Maja Miloš za STA: Klip je v bistvu film o ljubezni med mladimi

Ženske se redko odločajo za študij režije. Ste ena od redkih režiserk, ki je uspela posneti celovečerni film. Za prvenec ste izbrali prikaz brezizhodnosti mladih v Srbiji in jo začinili z močnimi scenami seksa med mladoletniki. Lahko bi rekli, da ste bili, na nek način, zelo pogumni...

Pravzaprav sem sedma režiserka v Srbiji, ki je posnela celovečerni film, a menim, da to število ni nizko v primerjavi s številom režiserjev in z zanimanjem žensk za ta poklic. To je naravna posledica stvari. Če pogledamo, kakšno je razmerje med ženskami in moškimi, ki vpisujejo študij režije na akademijah, dobimo podobno številko. Nič posebnega ni v tem.

Nek fant mi je po ogledu Klipa dejal, da imam veliko srce. Sama menim, da je bilo za ustvarjanje tega filma za vse v ekipi pomembno prav to - imeti srce, ne pa biti pogumen. Vsi v ekipi smo k filmu pristopili zelo odkrito. Na odprt in direkten način smo želeli spregovoriti o določenih težavah. In ko želiš ustvariti takšen film kot je Klip, moraš biti najprej zelo odkrit do samega sebe, pa tudi do celotne ekipe in seveda do likov. Potrebuješ sodelavce, ki znajo pogledati izven ustaljenih okvirjev, ki lahko resnično začutijo ljudi in jih ne obsojajo zaradi njihovih dejanj, temveč jih skušajo razumeti. In v naši ekipi so bili takšni ljudje.

Kljub temu, da ni dolgo minilo, odkar ste bila sama najstnica, so razlike med generacijami velike. Kako ste se poistovetili z mladostniki, ki jih portretirate, predvsem z neizmerno željo, da preko spleta vsem s ponosom kažejo svoj nihilizem?

Ko sem na internetu zasledila vse te posnetke resnično mladih deklet s seksualno vsebino, poniževanja med mladimi ali pa posnetke, na katerih so se mladi nasilno obnašali do učiteljev in do sovrstnikov, sem začutila, da se z današnjo mladino dogaja nekaj resnično močnega. Po drugi strani pa sem vedela, da o najstnikih pravzaprav ne vem ničesar. Želela sem ugotoviti, kaj se jim v resnici dogaja ter skušala razumeti in začutiti njihove težave.

Mladostniške težave, ki so se pojavljale v moji generaciji, in težave najstnikov danes so popolnoma različne, prav tako se razlikuje naš pogled na intimnost in samopromocijo. Slednja je danes vse bolj pomembna, saj si marsikdo samopodobo gradi na podlagi tega, kako ga vidijo drugi. Menim tudi, da današnja družba tabuizira čustva. In pred seboj imamo generacijo, ki odrašča v okolju, v katerem se čustva ne izkazujejo dovolj, o njih ne govorimo odprto in neposredno.

Za tem filmom je več let raziskav. Govorila sem z na stotine mladimi o njihovih izkušnjah, težavah, obiskovala sem klube, v katerih se zabavajo najstniki. In mislim, da sem počasi dojela, kaj se z njimi dogaja.

Kako bi vi opredelili odnos med glavnima junakoma v filmu - Jasno in Đoletom - ljubezenski, patološki, nekaj vmes?

Pri njunem odnosu sem sprva izhajala iz kulturnega in socialnega ozadja, iz katerega izhajata lika, a se nisem ustavila pri tem, saj sem si želela ustvariti zelo čustven in intimen film. Resnično menim, da je Klip ljubezenska zgodba, saj me je pri pisanju scenarija zanimalo predvsem, kaj se dogaja z ljubeznijo med mladimi.

Zanimalo me je, kako se ljubezen med dvema rodi in kako si jo mlada zaljubljenca izražata v današnjem krutem vsakdanu. Ko sem začela razmišljati o njunem odnosu, sem izhajala prav iz tega, da imajo mladi težave pri izražanju svojih občutkov. Ko jih izražajo, to delajo na zelo krut način, ki ga mi morda ne razumemo kot vrsto čustvovanja, čeprav se za tem v resnici skriva ljubezen. S svojim načinom obnašanja nam želijo nekaj povedati, mi pa jih ne razumemo.

Med Jasno in Đoletom se po mojem mnenju plete zelo strastna ljubezenska zgodba. Gre za dva mlada človeka, ki ju je v bistvu strah pokazati svoja čustva, zato ker se bojita, da bi bila prizadeta. Stvar pa je v tem, da se ne uspeta dolgo skrivati za seksom. Zanimalo me je, kako zapletena je lahko najčistejša mogoča ljubezen - najstniška ljubezen. Kako se izraža v primeru, da si želi nekdo resnično napraviti vse za to ljubezen, po drugi strani pa tudi, kaj se zgodi, ko nekdo začuti, da bi rad bil ljubljen in se je zato pripravljen boriti.

Na eni strani imamo tega zelo mačističnega, dominantnega mladostnika, recimo da alfa samca, ki ne kaže svojih čustev in hoče biti vselej kul, na drugi strani pa izredno seksualno deklico, ki misli, da ne pozna tabujev, da je popolnoma svobodna, v resnici pa ne zna uživati v vsej tej svobodi. Zanimivo je predvsem, kako Jasna in Đole med seboj komunicirata. Zame je Klip resnično ljubezenska zgodba, saj oba na neki točki začneta kazati čustva, vsej kruti resničnosti navkljub.

