Nick Hobbs za STA: Slovenski glasbeni trg je majhen, a ima dobro geografsko lego

Hobbs, ki je Ljubljano minuli teden obiskal v sklopu 2. slovenskega tedna glasbe, je pri 17 letih zapustil srednjo šolo, da bi po Veliki Britaniji sledil skupini Captain Beefheart. Med potovanjem po Otoku se je spoprijateljil z Beefheartovo predskupino Henry Cow, ki ga je nekaj let kasneje, ko jim je organiziral turnejo po Italiji, vpeljala v profesionalni svet organizacije koncertov in turnej.

V svoji karieri je Hobbs sodeloval s številnimi imeni z alternativne glasbene scene, kot so Pere Ubu in The Smiths. V 80. letih minulega stoletja se je osredotočil na vzhodnoevropski glasbeni trg in leta 1985 v Rusiji kot prvi organiziral britanski pop in reggae koncert. Sedaj z agencijama Charmenko in Charm Music, ki deluje na Češkem in Poljskem, organizira koncerte po celotni Vzhodni Evropi, Balkanu in na Bližnjem Vzhodu. Med drugim je minuli teden v Ljubljano pripeljal tudi Slasha.

Zakaj je z izjemo festivalov, kot sta Exit in INmusic, tako težko dobiti velika imena, da bi nastopili v Sloveniji ali na območju nekdanje Jugoslavije?

Mislim, da ni težko. Slovenija je pač majhen trg. Gre za denar. Slovenija ima zelo dobro geografsko lego - je blizu Avstrije in Italije. Za razliko od Beograda je Ljubljana, tako kot Praga, odlično locirana. Beograd je na obrobju, skupine potrebujejo več denarja, da pridejo tja, prav tako pa v bližini ni veliko mest, v katerih bi skupine lahko nadaljevale svoje turneje. Ljubljanski trg pa se delno prekriva z Zagrebom. Velika imena raje igrajo v zagrebški Areni, Slovenci, ki si želijo ogledati koncert, pa lahko mesto brez težav obiščejo. V teoriji bi lahko bil koncert tudi v Ljubljani in bi Zagrebčani prišli v Slovenijo. Verjamem, da je Slovencem pač enostavneje razmišljati o obisku koncerta v Zagrebu kot obratno. Poleg tega je Zagreb večji. Ni nekega globljega razloga. Velike skupine pridejo, ker dobijo dobro plačilo. Ne razmišljajo o tem, da bi igrali v Ljubljani, ker je lepo mesto. So profesionalne skupine in tako pač razmišljajo. Skupine morda pripravijo en promocijski koncert v Avstriji, pa še tja gredo večinoma zaradi denarja. Gre za tržno politiko, nič drugega.

Katere skupine in glasbeniki so najbolj in najmanj priljubljeni na območju nekdanje Jugoslavije?

Mislim, da se trgi precej prekrivajo. Še posebej festival Exit, ki je v regijo v zadnjih letih pripeljal veliko znanih alternativnih skupin. Rekel bi, da je Ljubljana malce bolj v skladu s trendi kot Zagreb ali Beograd. Če želiš organizirati uspešen koncert v Beogradu, moraš občinstvu ponuditi že zelo uveljavljena imena, kot so Iron Maiden, The Prodigy ali Rammstein - se pravi znane skupine, ki se nagibajo k hard rocku, ne pa brit ali indie alternativni glasbi. V Beogradu je prizorišče za slednje recimo Dom omladine, ki je na nek način zelo podoben Kinu Šiška. Imajo zelo zanimiv program, vendar pa nimajo prav veliko denarja, pa še geografsko niso na najboljšem mestu. Odvisno je od glasbenikov, ali so pripravljeni nastopiti za relativno nizke honorarje.

Z Zagrebom je še nekoliko težje, saj ni aktivnega ekvivalenta Kinu Šiška ali Domu omladine. Seveda imajo zagrebško Areno, katere tržno logiko pa je težko razumeti. Delujejo z izgubo. Ker pa je Arena del LiveNation in si LiveNation lahko privošči izgubo, še naprej deluje z izgubo. Ostalih držav nekdanje Jugoslavije pa nekako ni na glasbenem zemljevidu. V Bosni in Hercegovini, na Kosovu in v Črni gori se ne dogaja skoraj nič, v Makedoniji je sicer nekoliko bolje, vendar pa tudi ne prav dosti. Predvsem se stvari dogajajo v Zagrebu, Ljubljani in Beogradu, ter v Novem Sadu med Exitom. To so glavni trgi. Razvija se tudi festival Terraneo v Šibeniku, s katerim sedaj sodelujemo. Terraneo je po velikosti enak zagrebškemu INmusic, vendar je bolj podoben temu, kar je bil nekoč Exit. Zanimivo bo, kako se bo razvijal. Lahko bi postal novi Exit, ker ima slednji trenutno veliko strukturnih problemov in ni ravno jasno, kakšna bo njegova prihodnost. Terraneo pa je manjši in bolj usmerjen dogodek, ki bi se lahko razvijal v zanimivi smeri.

Kako zrastejo festivali, kot sta Exit in INmusic?

