V Celju nova postavitev razstave Alma M. Karlin Poti

Direktor muzeja Stane Rozman je za STA povedal, da so že ob postavitvi razstave leta 2009 na 244 kvadratnih metrih površine vedeli, da je ta postavitev zgolj začasna, ker jim je takrat primanjkovalo razstavnih prostorov.

Alma M. Karlin se je rodila v Celju 12. oktobra 1889. Po končani osnovni šoli v Celju je leta 1907 opravila izpite iz angleškega in francoskega jezika na srednji šoli v Gorici in se tako usposobila za samostojno poučevanje teh jezikov. Leta 1908 je odšla v London, naredila strojepisni tečaj, se zaposlila v prevajalski agenciji, študirala jezike in se seznanjala z neevropskimi kulturami. Leta 1914 je opravila izpite iz osmih jezikov na šoli Royal society of Arts. V času prve svetovne vojne se je umaknila na Norveško in Švedsko.

Po vrnitvi v Celje je ustanovila jezikovno šolo, a se je že novembra leta 1919 odpravila na devet let dolgo potovanje okrog sveta. Odpotovala je v Trst in nato iz Genove odplula v Panamo, od tam v Čile in se vrnila nazaj v Panamo. Pot jo je nato ob obali Srednje Amerike vodila v ZDA, na Havaje, Japonsko, Kitajsko, na Tajvanu pa se je srečala z lovci na glave.

Preko severnega Bornea je pripotovala v Avstralijo in nato na Novo Zelandijo. Pred njo pa je bil še najtežji del potovanja od Avstralije do Burme, saj so bile ladijske zveze takrat slabe, poleg tega je zbolela. V Oceaniji je preživela srečanje z ljudožerci. Prepotovala je Indokino in se za nekaj časa ustavila v Indiji ter odpotovala domov.

Njeno potovanje ni potekalo gladko. Poleg bolezni, s katero se je srečala v Oceaniji - malarija, ji je vedno primanjkovalo denarja, saj si je denar za potovanje morala zaslužiti sproti. Večkrat se je za krajši ali daljši čas ustavila, si s pisanjem člankov za različne revije, prevajanjem in drugimi deli zaslužila nekaj denarja in nato nadaljevala potovanje.

Za nastanek njene zbirke so bili najpomembnejši obiski Japonske, Oceanije in Indije. Poleg številne zbirke predmetov je s potovanj prinesla tudi zbirko semen, koščkov lesa in koral. Njeno zbirko s potovanja prinesenih razglednic lahko po mnenju Rozmana štejemo tudi za njen popotni dnevnik, saj pisani podatki razen njenih del in podlistkov v takratnem Celjskem lističu Cillier Zeitung ne obstajajo. Umrla je 14. januarja 1950 v Pečovniku pri Celju. Pokopana je na Svetini.

Njeno zapuščino sestavljajo predmeti, razglednice, fotografije, slike, skice in herbarija, ki jih je prinesla s potovanja okrog sveta. Hranijo jo Pokrajinski muzej Celje, Narodna in Univerzitetna knjižnica v Ljubljani, Osrednja knjižnica Celje, nekaj fotografij in drugega gradiva pa je v zasebni lasti.