Urednica Nela Malečkar za STA: Rast števila naslovov se umirja

Malečkarjeva pri Mladinski knjigi ureja zbirke Nova slovenska knjiga, Spomini in izpovedi, Prvenci, Kultura, Jubilejne izdaje ter Premiki. V letošnjem letu napoveduje vrsto zanimivih izdaj slovenskih avtorjev, pa tudi prevod, kot je družinska saga nemškega biografa Oliverja Hilmesa Otroci Cosime Wagner, ki bo ob 200-letnici rojstva skladatelja Richarda Wagnerja izšla v zbirki Spomini in izpovedi.

Kako se je delo urednika spremenilo, odkar ste prišli na Mladinsko knjigo?

Predvsem je vsega več kot nekoč. V času, odkar sem prišla, je število naslovov v zbirkah, ki jih urejam, nenehno naraščalo. "Višje, hitreje, močneje", kapitalistična logika, ki nas je silila v produkcijo novih in novih knjig. Rast se v zadnjem času umirja, dosegla je svoj zenit. Stvari so postale že preveč nepregledne - ne samo za nas, ki delamo knjige, ampak tudi za bralce. Preprosto ne morejo več slediti, kaj šele prebrati tolikšnega števila knjig. Seveda je krasno, da imamo možnost izbire, vendar pa preobilje lahko postane na neki točki neproduktivno.

Kako pa se količina dela pozna na kvaliteti izdanih knjig, na primer poznane so težave s prevodom knjige Nadomestne volitve pisateljice J. K. Rowling?

Včasih se dejansko pozna, vendar se trudimo in hočemo obdržati vse strokovne standarde, ki veljajo za tiskanje knjig. Še vedno imamo urednike, lektorje, korektorje ter oblikovalce. Vsako knjigo od prve do zadnje črke vidi in pregleda več parov oči, preden stopi pred oči bralca. Zelo se trudimo, da količina ne bi vplivala na kvaliteto, je pa seveda tako kot pri žongliranju: več žog kot imaš istočasno v zraku, večja je možnost, da ti bo kakšna žoga ušla po svoje.

Se pri Mladinski knjigi osredotočate na potencialno komercialno uspešne projekte ali se bolj osredotočate na kakovost?

Mladinska knjiga se ukvarja z založništvom kot kulturno in gospodarsko dejavnostjo, zato je pomembno, da imamo tudi komercialno uspešne naslove. Knjiga je nosilka kulturnih in duhovnih vsebin, hkrati pa je - če to želimo ali ne - tudi tržno blago. Kot velika založba smo neke vrste veleblagovnica, ki skuša zadovoljiti najrazličnejše potrebe bralcev, medtem ko so manjše založbe kot butiki, bolj specializirane, in v svoji ponudbi lahko bolj eksperimentalne. V "mojem" programu, ki je večinoma subvencioniran, saj slovenski bralci raje posegajo po prevodih znanih tujih uspešnic kot pa po kvalitetnih delih naših avtoric in avtorjev, imajo prednost slogovno in poetsko izdelana besedila.

Namenjate kot urednica več pozornosti mlajšim avtorjem ali uveljavljenim pisateljem?

Pozornost namenjam obojim. Uveljavljeni avtorji so blagovna znamka sami po sebi, medtem ko nova imena prinašajo nove teme in nova iskanja v literaturi. Če pogledate zbirko Nova slovenska knjiga, boste videli, da v njej objavljajo tako generacijsko kot stilno raznovrstni avtorji. Pravzaprav bi morala reči avtorice, glede na to da v zadnjem času prevladujejo. Trudim se tudi z iskanjem neznanih novih imen. V zbirki Prvenci vsako leto izide ena knjiga. In kakšno leto z veliko težavo najdem dovolj kvalitetno visoko zastavljeno "novo" pisavo za objavo v knjigi.

Se morate z avtorji kot urednica veliko ukvarjati, jih voditi?

Dela, ki prihajajo na založbo, "v celoti" sprejmemo ali zavrnemo, za mentorsko delo pa obstajajo različne literarne delavnice. Večino mladih, ki si zelo naivno predstavljajo, da bodo prvih nekaj pesmi, ki so jih napisali, nemudoma objavili v knjigi, usmerim na revijo Mentor ali kakšno drugo literarno revijo. V osnovi mora biti tekst, ki pride na založbo, že izdelan. Seveda imam kdaj kakšne pripombe na sprejete tekste, vendar so to bolj predlogi, ki jih avtor potem upošteva ali pa ne.

