Konservatorka Nika Leben o prenovi gradov za namene kulturnega turizma: Potrebno je usklajevanje

Najnovejša gorenjska pridobitev je oktobra odprt grad Strmol, ki odslej služi kot hotel za butične goste. Ali je prenova grajskega kompleksa končana?

Urediti bo treba še parkovni del, za katerega so bila prav tako obljubljena denarna sredstva. Vendar so bili za parkirišče izdelani načrti, za preostanek parka pa ne v celoti. Tako bo treba sanirati še pristan za čolne, oporne zidove in po zadnjem neurju tudi podrto drevje. Vendar bodo vsaj za slednje lahko poskrbeli uslužbenci Javnega gospodarskega zavoda zavoda Brdo, ki skrbijo za ta velik kompleks.

Ali kakšen grad na Gorenjskem propada, ker ni poskrbljeno za redno vzdrževanje po večji prenovi?

Že pred kar nekaj časa se je temeljito prenovil grad Kamen v Begunjah, vendar ta zgodba še ni končana. Grad je v ruševinah in bi potreboval kompleksno sanacijo, poleg tega pa še redno vzdrževanje. Radovljiška občina bi morala zagotoviti sredstva za sprotno krpanje manjših poškodb. Sedaj pa bo potrebna celovita sanacija zidov, saj je lahko že nevarno za obiskovalce. To mora biti prioriteta, nato mora slediti redno vzdrževanje. Primer kako hitro lahko propadajo nevzdrževane ruševine, je Pusti grad na drugem koncu radovljiške občine.

Je pa radovljiška občina uspešno obnovila graščino v starem mestnem jedru...

Za prenovo graščine gre velika zasluga radovljiški občini, ki je uspela pridobiti tudi sredstva iz norveškega mehanizma. Na novo odkrita baročna dvorana je velika pridobitev za celo občino in Gorenjsko, saj je to kvaliteten prostor za festivale. Pogovarjamo pa se tudi o možnosti zasteklitve zahodnega atrija.

Ali na izvedbo čaka še kakšen tak že izdelan konservatorski program?

Program je pripravljen za jeseniško Ruardovo graščino. Želim pa si, da bi vsaj za tiste še ogrožene gradove naredili raziskave, dokler so še prazni in je to najlažje. Gre za grad na Golniku v sklopu bolnišnice in za grad v Preddvoru. Oba sta dolgo prazna in na nekaterih mestih že tako ogrožena, da se je v njuni notranjosti tudi že kaj podrlo. Skušamo ju vnesti v naš program, da bi pridobili arhitekturne posnetke po naših merilih in sondažne preiskave, saj bi potem lažje načrtovali vsaj osnovne pogoje in generalno usmeritev prenove.

Medtem ste na prenovo Ruardove graščine že pripravljeni, če bi jeseniška občina uspela zagotoviti sredstva?

Na stari Savi na Jesenicah so v minulih letih uredili kasarno, kjer ima sedaj prostore glasbena šola, tlakovali so trg in začeli s sanacijo cerkve. Za graščino pa so bile narejene izmere, načrti in sondiranje, ki je pokazalo številne poslikave od renesančnih pa vse do obdobja secesije. Treba se bo odločiti, kaj bo po prenovi ostalo prezentirano in kaj samo dokumentirano. Veliko je plasti, pa tudi tehnični muzej, ki ima prostore v graščini, ima ogromno gradiva, ki bi ga bilo treba med sanacijo začasno preseliti. Tudi to bo zahtevna naloga, vendar je graščina res v slabem stanju. Potrebna bodo velika sredstva in to čim prej. Nujna bo takšna temeljita prenova kot na Strmolu. Bodo pa odkrite poslikave še dodatno podražile prenovo, zamenjati bo treba tudi ogromno stavbnega pohištva. Vendar bo po izvedeni sanaciji v graščini res mogoče veliko videti.

V preteklih letih je bil za potrebe muzejske zbirke že prenovljen Blejski grad. Kakšne so vaše izkušnje iz tega projekta?

V zadnjem času se izkazalo, da muzejske prezentacije v grajskih objektih niso zelo dobrodošle, saj za seboj potegnejo prehude posege v stavbno substanco. Muzeji želijo imeti klimo, konstantne temperature, multimedijske naprave, kar pomeni vrsto električnih kablov, ki jih je zaradi požarne varnosti treba napeljati v cevi in skupaj s stikali vgraditi. Pri tem nastanejo velike poškodbe v kamnitih zidovih. Zato je najbolj pomembno, da je električna napeljava čim bolj koncentrirana in čim manj razvejana. Ko so prenavljali električno napeljavo v pritličju gradu Katzenstein v Begunjah, sem se kar zgrozila nad poškodbami, ki so jih naredili.

Kako ste sicer zadovoljni s prenovo kompleksa gradu Khislstein v Kranju?