Zgodba INmusica je pravzaprav popolnoma preprosta, saj je sponzorski festival, ki je organiziran v centru mesta ter nima tekmecev. Exit je po drugi strani precej bolj zanimiv, saj si nihče ni predstavljal, da bo tako velik festival zrasel v Novem Sadu. Na začetku je imel politične razloge za obstoj - ljudje, ki so ga začeli ustvarjati, niso bili osredotočeni na denar, ampak na kulturno politiko, bi lahko rekli. Nekako so bili dovolj pametni, ali pa so imeli srečo, da je festival zrasel brez večjih napak, ki bi ga pokopale. Imeli so nekaj težav s srbskimi oblastmi, ki pa so verjetno pripomogle k uveljavljenosti festivala, saj so ljudje ugotovili, kako pomemben je festival. Imeli pa so tudi neverjetno srečo, da je festival postal mednarodno tako priljubljen. Ni si mogoče predstavljati, zakaj bi Britanci želeli iti v Novi Sad, mesto, za katerega niso še nikoli slišali. Ampak je delovalo. Mislim, da smo z našim sodelovanjem, nekje med drugim ali tretjim letom obstoja festivala in letom 2011, veliko pripomogli tudi mi. Takšno stvar je nemogoče ponoviti, lahko narediš samo kaj drugega. Upam, da bo Terraneo preživel in se razvil v nekaj drugačnega. Na žalost pa kakšnega takšnega festivala ni na vidiku v Sloveniji. Ni razloga, zakaj ga ni, nekdo mora najti primerno lokacijo in dobiti nekaj podpore od lokalnih oblasti. Brez tega je zelo težko.

Kakšni pa so po vaših izkušnjah glavni problemi, s katerimi se soočate ob organizaciji koncertov na območju nekdanje Jugoslavije, mogoče birokracija?

Za razliko od Rusije ali Ukrajine na tem območju ni večjih problemov z birokracijo. Skupine z lahkoto spravimo čez srbsko ali hrvaško mejo, čeprav državi nista v EU. Ceste niso najboljše, vendar pa tudi niso tako slabe - vsaj povezava med Ljubljano, Zagrebom in Beogradom je v redu. Mislim, da je največji problem pravzaprav denar. Vsi trije trgi so majhni in ni prav veliko sponzorskega denarja. Enako je z vladnimi proračuni - slovenski proračun za kulturo so precej zmanjšali. V Zagrebu pa premalo denarja namenjajo mladinski kulturi. Ne vem, kako je z visoko kulturo, ampak ne vlada ne mesto ne cenita mladinske kulture na splošno. Za Slovenijo nimam občutka, da bi bila mladinska kultura tako podcenjena. Glede na velikost mesta ima Ljubljana zelo bogato kulturno življenje.

Sodelovali ste z Laibach. Prepoznate morda še kakšno drugo skupino ali glasbenika, ki bi mu lahko uspelo v mednarodnih vodah?

V teoriji seveda obstaja možnost. V tem trenutku pa sta v Sloveniji samo dve mednarodno poznani imeni - Laibach in Umek. Laibach so edinstveni, imeli so edinstveno vizijo, bili so del NSK (Neue Slowenische Kunst), začeli so delovati pred razpadom nekdanje Jugoslavije. Veliko je razlogov, zakaj so edinstveni, tega pa se ne da ponoviti. Za slovensko skupino ali umetnika je kar nekaj modelov, ki bi jim v teoriji pomagali k mednarodni karieri. Slovenija je premajhna, z izjemo Siddharte in še kakšnega drugega izvajalca je profesionalno kariero težko narediti samo v Sloveniji.

Prva očitna možnost je trg nekdanje Jugoslavije. Skupine, ki bi želele doseči uspeh zunaj regije, morajo peti v angleščini ter mogoče v nemščini ali italijanščini. Če pojejo v italijanščini je njihov doseg Italija, ki pa je že velik trg. Če pojejo v nemščini imajo večji trg, če pa pojejo v angleščini, je njihov trg cel svet. To je žal lingvistična realnost v glasbi. Vendar pa teh stvari ni mogoče predvideti. Mislim, da lahko pripomorejo tudi vlade. Lahko spodbujajo razširjanje lokalne kulture s pomočjo dogodkov, kot je Slovenski teden glasbe. Vendar je to odvisno tudi od glasbenikov in njihove domišljije. Tudi center kot je Kino Šiška lahko pomaga novim skupinam z organizacijo koncertov ali tekmovanj ter promocijo z nastopi pred uveljavljenimi glasbeniki. Talent mora priti iz Slovenije. To pa je zakomplicirano - odvisno je na primer od pomena, ki ga ima glasba v šolah.

Pa je po vašem mnenju kaj potencialnih talentov?

Nisem še videl slovenske skupine, ki bi jo predlagal. Vendar pa je to zato, ker mi ni nihče potrkal na vrata z novimi slovenskimi skupinami. V teoriji seveda obstaja talent. Če bi mi kdo rekel, da moram določeno skupino slišati, bi jo poslušal kljub temu, da je nisem videl v živo. Vedno bom preveril vsako skupino, še posebej, če prihaja iz Vzhodne Evrope. Delujemo v Vzhodni Evropi in z veseljem sodelujemo z bendi, za katere verjamemo, da lahko uspejo izven regije. Vendar pa mora biti interes tudi na strani glasbenika ali skupine. Slovenski ustvarjalci morajo biti zelo samoiniciativni, saj nihče ne išče talentov pri vas. Slovenske skupine se morajo mrežiti in sprejeti vsako priložnost, ki se jim ponudi, ter upati, da bo njihovo ustvarjanje koga pritegnilo.