Mitja Čander za STA: Treba je varčevati, a če ne bomo zagnali novih zgodb, bo žalostno

EPK je tik pred zaključkom. Lani v tem času ste zaradi nastalega položaja zagrozili z odstopom. Vam je žal, da ste ostali na tem vlaku?

Zelo sem vesel, da sem vztrajal, ker me je vedno vodila utopična misel, da je mogoče nekaj spremeniti v družbi in s tem opozoriti na potencial kulture v današnjih časih. Tukaj te drugi motivi ne morejo voditi - si javni uslužbenec in nimaš plače kriznega menedžerja. Osebno me je vedno motilo to, da smo Slovenci častili kulturo kot neko državotvorno kategorijo, kot nekaj posebnega, hkrati pa je kultura vedno bolj postajala dekoracija, zabava za elito, v najboljšem primeru geto alternativnih iskanj. Vedno se mi je zdelo, da ima lahko kultura bolj substancialno vlogo v družbi, da lahko vpliva na širši krog ljudi. EPK se mi je s tem, ko je tako široko zastavljen, po drugi strani pa geografsko konkretno lociran, zdel idealna možnost za preizkus, ali lahko kultura v nekem konkretnem družbenem prostoru deluje globlje kot zgolj okrasek družbe.

Je poskus uspel?

To leto je pokazalo, da so ljudje sprejeli nagovor. Vse prireditve v okviru EPK so bile obiskane bistveno bolje, kot če bi jih producenti organizirali izolirano. To pomeni, da se je zgodila mobilizacija in da se je odzval širši krog ljudi kot običajno. Po drugi strani se mi zdi posrečena metafora Klemna Brvarja, ki je dejal, da se je letos pa res lahko vsakdo spotaknil ob kulturo. Zato je tudi prišlo do nekaterih že kar bizarnih situacij, kot je bila tista, ko je bik pobegnil iz klavnice, mimoidoči pa so mislili, da gre za performans EPK. Še leto dni nazaj bi verjetno imeli drugačen odnos, zdaj pa je kultura v javnem prostoru nekaj normalnega.

Je pa res, da smo za to morali nekoliko redefinirati pojem kulture. Šli smo preko klasičnega koncepta, da je kultura zgolj umetnost, in poskušali uveljaviti kreativnost kot neko vrednoto. Zato smo lahko kulturo povezali s socialnimi politikami, ekologijo, gospodarstvom, znanostjo, izobraževanjem, športom, diplomacijo. Kreativnost se mi res zdi pomemben moment. Če bo družba temeljila le na krčenju stroškov, rezanju javne porabe, varovanju doseženega, se nam bo prej ali slej zgodila implozija in se bomo vedno bolj skrčili kot družbeno tkivo. Da bi lahko preživeli, potrebujemo kreativnost, ustvarjalnost v razmišljanju, izvajanju stvari, ne le v kulturi ampak na vseh družbenih poljih.

Poleg kreativnosti smo želeli promovirati tudi sodelovanje. V EPK smo poskušali vključiti zelo raznotere javnosti in pritegniti v sodelovanje tudi institucije, ki nekoč med seboj niso želele sodelovati. Z nekaterimi stvarmi smo šli bistveno globlje kot druge EPK. Drugi so si zaradi višjih proračunov lahko privoščili več umetniških zvezd, da ne govorim o infrastrukturi, ki je v našem primeru bolj kot ne polom, mi pa smo s projekti, kot so Urbane brazde, Kulturne ambasade, Življenje na dotik, Nemci in Maribor, zarezali res globoko v družbeno tkivo. Poskušali smo narediti korak naprej v slovenskem prostoru za ljudi s posebnimi potrebami, vključili v okolje univerzo, Hiša znanosti in Hiša arhitekture sta dve zelo konkretni pridobitvi mesta v letošnjem letu.

Na katerem področju pa ste imeli največ težav?

Največ težav je bilo v sklopu Terminal 12 zaradi infrastrukturnih in finančnih omejitev. Zgodbe vrhunske umetnosti so najdražje in Aleš Šteger je imel tu izredne težave. Še lani poleti je prišlo uradno obvestilo z občine, da naj računamo na Maks, in če bi to res upoštevali, bi nam vse padlo v vodo. Verjamem, da se je tudi ta sklop posrečil ter da se je Maribor vpisal na evropski zemljevid sodobne umetnosti.

Kaj bo ostalo tudi po letu 2012?

