske. Sam res ne bi vedel. Naj pa omenim, da moje zgodbe velikokrat berejo na pogrebih ali pa jih citirajo v nekrologih. To je kar običajno na Nizozemskem (nasmeh).

V vaših zgodbah živalim pripisujete človeške, velikokrat pa tudi nadnaravne lastnosti. Ti pogledi tudi od bralca zahtevajo določeno odprtost. Občutek imam, da se požvižgate na pravilo verjetnega v literaturi...

Zagotovo so moje zgodbe absurdne in abstraktne. Ko pa v literaturi stopiš na področje absurda, se moraš strogo držati določenih pravil, zato da subjekt deluje verodostojno. Pri pisanju abstraktne zgodbe moraš biti v bistvu zelo konkreten.

Bi lahko v nekaj stavkih opisali, kakšen je notranji svet Toona Tellegena?

Kot drobec prahu, ki ga lahko vidiš v od sonca osvetljenem oknu plesati z ostalimi prašnimi delci. Moja zadnja zbirka pesmi, ki je v prostem prevodu naslovljena Prah, ki pleše kot dekle, govori prav o tem.