Jelka Pirkovič za STA: Ljudje so DEKD že vzeli za svoje

Jelka Pirkovič je diplomirala iz umetnostne zgodovine in opravila doktorat iz konservatorstva. Med letoma 1991 in 1995 je bila direktorica Zavoda RS za varstvo naravne in kulturne dediščine. Od decembra 2004 do novembra 2008 je bila državna sekretarka na ministrstvu za kulturo, od avgusta 2009 je generalna direktorica Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS). Kot ekspert je sodelovala pri številnih projektih Sveta Evrope na področju varstva kulturne dediščine.

Kako so se pravzaprav začeli dnevi kulturne dediščine v Evropi?

Nastanek DEKD sega v leto 1984, ko so v Franciji prvič organizirali Dneve odprtih vrat in tako omogočili ogled kulturnih spomenikov, sicer težje dostopnih javnosti. Akcijo je tedanji francoski minister Jack Lang prihodnje leto predstavil svojim kolegom na drugi evropski konferenci ministrov, pristojnih za stavbno dediščino, v španski Granadi. Ministri so sprejeli tako imenovano Granadsko konvencijo ter resolucijo, v kateri je pisalo, da naj države v svojih politikah ohranjanja dediščine upoštevajo širjenje pojma stavbne dediščine ter spodbujajo zavest splošne javnosti o dediščini in dostopnosti do nje.

Kako se je akcija širila?

V naslednjih letih so pobudi sledile Nizozemska, Švedska, Malta, Belgija, Danska, Škotska in Turčija. Leta 1991 je bila ustanovljena koordinacijska pisarna za pomoč državam, ki bi želele prirejati dneve dediščine. Odtlej se je pobuda čedalje bolj uveljavljala po vsej Evropi. Tako je leta 1992 v akciji sodelovalo 18 držav, leto zatem 23, leta 1996 že 40 in leta 1999, ko so DEKD postali skupna pobuda Sveta Evrope in Evropske komisije, kar 46 držav.

Ker sta se obe veliki evropski organizaciji odločili, da je treba akciji dati nov zagon, so DEKD še istega leta dobili enotno geslo "Evropa, skupna dediščina", ki nosi sporočilo o krepitvi pomena skupne evropske kulturne in naravne dediščine ob spoštovanju njene raznolikosti. Letos DEKD organizira že 50 držav, podpisnic Evropske kulturne konvencije.

In če so bili v začetku DEKD orodje za uresničevanje Granadske konvencije, so danes orodje za uresničevanje Faro konvencije, ki izhaja iz prepričanja, da kulturna dediščina predstavlja vire, na podlagi katerih lahko razvijamo dialog, demokratično razpravo in odprtost med kulturami. So tudi najuspešnejša skupna akcija Sveta Evrope in Evropske komisije na področju kulture, saj, kot rečeno, povezujejo 50 držav, 6000 mest, 30.000 kulturnih spomenikov in 20 milijonov obiskovalcev.

Od kdaj DEKD obeležujemo v Sloveniji?

Slovenski DEKD so se razvijali skupaj z evropskimi. Pobudi smo se pridružili med prvimi, in sicer v letu 1991 z odprtjem protokolarnih objektov na Brdu pri Kranju. V letu 1992, ki ga je Svet Evrope posvetil baročni umetnosti, smo naredili baročne poti po Sloveniji, za osrednje sporočilno sredstvo pa izbrali publikacijo in jo prevedli v več evropskih jezikov. Tak koncept smo predstavili na sestanku koordinatorjev na Svetu Evrope in poželi priznanje, želenega odziva domače javnosti pa je bilo bolj malo. Z leti smo se naučili, da je pri takšnih projektih potrebna zadostna podpora medijev in od skromnih odzivov obiskovalcev v začetnih letih smo na septembrskih prireditvah v letu 1998 našteli že 10.000, v letu 2008 pa preko 25.000 obiskovalcev.

Kakšen je ugled slovenskih DEKD znotraj Evrope?

Slovenija je pri DEKD sodelovala že od začetka. Publikacije, ki smo jih pripravljali v začetku in jih prevajali v štiri evropske jezike, so med kolegi naletele na pozitivne odzive, saj smo bili z njimi posebnost v evropskem merilu. Tudi podpora medijev je zdaj pri nas nadpovprečna.

Vloga pa se je gotovo še okrepila v letu 2009, ko je Slovenija predsedovala odboru ministrov Sveta Evrope in ko smo na Brdu pri Kranju gostili drugi forum o kulturni dediščini na temo Dediščina, ustvarjalnost in inovativnost.

