Rudi Zaman za STA: Letošnji knjižni sejem je skoraj "copy paste" lanskega

Gospodarska kriza nas že kar nekaj časa drži v primežu. Kako se je odražala pri pripravi letošnjega Slovenskega knjižnega sejma?

Ko smo februarja začeli pripravljati knjižni sejem, smo bili zelo skeptični, kako bo z razstavljavci, ali bomo sploh uspeli napolniti Cankarjev dom. Lani je bilo na sejmu več kot 100 razstavljavcev, letos pa smo se bali, da se založbe zaradi krize ne bodo odločale za najem razstavnih prostorov. Sedaj, ko je knjižni sejem odprt, smo ponosni in veseli, da vsaj pri njih ni čutiti te krize in da so se v skoraj enaki meri kot lani odločili razstaviti svoje novitete. Res je, da je prodaja knjig nekoliko padla in da ljudje varčujejo tudi pri knjigah, a smo hkrati zadovoljni, da se v denarnicah še vedno najde tudi nekaj denarja za obogatitev družinske knjižnice.

Slovenski knjižni sejem ste sprva pripravljali na Gospodarskem razstavišču, Cankarjev dom je njegova druga lokacija. Pred časom se je pojavila ideja o ponovni preselitvi sejma na Gospodarsko razstavišče. Koliko je ta ideja aktualna danes?

Nekatere založbe so v minulih letih, pred nastopom gospodarske krize, želele na knjižnem sejmu ponuditi svojo celotno produkcijo, morda celo svojo celotno zalogo in v tem kontekstu je bila nekaj časa res v zraku ideja o ponovni selitvi sejma na Gospodarsko razstavišče. Sedaj, v teh kriznih časih, pa ugotavljamo, da je Cankarjev dom več kot dovolj velik, hkrati je postala ta prireditev v njim že tradicionalna, zato bi bila selitev na vrat na nos na Gospodarsko razstavišče izjemno tvegana, morda celo neuspešna.

Kakšno je število založnikov na letošnjem sejmu glede na lanskega?

Število založnikov je letos skoraj enako kot lani, prav tako je na bazarju malih založnikov. Na slednjem se predstavljajo založbe ali samozaložniki, ki na leto ne izdajo več kot pet naslovov, za katere bi bil razstavni prostor v velikem preddverju Cankarjevega doma izjemno drag. Organizatorji se jim približamo tako, da jim ponudimo razstavno mizo, ki jo morda označijo s kakšnim plakatom, njihova investicija pa je pokrita že s prodajo nekaj knjižnih izvodov. Letos se jih na sejmu predstavlja 20. Knjižni sejem je tako v letošnjem letu skoraj "copy paste" lanskoletnega.

Že pred leti se je pojavila tudi ideja o predstavitvi tujih založnikov na Slovenskem knjižnem sejmu...

Vsako leto vabimo tudi tuje založnike, predvsem preko veleposlaništev, vendar je v teh kriznih časih zanimanje nekoliko upadlo. Tuji založniki so namreč ugotovili, da je potreba po tujih izvodih na Slovenskem relativno majhna. Poleg tega se medzaložniške pogodbe o nakupu posameznih naslovov sklepajo na knjižnih sejmih v Frankfurtu, Bologni, Parizu, tako da je zanimanje manjše oziroma ga skorajda ni. Je pa vsako leto pobuda veleposlaništev za nacionalne predstavitve in tako smo na slovenskem knjižnem sejmu že predstavili hrvaške založnike, pa tudi norveško in pred tremi leti francosko produkcijo.

Sejem vsako leto obiščejo tudi številni šolarji. Koliko po vaši oceni res "odnesejo" od tega obiska?

Slovenski knjižni sejem obišče večina ljubljanskih šol, teh je skoraj 50, in veliko primestnih šol, ali pa se udeležijo tudi kakšne od dopoldanskih prireditev. Približno tretjina teh otrok je v sklopu Šolskega knjigosleda strokovno vodena od založbe do založbe, kjer jih uredniki podučijo o tem, kaj je dobra knjiga. Sodelujočim v Šolskem knjigosledu je namenjen tudi ček za branje, s katerim lahko kupijo knjige, označene z zlato hruško. Slednja označuje kakovostne otroške slikanice. Je pa seveda nemogoče vse otroke vključiti v vodene skupine, čeprav je vsako leto bolje in se v splošnem vsako leto bolj kulturno obnašajo. Z obiskom knjižnega sejma otroke navajamo tako na dober izbor knjig kot tudi na kulturno obnašanje in jim privzgajamo dober odnos do knjige.

