Ravnateljica Obalnih galerij Piran Lilijana Stepančič: Glede na dobro dediščino je pred mano velik izziv

Svoje delo ste pred leti začeli v Obalnih galerijah Piran, kamor ste se sedaj ponovno vrnili. V vmesnem času ste si nabrali številne izkušnje, med drugim ste bili direktorica Mednarodnega grafičnega likovnega centra v Ljubljani, pa tudi v Obalnih galerijah je verjetno zdaj marsikaj drugače. Kakšni so vaši prvi vtisi po nastopu funkcije?

V dobrih 20 letih se je veliko spremenilo. Obalne galerije so bile prvi koraki na moji poklicni poti. Sodelavci so me naučili najbolj pomembnih stvari, ki jih študij ne ponuja, predvsem to, kako pristopati do ustvarjalcev, postavljati razstave, koncipirati razstavni program in dojeti širino sveta sodobne likovne umetnosti.

Obalne galerije so bile žive in aktualne, kar so še danes, ne glede na velike kontekstualne spremembe; namesto socializma imamo družbeno ureditev, v kateri se status javnega servisa in delovanja vedno znova preverja in premišlja. Imamo pa tudi zelo zbirokratizirano upravno okolje, ki ga včasih ni bilo. Ne glede na to so naloge danes enake kot včasih: kako zasnovati aktualen program, ki bo zadostil potrebam umetnikov, publike in strokovne javnosti. Glede na dobro dediščino, je pred mano velik izziv.

Se glede programa pod vašim vodstvom obetajo kake spremembe?

Program za leto 2013 je bil sestavljen že pred mojim nastopom, zato smo ga le delno revitalizirali, izpostavili nekatera umetnostna izhodišča in dodali nekaj novih razstav.

Lahko morda že napoveste, katere likovne ustvarjalce boste predstavili na razstavah v letošnjem letu?

Program bo v teh dneh obravnaval svet zavoda. Preden spregovorimo o imenih, počakajmo da ga potrdi svet.

Obalne galerije Piran združujejo šest razstavišč v Sloveniji, pod njihovim okriljem pa deluje tudi Galerija A+A v Benetkah. Kaj za vas pomeni tako razvejana mreža galerij pod eno streho?

To je velika odgovornost. Centralizacija v umetnosti in kulturi se največkrat ni izkazala za dobro, vsaj sama sem privrženka načela, da naj cveti v kulturi sto cvetov. Ti pa lažje cvetijo, če so v avtonomnih upravnih okoljih. Več je različnega, bolje je. A Obalne galerije Piran, čeprav so povezovale več razstavišč, so znale razbiti centralizem in voditi odprto politiko do raznih ustvarjalnih poetik in generacij in niso sledile le enemu toku, misli in pristopu.

S tako politiko nameravam nadaljevati, kar je zahtevna naloga. Vsak od nas, ki delamo v kulturi ali z umetnostjo, ima osebne preference. Te je treba znati potisniti v drugi plan. Mnogi primeri namreč kažejo, da ni najbolje, ko se v javnem sektorju osebne preference institucionalizirajo in postanejo blagovna trgovska znamka, namesto da bi tam zaživeli žlahtna javna misel, pogled ali koncept, ki ga zaznamujeta intelektualni razum in racionalna distanca.

Lani je v prenovljeni stavbi spet zaživela Mestna galerija Piran. Ali bi bilo treba tudi katero od preostalih galerij prenoviti oziroma ali imate v zvezi s razstavnimi prizorišči v načrtih kakšne spremembe?

Piranska mestna galerija je čudovita arhitektura in po mojem mnenju eno najlepših srednje velikih razstavišč v Sloveniji in širše. Obnovljena je tako, da ni klasična bela galerijska kocka, ki so se uveljavile v galerijstvu in postale normativno razstavišče v modernizmu. Ima posebne arhitekturne presežke, ki kličejo po specifičnih razstavah. Glede na to, da imamo dovolj drugih klasičnih galerijskih prostorov, to ni nobena težava.

Občina Piran načrtuje obnovo Monforta (nekdanje skladišče soli v Portorožu), ki ga še vnaprej namenja kulturi in umetnosti. Tu imajo Obalne galerije Piran izjemno razstavišče, ki je v Sloveniji edinstveno. Gre za t. i. industrijsko oziroma v tem primeru skladiščno arhitekturo. Primeri v svetu kažejo, da je ta postala primerno "okolje" za razstavljanje sodobne umetnosti. Kot taka je atraktivna za širšo, ne le likovno publiko. Turistično razvit Piran in Portorož potrebujeta prav tak sodoben razstavni prostor, ki bi ga lahko vključila v svoje aktivnosti in z njim ponesla glas v svet.

Obalne galerije Piran se lahko pohvalijo z bogato zbirko del iz 80. let minulega stoletja. Imate z njo kakšne načrte?

