Marlenka Stupica za STA: Besedilo moraš dojemati kot lep umetniški libreto

Kaj vam pomeni risanje, kaj svinčnik in papir ter kaj ste risali v otroštvu?

Rišem že, kar pomnim. V zelo zgodnjem otroštvu, ko sem se komaj zavedala, so mi dali papir in svinčnik v roke. Začela sem risati in nisem več nehala. Risanje mi je začelo nadomeščati igro. Izmišljala sem si pravljice in jih risala, ker pisati še nisem znala. Te vrste igra me je zasvojila. Svinčnik in papir sta še vedno stalno ob meni, čeprav so se tekom let navade spremenile.

Kaj so vam kot otroku pomenile otroške knjige in kako ste gledali na ilustracije v njih?

O takšnem številu ilustriranih knjig, kot jih imajo otroci na razpolago danes, se nam niti zdaleč ni sanjalo, jaz pa sem tiste redke, ki sem jih srečala, oboževala. Bila sem še nekritična in vse me je privlačevalo. Gledala sem marsikateri star kič, ki je bil v glavnem uvožen. Vendar pa so bile nekatere tuje knjige, ki so zašle v našo hišo, tudi vrhunske. Domače maloštevilne izdaje so bile vse kvalitetne. Nekatere manjše knjižice je izdajala Mladinska matica. Te so bile ilustrirane na primer s slikami Milka Bambiča, Franceta Podrekarja in Eda Deržaja. Posebno imenitne so bile serije Rotmanovih zgodb - prevodi z odličnimi risbicami. Imela pa sem doma tudi skrivnostno staro knjigo v gotici, pravljice bratov Grimm z risbami slavnega ilustratorja Ricterja. Vse to prelistavati, me je osrečevalo.

Ilustrirali in opremili ste več kot 100 otroških knjig. Kaj po vašem mnenju označuje dobro otroško knjigo in kaj menite o poplavi otroških knjig, tako dobrih kot tudi manj kakovostnih, ki smo ji priča danes?

V današnji poplavi otroških knjig me osebno seveda zanimajo samo dobre. Teh najbrž ni nikoli preveč. Za druge se ne zanimam, niti ne vem, koliko jih je. Sprašujete me, če je poplava slabih knjig neprimerna. Če trg povprašuje po njih, nič ne moreš. Sama in mnoge druge moje kolegice in kolegi ilustratorji se trudimo, da naredimo čim boljše. Tu gre za našo likovno profesionalnost in za osebno izpovedno moč. Dobro otroško knjigo označuje prav to.

Pri nabavi dobre otroške knjige so ključne založbe, ki jih izdajajo. Pri nas je to založba Mladinska knjiga, pa tudi mnoge druge, ki izdajajo včasih izjemne in odlične knjige. Tisti, ki jih nabavljajo in ne poznajo razlike, bi se tako morali poučiti kaj več o tem, v čem je kvaliteta neke knjige. To pa je možno z neposredno razlago ob konkretnih knjigah.

Koliko naj se slikar prilagodi literarni predlogi in kako k njej pristopate sami?

O prilagajanju literarni predlogi sem že veliko pripovedovala. Najprej moram povedati, da je ilustracija predvsem likovno delo. Ne smeš se podrejati pripovedi tako, da izgubiš to vrednoto. Tako so ravnali tudi slikarji v preteklosti, ko so na slikah prikazovali prizore iz mitologije, Biblije in pravljic in se ob njih slikarsko izražali. Besedilo moraš dojemati kot nekakšen lep umetniški libreto za razmišljanje o kompoziciji, tonskih in barvnih prostorskih sorazmerjih ter za razdajanje lastne imaginacije.

Kakšne zgodbe so vam najbližje? Kaj vam je najlažje in kaj najtežje narisati?

Najbližje so mi tiste zgodbe, ki mi nudijo motive, ki vsebujejo možnost, da izrazim pravljično, skrivnostno, nerealno vzdušje in me ne ovirajo, ko sestavljam likovno kompozicijo. Na vprašanje, kaj mi je najlažje in najtežje narisati, pa bi rekla, da je vse odvisno od problemov, ki jih rešujem sproti. Najlepše mi je postavljati prizore v naravo, ki je neizčrpen vir lepote, navdihujoča za neštete variacije in raznolika. Rada rišem tudi živali, še bolj pa različna pravljična bitja. Med delom pride do trenutkov za odločitve - to je včasih naporno, da o stalnih dvomih ne govorim.

Kako bi opisali razvoj vaše ilustracije skozi leta in kaj je vplivalo nanj?

Ker sem že precej stara in sem začela ilustrirati zgodaj, je moj razvoj trajal dolgo. Najprej sem imela nekakšno "učno dobo". Bila sem pod vtisom raznih zgodovinskih umetnostnih slogov in se ob njih učila. To se vidi zlasti pri prvih izdajah slikanic. Pozneje sem postajala vse bolj "svoja", našla in razvila sem lasten izraz in ga vse bolj razvijala od knjige do knjige.

Kaj vam pomeni Prešernova nagrada? Jo v luči tega, da so ilustratorji redki dobitniki, razumete ne le kot osebno priznanje ampak tudi kot priznanje ilustraciji?

Gotovo kot oboje. Zame je to lep in presenetljiv odziv na moje dolgoletno delo, za ilustracijo kot večkrat spregledano vejo likovne umetnosti pa prav tako. To je slikarstvo v malem formatu, s specifično motiviko. Tako velike slike kot majhne so lahko samo slabe ali dobre.