Tema DEKD je vsako leto druga. Tako so bili slovenski DEKD denimo v preteklosti posvečeni Plečniku, Trubarju, gradovom, zadnjih nekaj let pa se pri izboru teme naslanjate na splošno evropsko leto. Od kod ta odločitev?

Leta 2009 smo gostili drugi evropski forum o kulturni dediščini in to leto je bilo v EU posvečeno ustvarjalnosti in inovativnosti. Temu je sledila tema foruma, zato smo tudi naše DEKD uglasili nanjo. Naslednje leto, ko je v Evropi že nastopila recesija, nam je prav tako evropsko leto dalo zamisel za temo naših DEKD, in sicer Dediščina in pomanjkanje. Lani, v Evropskem letu prostovoljstva, smo se poklonili našim prostovoljcem, ki že vsa leta nosijo velik del programa DEKD, letos pa z Izkušnjo dediščine po svoje obeležujemo Evropsko leto aktivnega staranja in sodelovanja med generacijami.

Naslednje leto bomo DEKD posvetili 100. obletnici organizirane varstvene dejavnosti v Sloveniji. Leta 1913 je bil namreč ustanovljen Spomeniški urad v Ljubljani.

Odprtje slovenskih DEKD je vsako leto v drugem kraju. Letos bo v Idriji, verjetno zaradi vpisa idrijske dediščine živega srebra na Unescov seznam naravne in kulturne dediščine.

Tako je. Unescov Odbor za svetovno dediščino je pred kratkim dediščino živega srebra v Idriji in španskemu Almadenu vpisal na seznam svetovne dediščine. Sporočilo dediščine živega srebra se odlično sklada z idejo letošnjih dnevov in Občina Idrija, Rudnik živega srebra, Mestni muzej Idrija, Krajevna skupnost Idrija ter vrsta društev, skupin in posameznikov so z navdušenjem sprejeli organizacijo odprtja DEKD. Izbira Idrije je prišla spontano z obeh strani, tako s strani Idrijčanov kot ZVKDS kot organizatorja DEKD.

Cilj akcije je vzbuditi zanimanje javnosti za varstvo kulturne dediščine. Bi lahko rekli, da akcija svoj namen dosega?

V letu 2006 je organizacija Europa Nostra pripravila študijo o uveljavljanju evropske dimenzije med sodelujočimi državami. Čezmejnih projektov je še vedno premalo, da bi lahko govorili o udejanjanju slogana Evropa, skupna dediščina.

Zato sta tako Svet Evrope kot Evropska komisija razširila politične cilje evropske razsežnosti dnevov: krepiti zavest o kulturnem bogastvu in raznolikosti, ustvarjati dobro ozračje za medkulturni dialog in spoštovanje bogatega mozaika evropskih kultur, bojevati se proti rasizmu, ksenofobiji, spodbujati toleranco in medsebojno pripadnost med Evropejci, informirati javnost in politične oblasti o novih nevarnostih, ki pretijo dediščini in o potrebi po njeni zaščiti, spodbujati k reakcijam na socialne, politične in gospodarske izzive.

Tem temam so namenjeni tudi evropski forumi, ki od leta 2008 v okviru DEKD potekajo vsakič v drugi državi in zmeraj na skupno evropsko temo. To so ambiciozni iz zelo visoki cilji, ki jim skušamo slediti tudi pri nas.

Omenjeni forumi naj bi pravzaprav akciji dali neko novo spodbudo.

To je dokaj nova oblika sodelovanja strokovnjakov in predstavnikov civilne družbe, ki sodelujejo pri interpretaciji, komunikaciji in širjenju kulturne dediščine, ter nacionalnimi koordinatorji DEKD, ki se sicer vsako leto zberejo v eni od 50 sodelujočih držav. Vendar pa se je ideja foruma očitno prijela. Letošnji bo že peti po vrsti. V Nikoziji na Cipru bo obravnaval komuniciranje dediščine.

Že prej ste omenili publikacijo, ki je v minulih letih pospremila DEKD v Sloveniji. Zakaj v zadnjih letih več ne izhaja?

Tega primanjkljaja se na ZVKDS zavedamo, saj je publikacija tisto sporočilno sredstvo, ki ostane, tudi ko so septembrski dogodki že mimo. Glavni vzrok za to, da v zadnjih letih publikacija ne izhaja, je pomanjkanje sredstev. Zaradi posebne priložnosti, to je obeleževanja 100. obletnice organiziranega varstva v Sloveniji, v prihodnjem letu spet načrtujemo njen izid v slovenskem in angleškem jeziku.