Boris Pahor izdal knjigo v spomin na soprogo Rado

Dnevniški zapis je nastajal med letoma 2009 in 2011, v času, ko je njegova žena zbolela in umrla. Kot je danes povedal pisatelj, sta s soprogo imela skupno točko - negativno preteklost, oba sta namreč izkusila italijansko diktaturo.

Radini družini so požgali hišo in jo odgnali v internacijo. Pri njem se je težko izkustvo začelo pri sedmih letih, ko je doživel požig Narodnega doma v Trstu. "Nisem mogel razumeti, kako je mogoče, da mi nekdo odvzame jezik in da moram postati nekdo drug," se spominja pisatelj.

Ker pa so bili pri Radi ponosni na svojo identiteto, so na fašizem gledali zviška. Ta ponos se je po Pahorjevih besedah začel pri Radinem bratu Janku Premrlu - Vojku, ki se je vse življenje pripravljal na odpor. O njem je napisala tudi knjigo Moj brat Janko Vojko.

Prav zaradi ponosa bi Rado lahko dal, kot je dejal, za zgled Sloveniji. Ta je sicer spoštovana, a sama sebe ne spoštuje, kot država nima ponosa, čeprav ni nobenega razloga za to, da bi se podcenjevali.

Slovenski narod tudi ni enoten, zato je kot neomajen zagovornik nacionalnosti prepričan, da bi bilo treba iz dveh razklanosti narediti eno enoto, le tako bi Slovenija lahko delovala kot država. Ljudje bi, tako pisatelj, morali imeti čut za nacionalnost, morali bi biti solidarni za skupnost, parlament pa bi moral delovati "kot svetišče", v katerem bi se gradila enotnost za prihodnost.

Občinstvu, ki je napolnilo majhen predstavitveni prostor v osrednji ljubljanski knjigarni in je pisatelja večkrat pospremilo z aplavzom, je priporočil tudi, naj ne pozabi na Primorsko. Če bodo pokupili tamkajšnjo zemljo, potem bo verjetno na vrsti osrednja Slovenija, je dejal Pahor.

Kot je še povedal o svojem zakonu, je njuna vez temeljila na svobodi, ki jo je, kar je odkrito opisal tudi v knjigi, celo izrabil; pri tem je imel v mislih nezvestobo. Danes priznava, da žene ni bil vreden, kajti sama je bila plemenita in ga je imela kljub temu rada.

Knjiga o Radi je po mnenju urednika Zdravka Duše posebna zato, ker v Sloveniji biografije niso pogoste, še manj dnevniki, čeprav gre za iskano literaturo. Pahorjevo pisanje tudi v tej knjigi odlikuje, kar ga sicer: angažiranost, jasno izražanje stališč, polemiziranje z vsakdanjim dogajanjem. Rdeča nit so, kot pove že naslov, zapisi o njegovi ženi, izvedeti pa je mogoče tudi o njegovem "mesijanstvu", ki je namenjeno predvsem mladim, in prodoru njegove literature v Evropo.

Delo je po besedah Duše razdeljeno v tri sklope. Prvi opisuje zgodbo Radine družine iz Podnanosa in vse, kar je utrpela v fašizmu. V drugem delu, ki priča o njegovih obiskih žene v sanatoriju, kjer se je poslavljala, spregovori o rečeh, o katerih sta molčala vse življenje.

Tretji del je po urednikovem mnenju neke vrste intimna detektivska zgodba, ki njun odnos osvetljuje v luči temeljitega samoizpraševanja, moralnih dilem in pogledov na to, s kakšno strogostjo je opravljal svoj poklic in v kakšno oporo mu je pri tem bila žena, ki je, kar zadeva pisanje, ostala v njegovi senci.