Vsako leto izide veliko število novih naslovov, kar se verjetno odraža tudi na kakovosti izdanih knjig. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Nekatere založbe, predvsem tiste, ki svojemu programu uredniško ne posvečajo veliko pozornosti in denarja, se odločajo za komercialne naslove ali morda celo nekoliko kičaste slikanice, ki jih nato pretežno prodajajo po hipermarketih in supermarketih. Seveda so takšne knjige običajno slabše pripravljene, tudi slabše lektorirane morda celo tu in tam slabo prevedene. In prav zato v upravnem odboru vztrajamo, da je s čekom za branje mogoče kupiti le knjige, ki so označene z zlato hruško, kar pomeni, da so bile strokovno pregledane in ovrednotene. S pomočjo čeka za branje skušamo najmlajšo populacijo navaditi na zelo visok nivo branja.

Naklade knjig so na Slovenskem dokaj nizke. Slovenci veliko beremo, a malo knjig kupimo. Več si jih izposojamo.

Nekdaj so v nakladi 200 ali 300 izvodov izhajale samo pesniške zbirke, danes pa v takšni nakladi izide že marsikateri roman ali priročnik. Naklade se izjemno manjšajo zaradi slabše prodaje v knjigarnah, pa tudi knjižnice imajo nekoliko manj denarja za nakup knjig. S tem, ko se manjšajo naklade, pa se seveda dviguje cena knjig, še posebej, če gre za trdo vezavo ali bolje opremljeno knjigo, morda z barvnimi fotografijami ali prilogami. Takšna je pač usoda majhnega naroda oziroma majhne jezikovne skupine. Sam menim, da bi morala država, če hočemo Slovenci ostati v koraku z velikimi narodi, knjigi pomagati z boljšimi subvencijami, kot v preteklosti.

V zadnjem času postajajo vedno pomembnejše elektronske knjige. Kako glede na to vidite prihodnost Slovenskega knjižnega sejma?

Ko sem pred osmimi leti obiskal frankfurtski knjižni sejem, so na njem oznanili prodor elektronske knjige in slišati je bilo, da bo v nekaj letih na sejmu nadomestila klasično knjigo. Letos pa je bilo v Frankfurtu elektronskim knjigam namenjenega celo manj prostora, kot pred osmimi leti. V Evropi, vsaj v nekaterih državah, je klasična knjiga še vedno daleč na prvem mestu. Elektronska knjiga sicer vedno bolj prodira med bralce in se v Sloveniji približuje morda petim odstotkom, medtem ko je ZDA že dosegla 40 odstotkov knjižne produkcije.

Vendar pa tukaj prihaja tudi do dvotirnosti. Ljudje si še vedno želijo nekatere knjige imeti v papirnati verziji, medtem ko so denimo lahkotnejše branje za na potovanje ali enciklopedični podatki veliko bolj uporabni v elektronski verziji. Tudi knjižni sejem se bo prav gotovo spreminjal in bo na njem vedno večja ponudba elektronskih knjig, bo pa morda na sosednji polici mogoče kupiti isto vsebino v papirnati verziji.

Ob začetku gospodarske krize bilo pogosto slišati, da je slednja tudi priložnost za obrat k duhovnosti. Kaj menite o tem, kako bi to veljajo za področje knjige?

Knjiga ima še vedno zveste kupce in bralce, pa tudi sejem je vsebinsko naravnan v tej smeri. Vsebine na debatnih kavarnah, forumu za obiskovalce in pa predvsem na pisateljskem odru so takšne, da naj bi obiskovalce sejma spodbudile k iskanju kakovostnih knjig. Sam menim, pa tudi izkušnje sosednjih držav kažejo, da se ob nastopu ekonomske krize ljudje veliko bolj zatekajo k duhovnim kot komercialnim vrednotam, tudi h knjigi.