Letošnji 8. februar bomo počastili z odprtjem razstave, ki bo predstavila izbor del iz te državno pomembne zbirke, med katerimi bodo tudi tista, ki jih že dolgo nismo videli razstavljenih. Gre za izjemna umetniška dela. Poleg postmodernizma vključuje razstava tudi visoki modernizem, torej med njima ne postavlja ograje, temveč ju postavlja v ploden dialog, kar je poseben izziv za stroko, ustvarjalce in ostro, radovedno oko.

Razstavo pripravljajo Majda Božeglav Japelj, Nives Marvin in Andrej Medved. Njen naslov in podnaslov Arte Colta, presežnost likovnega dela kot hommage umetniku in umetnini, sta intelektualno intrigantna. Odpirata veliko poti za razmislek o tem, kako danes razumeti umetnost iz polpretekle zgodovine.

Ob nastopu funkcije ste dejali, da želite okrepiti sodelovanje z občinstvom. Na kak način?

Na zelo klasičen in preverjen način. Pedagoškemu programu bomo dodali nekaj novosti, kot na primer nedeljska vodstva po razstavah. Vse bo bolj ali manj "resno" ali "edukativno", vsekakor pa strokovno in zanimivo za vse, ki so radovedni in znanja željni.

Kako je s financiranjem v letošnjem letu? Se bo skromnejši finančni priliv morda poznal v delovanju galerij?

Trenutno imajo galerije potrjen le tisti del v proračunu, ki ga prispeva ustanovitelj, to je Občina Piran. Večinski financer, ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Obalnih galerij Piran še ni obvestilo, kako bo v tem letu. Mislite si lahko, da smo vsi na trnih. Višina sredstev je seveda eden od elementov kakovosti programa, saj galeristika deluje v realnem svetu.

Kako pa boste zastavili mednarodni program obalnih galerij?

Vsi si želimo mednarodnega sodelovanja. Zanj je potrebno trdo, dolgotrajno in načrtno delati, medtem ko se ga lahko zelo hitro zruši. Obalne galerije imajo utečene in tradicionalne mednarodne stike, ne le v likovni umetnosti, temveč tudi v arhitekturi, s katerimi bomo nadaljevali, če nam bodo to dovoljevala finančna sredstva.

Bolj kot iskanje povezav z ustvarjalci je torej težava v denarju?

Da. Umetniki in strokovnjaki so praviloma odprti za sodelovanje. Za njih je Slovenija s svojo specifiko galerijskega delovanja posebni izziv in doživetje. A kakovostne mednarodne razstave so finančno zahtevne reči. Javni sektor za to nima dovolj denarja, razen seveda ob posebnih priložnostih, kot je bila Evropska kulturna prestolnica Maribor 2012. Dodaten strošek niso le transport, zavarovanje in permanentno strokovno mednarodno sodelovanje, temveč propaganda in informiranje.

V Sloveniji si marsikdo želi razstav mojstrov svetovnega slovesa. Je mogoče, da bodo razstave, kot je bila denimo razstava Fride Kahlo na Dunaju leta 2010, kdaj postavljene tudi doma, ali pa to ostaja zgolj želja?

Tudi take želje se včasih uresničijo. Res je velik užitek ogled razstave dobrega umetnika, če pa za to ni treba prepotovati na stotine kilometrov, je še toliko bolje. Dunaj je eno od svetovnih mest, ki je razvil s tovrstnimi razstavami kakovosten kulturni turizem na način, da je ohranil visok strokovni nivo in ni podlegel banalnostim, s katerimi bi privabil čim večje število ljudi. Ne smemo pa pozabiti, da imamo vrhunske ustvarjalce tudi doma. Težava je v tem, da zanje ni na voljo toliko sredstev, družbenih in ekonomskih vzvodov, da bi postali t. i. velika imena svetovne umetnosti, ki so privlačna za kulturno industrijo.

Se ekonomija v zadnjem času bolj nasilno vtika v polje umetnosti?

Opažam, da je tega v zadnjih letih vse več pri načinih oziroma izhodiščih, kako se razmišlja in dojema kulturo in umetnost. Vse bolj pogosto se ju ocenjuje s kriteriji, ki prihajajo iz ekonomije. Po drugi strani pa kulturna srenja vse prehitro podleže načelom in metodam, ki prihajajo ali pa so muha enodnevnica ekonomske sfere.

Se o slovenskih sodobnih likovnih umetnikih v zadnjem času ve več ali manj kot denimo pred 20 leti?

Mislim, da gre tu za vzpone in padce, ne pa za linearni razvoj. Pedagoško in razstavno delo galerij se je sicer zelo razvilo in dobilo na stotine oblik, s katerimi prenaša znanje na publiko. Včasih se zdi, da je tovrstne ponudbe toliko, da se v njej ne moremo prav orientirati. Pri tem pa publicistika in kritiško spremljanje bolj vegetirata, kot da bi cvetela.

Morda je danes vse skupaj v tistem stanju, ki ga ponuja naslov trenutne pregledne razstave likovne umetnosti v Sloveniji v zadnjih 100 letih Skoraj spomlad; vse je pripravljeno, da bo zacvetelo, le še nekaj toplih dni je potrebnih, pa bosta zima in hlad minila. A trenutno sta še tu. Torej smo v stanju večnega hrepenenja po boljšem in lepšem.