Upam, da bo po številnih zapletih z izvajalci del sedaj grad čim zaživel. Prav tako upam, da bo zaživel prireditveni prostor, ki je zahteval kar precej nasilen poseg, vendar smo pri njem morali vztrajati, če smo želeli rešiti parkovni del gradu. Nekatere pripombe so tudi na zunanje dvigalo, saj nas je Gorenjski muzej prosil, naj ne razbijemo novih sanitarij, ki so jih uredili malo pred tem. Poleg tega je bilo treba nekam umestiti še požarne stopnice, zato smo dovolili stekleni prizidek, ki ga je mogoče kadarkoli odstraniti.

Ali je takšen steklen prizidek običajna rešitev za podobne situacije?

Gledamo predvsem na to, da se ne uniči izvirne substance in se je čim več ohrani. Pri dvorcu Drnča in na gradu Strmol smo bili pri tem zelo uspešni, saj smo uspeli ohraniti tudi vse fasadne omete.

Ali gredo načela glede ohranjanja kulturne dediščine in turizma skupaj?

Treba se je usklajevati. Zdi se mi zelo pomembno, da smo vnaprej pripravljeni. Za grad Preddvor so na primer dali predlog, da bi v njem uredili dom za upokojence, vendar jim brez predhodnih raziskav tega ne moremo dovoliti. Pogovarjali se bomo lahko šele po tem, ko bomo raziskali objekt, za kar pa potrebujemo nekaj zagonskih sredstev.

Koliko stanejo takšne raziskave?

Cena sondiranja je odvisna o velikosti objekta in v kakšnem obsegu se delajo raziskave. Naše želje so, da bi bile narejene tudi arheološke in dendrokronološke raziskave.

Ste pa seveda zadovoljni, da gradovi in dvorci dobivajo nove namembnosti, da se prenovijo in oživijo?

Seveda, ker pri nekaterih objektih se nam je že zgodilo, da so v celoti propadli.

Tudi Riklijevi vili na Bledu kaže bolj slabo?

Ker gre za opečno gradnjo še težje zdrži zob časa. Lastniku, ki je bil predlani že povsem prepričan, da bo začel z obnovo, smo dovolili, da se ohrani le prednja stena. Pred leti bi se dalo rešiti še cel objekt, sedaj pa je tako propadel, da je vprašanje, kaj bi se še dalo rešiti. Mi imamo zbrano vso dokumentacijo in dovolj podatkov za rekonstrukcijo, vendar je škoda, da je prišlo do tega.

Ali opažate, da zasebni lastniki za kulturne spomenike skrbijo slabše od občin in države?

Problem so seveda finančna sredstva. Tako se je napovedala prenova gradu Podvin, a so sedaj vsi načrti obstali. Najbolj ogrožena pa je Kapusova graščina v Kamni Gorici, kjer so bili pred leti načrti za prenovo pripeljani celo tako daleč, da je bil kupljen material za zamenjavo strehe. Vendar je takrat zaradi stanovalcev niso mogli zamenjati, radovljiška občina pa je material uporabila za ureditev strehe na gradu Kamen. Sledila je še denacionalizacija in novi lastniki se pri nas niso nič javili. Danes je tako graščina zapuščena in propadajoča.

Imate tudi kakšen primer dobre prakse?

Postopno se obnavlja grad Tušanj v Moravčah, za katerega skrbi lastnik Peter Pirnat. Na začetku pri statični sanaciji je pomagala država, v severnem traktu je občina uredila poročno dvorano, v južnem traktu pa si želimo muzejske prezentacije, vendar oprema še ni bila konservirana. Lastnik v gradu tudi stanuje, pri čemer smo dovolili prizidek s kotlovnico za sekance. Lahko rečem, da lastnik z družino živi v dobrem sožitju s kulturno dediščino.

Ali se po obsežnem investicijskem ciklu v gorenjske gradove v kratkem obeta še kakšna prenova?

Na Blejskem gradu so načrti za dvigalo, vendar še usklajujemo velikost podzemnega prostora, saj je predvideni poseg po mojem mnenju predimenzioniran. Je pa že zasnovan tako, da ne bo posegal v stavbno substanco in da bo služil le občasnim prevozom, predvsem za invalide, da bodo lahko tudi oni občudovali razgled z gradu.

Sicer pa kaže, da je investicijski cikel sedaj zaključen, večjih prenov ni v načrtu. Obetajo se nam nekateri manjši posegi, kot je zamenjava oken v Vili Bled. V prihodnje pa bi si želela, da bi med drugim uspeli tudi z rekonstrukcijo grajskega parka v Radovljici, za katerega so bili pred mnogimi leti že narejeni načrti. Na občini so bili za poseg, s katerim bi uredili popeskano ploščad, zelo zainteresirani, žal pa so se sedaj časi drugačni.