Se torej ti mladi tako nasilno vedejo zato, ker se enostavno drugače ne znajo?

V filmu so nekatere zelo krute scene tam prav zato, ker mladi po mojih opažanjih tako izražajo svoja čustva, zelo so strastni. Vselej moramo imeti v mislih, da gre za najstnike, ki svojih občutkov ne znajo racionalizirati. V njih je pravi hurikan emocij. Sami pravzaprav ne vedo, kaj naj si mislijo in kaj si o njih mislijo drugi. In ko so čustva tako močna, enostavno vzkipijo, kar se odraža skozi nasilje.

Ob teh vsega naveličanih najstnikih pa imamo starše, ki so bodisi odsotni ali pa so portretirani, kot da se jim zdi to, kar njihovi otroci počnejo, popolnoma normalno? So starši zakrneli zaradi strahu, da svojih otrok preprosto ne dohajajo?

Občutek imam, da so pripadniki starejše generacije v Srbiji nekoliko otopeli, siti so bojevanja, hkrati pa so, zaradi velikih socialnih turbolenc, ki se ne pojavljajo zgolj v Srbiji temveč po vsemu svetu, nekje obtičali sami s svojimi težavami. Poleg tega imajo ti starši pred seboj še generacijo otrok, ki skuša z njimi komunicirati v njim popolnoma tujem jeziku - preko fotografij in posnetkov na socialnih omrežjih. Starejši tega jezika ne razumejo, čeprav bi si to zelo želeli. Menim, da je propad med generacijama staršev in najstnikov danes, zaradi sprememb v načinu komunikacije, večji, kot je bil kdajkoli doslej.

Če izhajava iz splošno znane in zelo priljubljene fraze, da so otroci naša prihodnost... Nas mora na primeru popolnoma izgubljene mladine in odmaknjenih staršev v Klipu, če to preslikava na celotno družbo, skrbeti, da nas v prihodnje ne čaka nič dobrega?

Ko sem začela razmišljati o Klipu, je bil to zame film o današnjem času, hkrati pa sem imela v mislih zelo lokalen in avtentičen izdelek. Po drugi strani pa sem želela v njem prikazati univerzalno zgodbo, ki bi ponudila tudi pogled v prihodnost, v smislu - kaj lahko pričakujemo od današnje mladine.

Ne verjamem, da je pred nami težka prihodnost. Menim le, da moramo mlade razumeti in jim skušati pomagati. Oni niso slabi. Na celotno zadevo je treba pogledati drugače - ne iz zornega kota, da so mladi problem, temveč iz tega, da imajo mladi probleme. Veliko težavo lahko prepoznam v tem, da bi starši mladim, zato ker ne razumejo njihovih načinov komuniciranja, na neki točki nehali pomagati.

Klip vse od dvojne zmage v Rotterdamu (nagrada tiger in nagrada nizozemskih filmskih novinarjev KNF) spremljate po festivalih in pravite, da rada opazujete, kako se nanj odziva občinstvo. Zanima me, kako so film doslej sprejeli mladi in kako starejše generacije?

Moj namen je bilo posneti film, ki bi ga gledali tako najstniki kot njihovi starši. Mislim, da imajo mladi malo možnosti, da si v kinematografih ogledajo film, ki na tako odprt način spregovori o njihovih težavah. So pa tu še starši, ki v resnici ne vedo ali pa morda nočejo vedeti, kaj njihovi otroci počnejo v prostem času.

Opazila sem, da so mladi po ogledu filma srečni. Na moj Facebook profil mi ves čas pošiljajo sporočila, v katerih se mi zahvaljujejo za Klip. Veliko staršev pa je, nasprotno, zelo prestrašenih. Začnejo se spraševati, kaj se dogaja z njihovimi otoki ali z otroki iz soseščine. To pa mi pravzaprav največ pomeni. Želela sem posneti film, ki odpira številna vprašanja in ljudi prisili k razmisleku.

Klip sledi seriji kontroverznih filmov, ki so v zadnjih letih zaznamovali srbsko kinematografijo. Mednje sodi recimo tudi Srbski film, ki je znan slovenskemu občinstvu. Gre za nove trende?

Menim, da v srbski kinematografiji trenutno vlada dobra klima. Pojavili so se številni mladi avtorji, veliko debitantov, ki delajo brezkompromisne in strastne filme. Ti ustvarjalci čutijo zares močno nujo po snemanju filmov in po pripovedovanju zgodb.

Kljub vsemu pa menim, da debitanti ne morejo spremeniti srbske kinematografije. Lahko jo zgolj malce prevetrijo. Zato se mi zdi zelo pomembno, da imamo v Srbiji režiserje srednje generacije, ki trenutno delajo svoje najboljše filme. Sama podpiram to, da imamo dobre mainstreamovske filme, ki so ljubljenci občinstva, na drugi strani pa umetniško produkcijo. Dodati pa je treba, da je v Srbiji trenutno eksces že, da film nastane. Ko bomo presegli to situacijo, pa bomo lahko spregovorili o tem, kako dobro gre v resnici srbskemu filmu.