Matteo Garrone: Resničnost je v prvi vrsti film o občinstvu

Resničnost, ki je Garroneju po Gomori prinesla že drugo nagrado žirije v Cannesu, je satirična fellinijevska pravljica o fantazmagoričnih učinkih resničnostne televizije na običajnega človeka, umeščena v postberlusconijevsko Italijo.

Luciano je tipičen neapeljski prodajalec rib - rojen igralec, ki nikoli ne zamudi priložnosti za nastop pred svojimi strankami in številnimi sorodniki. Nekega dne ga družina pregovori, naj se preizkusi v resničnostnem šovu Big Brother. Luciano sprejme izziv in se odpravi na avdicijo. A bolj ko sanjari o svoji skorajšnji slavi, bolj izkrivljeno postaja njegovo dojemanje resničnosti.

Garrone je že večkrat poudaril, da je po Gomori želel narediti drugačen film. Spremeniti je želel ton, zato se je odločil za komedijo. Kot je po projekciji povedal v pogovoru z novinarjem Marcelom Štefančičem jr., je zgodbo črpal iz resničnih dogodkov. Nekaj podobnega kot njegovemu filmskemu junaku se je namreč pripetilo ženinemu bratu, obeti televizijske slave, navidezne resničnosti, so ga popolnoma spremenili. Zanimalo me je, kako človek, ki se preveč vživi v televizijski lik, izgubi samega sebe, identiteto.

Film ne tematizira le izkrivljenih plati televizijskega medija, Garroneja je bolj zanimalo občinstvo, njegove nerealne projekcije in pričakovanja, ki naj nadomestijo kruto realnost. "Če si na televiziji, za veliko ljudi žal pomeni, da sploh obstajaš," je dejal Garrone. Film je postavljen v Neapelj, liki izhajajo iz nižjega sloja, toda, kot je poudaril režiser, ima zgodba univerzalne razsežnosti.

Film ni bil brez pasti; lahko bi bil pokroviteljski, pa ni, lahko bi bil žaljiv, pa ni. V prvi vrsti ga odlikuje velika humanost pri podajanju zgodbe, je Resničnost označil predsednik žirije festivala v Cannesu Nanni Moretti. Tudi tokrat je Garrone vse svoje moči usmeril v igralce, še posebej izstopa protagonist. Tudi tokrat je, kar je pogosto za Garronejeve filme, naturščik. Aniello Arena je začel kariero v gledališki skupini zapora Volterra, kjer še vedno prestaja 20-letno zaporno kazen. Za sodelovanje pri Resničnosti, ki je njegova prva filmska vloga, so mu dovolili dnevne izhode. Da ne bo pomote, je poudaril režiser, Areno sem izbral zaradi velike nadarjenosti za igro, dejstvo, da je v zaporu, ni igralo nobene vloge.

Štefančič je postavil tezo, da sta tako Gomora kot Resničnost, ne glede na to, ali je v prvi v ospredju kriminal v drugi pa resničnostna televizija, filma o kapitalu. Resničnost ponuja tudi vzporednice med televizijo in religijo. Garrone se je z vsem tem, s kratkim "da" strinjal, a vsega ni želel prestavljati v visokoleteče formulacije. Tudi sicer nerad govori o svojih filmih, zdi se mu, da jim s tem le škoduje.

Garrone je izrazil zadovoljstvo, da se je po razvpiti Gomori uspel vrniti, kar je bilo vse prej kot preprosto. Savianova zgodba je bila močna, potem, ko je film posnel, so od njega vsi pričakovali, da bo snemal "nove Botre". Ob tem je Garrone poudaril, da sam ni ogrožen tako kot Saviano, ki je raziskovalni novinar. Film po njegovem mnenju, v nasprotju s knjigo, ni zmotil šefov neapeljske mafije Camorra, bolj nasprotno. Znano je, da mafijski šefi radi vidijo svoj odsev na velikem platnu.

Večino Garronejevih celovečercev si je slovensko občinstvo lahko ogledalo v sklopu retrospektive na zadnjem Liffu, Resničnost pa je od danes na rednem sporedu Kinodvora.