Intervju 13.3.2013 10:00

Mirt Komel za STA: Twin Peaks še vedno vabi gledalce z gibkim umom

pogovarjala se je Alenka Vesenjak

Ljubljana, 13. marca - Filozof in pisatelj Mirt Komel ima več polj zanimanja in vsaj eno strast, TV serijo serijo Twin Peaks. Pri Slovenski kinoteki je nedavno izšla njegova knjižica Twin Peaks in postmodernizem: kava, pita, sova, škrat. Komel je v pogovoru za STA med drugim povedal, zakaj ima Twin Peaks po skoraj četrt stoletja kulten status in vedno nove gledalce.

Ljubljana, kavarna Slamič. Intervju s filozofom Mirtom Komelom. Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana, kavarna Slamič.
Intervju s filozofom Mirtom Komelom.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana, kavarna Slamič. Intervju s filozofom Mirtom Komelom. Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana, kavarna Slamič.
Intervju s filozofom Mirtom Komelom.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana, kavarna Slamič. Intervju s filozofom Mirtom Komelom. Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana, kavarna Slamič.
Intervju s filozofom Mirtom Komelom.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana, kavarna Slamič. Intervju s filozofom Mirtom Komelom. Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana, kavarna Slamič.
Intervju s filozofom Mirtom Komelom.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana, kavarna Slamič. Intervju s filozofom Mirtom Komelom. Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana, kavarna Slamič.
Intervju s filozofom Mirtom Komelom.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana, kavarna Slamič. Intervju s filozofom Mirtom Komelom. Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana, kavarna Slamič.
Intervju s filozofom Mirtom Komelom.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Komel je asistent in raziskovalec na oddelku za kulturologijo Fakultete za družbene vede, član uredniškega odbora Časopisa za kritiko znanosti, avtor kulturološke monografije Poskus nekega dotika in dveh literarno-filozofskih potopisov, Sarajevskega dnevnika in Kahirskih kaheksij.

Morda bi morala začeti kar pri Davidu Lynchu, ob Marku Frostu očetu Twin Peaksa. Brez Lyncha in njegovega umevanja in interpretiranja sveta Twin Peaksa enostavno ne bi bilo.

Ključna stvar, po kateri je Lynch poznan kot avtor in zaradi česar je v Hollywoodu pustil avtorski pečat, ni pa zelo uspel, je v koketiranju z nadrealizmom, najprej v slikarstvu in nato v filmu. Vse njegove filme je mogoče gledati v povsem nefilmskih konceptualnih kategorijah, kot niz slikarskih platen, kot sprehod po galeriji. To je bistveno. Lynchevi oboževalci vedno težimo k interpretacijam in vsebinskim analizam njegovega dela, toda on ne ustvarja na konceptualno logičen način, temveč na podlagi vizualnih slikarskih občutkov, impresij.

Toda res je tudi, da avtorska dela, ko se ločijo od samega avtorja, zaživijo svoje življenje, ne glede na avtorjeve namere in vzgibe. Delo je samostojno, živi mimo avtorja, nekako tako kot je v razmerju staršev in otrok. V neki točki se otrok emancipira. Lyncheve umetnine presegajo samega Lyncha.

Kakšna je geneza Twin Peaksa s poudarkom, da je bila serija nekaj povsem novega za televizijski medij? Daleč od ustaljenih pričakovanih vzorcev.

Da gre filmski režiser, še zlasti tako markanten, kot je Lynch, s tako singularnimi prijemi, kot jih ima, delati za televizijo, je bil vsekakor unikum. Zgodba gre takole: konec 80. sta se s Frostom spoznala preko Lynchevega agenta, ki je seveda sledil komercialnim vzgibom. Zgodovinsko gledano je bila televizija prototip postindustrijske produkcije, pri kateri prevladuje anonimnost. Do takrat so bile TV nanizanke sicer znane, celo kultne, recimo Doctor Who, a nikoli ni bil v ospredju avtor, ki bi seriji dal pečat. In še: da je nadrealizem prešel na filmski trak, ni nič novega, spomnim naj na Salvadorja Dalija in Luisa Bunuela. Novo in povsem Lynchevo je bilo, da je gesto ponovil za televizijski medij.

Lynch in Frost sta bila poseben tandem, kako sta si razdelila delo?

Frost je bil motor vsega skupaj, Lynch pa je poskrbel za glavne, oporne točke. Najbolj izvirne stvari v Twin Peaksu so seveda Lyncheve. Močno dvomim, da je Lynch reflektiral svoje odločitve. Ni vedel, kam vse skupaj pelje, šlo je za čisti eksperiment. Naplahtal je producente v smislu "there is a plan". Napovedal je, da bo posnel detektivsko zgodbo, v središču bo umor. Seveda pa ni omenjal sanjskih sekvenc, incestuoznega posilstva ipd., ker, med drugim, tega preprosto takrat še ni vedel.