Zdaj je stvar na politiki, državni in lokalni, da se jasno odloči, kako naprej. Ne gre za to, da bi morali državni ali lokalni proračun v prihodnjih letih bistveno obremeniti, ampak so posebna priložnost evropski strukturni skladi. Nenehno poslušamo, kako ima Slovenija težave s financiranjem javnega sektorja, po drugi strani pa smo imeli v tej finančni perspektivi na voljo 4,1 milijarde evrov in od tega uspešno črpali zgolj 1,7 milijarde. Tudi EPK je bila razvojna prioriteta države in je še vedno zapisana v operativnih programih, a se od približno 260 milijonov evrov, ki so bili namenjeni za to zgodbo, najverjetneje ni porabilo nič. Kajti programi EPK so bili v celoti financirani iz rednih proračunov države in lokalnih skupnosti. Če kaj, smo z EPK želeli pokazati, da kultura ni nekaj, kar se dogaja v slonokoščenem stolpu, ampak da lahko dejansko prebudi celotno regijo, vdihne novo samozavest in življenje mestu in regiji.

Če bo posluh za novi zavod za vzhodno kohezijsko regijo, boste ostali del te zgodbe?

Zaenkrat ne razmišljam o tem. Trenutno razmišljam o tem, da se po dveh letih izrazitega socialnega življenja spet nekoliko bolj posvetim lastnemu ustvarjanju in družini. Vsekakor sem pripravljen sodelovati pri nadaljnjem razvoju kulture v Mariboru in vzhodni Sloveniji. Mislim, da je za Slovenijo kot celoto nujno, da se neha fokusirati na Ljubljano kot edini kulturni center v državi. Državni proračun za kulturo je bil v zadnjih letih težek blizu 200 milijonov evrov. Država je podprla EPK z desetimi milijoni, kar predstavlja pet odstotkov letnega proračuna. O EPK se vedno pogovarjamo kot o neki bajni pogači, premalo pa se ukvarjamo s tem, kaj se dogaja s preostalimi 95 odstotki.

Kako pa komentirate dejstvo, da so mariborski kulturniki, razen tistih z vladno podporo, letos ostali brez rednega financiranja? So kritike, da je EPK pravzaprav škodljiv za lokalno kulturno srenjo.

Velika večina producentov v Mariboru je letos dobila veliko priložnost, ne le v finančnem smislu ampak tudi v smislu širše mobilizacije publike, prepoznavnosti in referenc v evropskem prostoru. Vse to jim lahko za prihodnja leta predstavlja osnovo preživetja. Kajti nehati se bodo morali pretvarjati, da je občinski proračun njihov edini vir preživetja, podobno kot se drugi ne bodo mogli več zgolj zanašati na državni proračun. Nujno se bo treba povezati po Evropi, sestavljati koprodukcije, iskati vire na različnih koncih. Ob tem se je treba zavedati, da dodatnih sredstev, ki jih je mesto letos namenilo za kulturo, drugače ne bi namenilo za kulturo, hkrati država še ni nikoli namenila takšnih vsot mariborski kulturi.

Za razliko od infrastrukturnega je EPK v programskem smislu prinesel izobilje različnih dogodkov, včasih se je zdelo, da celo preveč. Tako zaradi številčnosti kot slabše promocije se je zdelo, da so se nekateri dogodki porazgubili ali pa bili sami sebi namen.

Na splošno lahko rečemo, da so bili dogodki EPK zelo dobro obiskani, še posebej Oder med nebom in zemljo ter razstave, kot sta projekt Rebecce Horn ter Nemci in Maribor. Res pa je, da bi še posebej pri vrhunskih umetniških dogodkih želel, da bi več ljudi prišlo iz Ljubljane in Gradca. Ključen problem je tudi študentska publika. Resda bi lahko pomagala agresivnejša promocija, veliko pa je tudi v stereotipih, ki so očitno še vedno zelo močni.

Veliko ljudi je potegnilo vzporednico med EPK in uličnimi protesti. Bi tu lahko bila kakšna vzročno-posledična povezava?

Protesti so nekaj tako širokega, da nikoli ne morejo biti povezani samo z enim razlogom. Protestirati so prišli ljudje iz zelo različnih vzgibov in provenienc. Verjamem, da je bilo med njimi veliko tudi takih, ki jim je letošnje dogajanje v mestu dalo neko novo samozavest in da se jim je ta fatalizem, ki je značilen za Maribor, zazdel vprašljiv. Gotovo je marsikomu letošnje leto dalo samozavest tudi za to, da gre na trg in pove svoje mnenje. Celota protestov pa je nekaj precej obsežnejšega, da bi lahko bila povezana zgolj z EPK.

A nekaj protestniških sulic je zdaj uperjenih tudi proti vam...

Tisti, ki so bili nenehno kritiki EPK, poskušajo tudi zdaj zajahati ta val. Marsikdo poskuša svoj parcialni problem prestaviti kot problem celega mesta. Ne zavedajo pa se, da pljuvajo v lastno skledo. Ker tisti del publike, ki jo bodo uspeli navdušiti s takšnim počeznim udrihanjem čez kulturo, se bo obrnil tudi proti njim. Kajti tudi ti delujejo večinoma v javnem sektorju in če bo zavladala ta logika, bomo slej ko prej vsi, ki delujemo v javnem sektorju, paraziti.