Lynchu preprosto ni bilo mar, s producenti se je na koncu ubadal Frost. Razmerje med Lynchem in Frostom je spominjalo na tipično ljubezensko zgodbo. Najprej zaljubljenost, pilot za Twin Peaks je znak te zaljubljenosti, to je fenomenalno, prvi trije deli.... Po končani prvi sezoni, ko sta se že nekajkrat sporekla, kako razrešiti umor Laure Palmer, sta si šla že pošteno na živce, kot dva stara zakonca. Po seriji sta posnela še film Ogenj hodi z menoj (Fire walk with me), potem se nista več srečala. Toda, pozor, nikoli in nikjer ne boste zasledili, da bi se javno obrekovala. Drug o drugem bosta vedno govorila spoštljivo. Bila sta profesionalca. Sporazumno sta se razšla.

Poseben fenomen Twin Peaksa so gledalci. Sprva ni bilo mišljeno, da bo zavladala prava obsedenost. In, kot opažam, z novimi generacijami prihaja novo občinstvo. To je res izjemno.

Po prvotnem načrtu naj bi šlo za eksperimentalno nanizanko, ki bo skušala pred TV ekrane zvabiti novo, mlado občinstvo. Bil je čas vzpona ameriškega gospodarstva, mladi, izobraženi so imeli veliko kupno moč, vladala je splošna prosperiteta. Ljudje so imeli čas za branje, izobraževanje. Tradicionalne naracijske forme jim niso bile več blizu. To je podobno vprašanje, zakaj mi ne moremo gledati Dinastije ali Dallasa, naše babice in mame pa lahko.

Da, toda kaj je tisto, kar gledalca pri Twin Peaksu tako zagrabi?

Strukturna kompleksnost. Serija zahteva intelektualni angažma, od gledalca terja, da investira um. Twin Peaksa se ne da gledati pasivno. Razumljivo je, zakaj je serija zagrabila t.i. generacijo X, toda kako je lahko zagrabila množice? Fascinantno! Na to ne more zadovoljivo odgovoriti nihče od številnih interpretov. Gre za nepredvidljiv in nerazumljiv moment, ki proizvede to, čemur se v zelo omejenih kategorijah reče uspeh, četudi je to prekratka beseda.

Občinstvo je gotovo vznemirilo tudi mešanje žanrov in vse paralelne zgodbe. Širše občinstvo je denimo fascinirala detektivska zgodba ali soap-opera, se pravi romantični del. Toda to je novodobna romantika, ključna je cinična distanca do ljubezenskih zadev in hkrati popolna predanost. Govorimo o postmoderni romantiki, a ne v slabšalnem smislu. Tiste, ki so sledili le emocijam, je takoj zatem cinična distanca seveda zmotila. Ravno ko človek pade v vzdušje, sledijo komedija, horor, paranormalno (smeh). V Twin Peaksu lahko uživa tisti, ki uživa v menjavanju registrov.

Za večino gledalcev je bila druga sezona veliko razočaranje... Je šel Lynch z vsemi "onstran" svetovi čez rob?

Na to nimam enoznačnega odgovora, no, saj pri Twin Peaksu ga nikoli ne moreš imeti. Po eni strani se mi zdi, da sem bil kot gledalec, oboževalec, naplahtan, saj zadeva povsem skrene, ne daje tistega, kar obljublja prvo sezono. Po drugi strani se mi zdi, da je ravno spodletela druga sezona afirmirala to, da je bila prva sezona res izjemna. To je bilo nekaj enkratnega in neponovljivega. Če bi prvo sezono ponavljali v neskončnost, potem bi Twin Peaks zvodenel. In če bi obstajal recept, kako narediti dobro umetnino, bi dobra umetnina ne bila več dobra umetnina.

Se je Twin Peaks torej pravočasno zaključil?

Sklenil se je s filmom Ogenj hodi z menoj. Toda oboževalci še naprej pišejo scenarije, predlagajo možne razplete, ustvarjajo nove like, kar je odlično! Z apodiktično gotovostjo sicer trdim, da bi se revival Twin Peaksa popolnoma izjalovil. To je nemogoče, to je vprašanje ponovitve enkratnega. Lahko pa TV mreže ponavljajo prvo in drugo sezono.

Čeprav film Fire walk with me ni presežek, kot sestavni del Twin Peaksa, kot del zgodbe - deluje. Na nek način zaključi zgodbo in jo hkrati odpira. Tudi film si je zato, kljub številnim kritikam, potrebno nujno ogledati.

Sliši se kot vabilo morebitnim novim gledalcem....

Seveda. Vsa televizijska produkcija oziroma tista, ki se je zgledovala po Twin Peaksu, njegove formule ni uspela ponoviti. Ne obstaja serija, ki bi bila zmožna absorbirati in vztrajati na tolikšni mešanici žanrov. Dva ali tri še, ne pa sedem, osem, deset... Zato lahko Twin Peaks še vedno pritegne nekoga z gibkim umom, ki si od televizije ali filma želi nekaj kompleksnega, česar tam ne pričakuje. To je tako, kot da bi na radiu kar naenkrat zaslišal filozofsko predavanje.