Kakšni so trendi pri slovenskih piscih, katere teme se pojavljajo najpogosteje?

Če pogledam romane kot najbolj popularno zvrst med bralci, lahko rečem, da je vsak roman dobesedno zgodba zase, zato bi težko govorila o trendih in najpogostejših temah, saj je največji čar leposlovja ravno raznolikost avtopoetik: proza Draga Jančarja usmerja našo pozornost drugam kot na primer proza Irene Velikonja. Čeprav v letošnji zbirki Nova slovenska knjiga, zanimivo, kar dva romana obravnavata temo zasvojenosti ...

Koliko pa je primernih za objavo?

Verjetno si nihče ne želi, da bi vsak napisan tekst takoj odšel v tiskarno. Naloga urednika je, da preseje in presodi, katera dela si zaslužijo pozornost bralcev. Je bil pa na začetku to zame najbolj stresni del uredniškega poklica, zavračanje tekstov. S tem sem imela precej težav, sploh ker marsikdo zavrnitev teksta jemlje preveč osebno. Pomirila sem se ob obisku slovenskega knjižnega sejma, kjer so me že na prvem prodajnem pultu pričakale tri knjige, ki sem jih zavrnila. Spoznala sem, da moje odločitve niso usodne, da obstaja še veliko drugih založniških možnosti, in "da si bo duh našel pot" , če si bo le dovolj močno želel...

Kako je z nagrado modra ptica? Prvo leto, ko ste podeljevali nagrado za roman za odrasle, ste prejeli 67 del, na lanski razpis za mladinski roman pa 25 del. Je to morda povezano z žanrom?

Seveda, manj avtorjev piše mladinsko literaturo. Namen nagrade je popularizacija slovenske literature. Iz sveta zajemamo in prevajamo literarno kvalitetna dela, ki so hkrati komunikativna, za dela slovenskih pisateljev pa velja stereotip, da komunikativno in med bralci dobro sprejeto delo ni umetniško. Z natečajem in nagrado modra ptica hočemo preseči ta predsodek in pokazati, da tudi slovenski avtorji znajo združevati kvalitetno literaturo s širokim krogom bralcev. Na založbi smo se odločili, da bo nagrada ostala namenjena romanu - bienalno za odrasle in za mladino, saj je kot žanr najbolj široko sprejet in bran. Hočemo kvaliteto in popularnost, čas bo pokazal, ali si želimo preveč.

Govorilo se je, da naj bi začeli nagrado podeljevati bienalno...

Pisanje romana je zahtevno in kompleksno delo, avtorji jih ne morejo pisati kot po tekočem traku, zato se bojimo, da bi z vsakoletnim natečajem prehitro izčrpali vse zaloge. Po zadnjih pogovorih je znano, da bo letos ponovljen razpis za roman za odrasle, potem pa naj bi predvidoma naredili premor in nagrado podeljevali na dve leti. Ni pa še dokončne odločitve.

Pripravljate knjigo ob stoletnici rojstva Mateja Bora...

Lovimo rok, da bi knjiga Stoletni Bor izšla še aprila, ko bo njegova 100. obletnica rojstva. Ob Kajuhu je bil najbolj znan partizanski pesnik, pomembna osebnost slovenske literature in kulturne politike, v zadnjih letih pa je bil mogoče zaradi ideoloških razlogov nekoliko pozabljen. Mihael Glavan je napisal njegovo biografijo, obogatil jo je s citati iz še neobjavljene Borove avtobiografije in fotografijami, ki so jih iz družinskih albumov potegnili Borovi otroci, oni so napisali tudi spominske utrinke. Miklavž Komelj pa je na novo interpretiral njegov literarni opus.

Se pripravlja še kakšen podoben projekt poleg knjige o Mateju Boru in nedavno izdane zbirke pesmi Ivana Minattija Nekoga moraš imeti rad?

Za zbirko Album intenzivno pripravljamo knjigo ob stoletnici rojstva Vitomila Zupana, izšla bo januarja prihodnje leto, s kopico slikovnega gradiva in novih tekstov o njem in njegovem delu. Antologija Nekoga moraš imeti rad pa je posebna knjiga, izšla je izven vseh zbirk in v spomin na lani preminulega Minattija, dolgoletnega urednika na Mladinski knjigi. K sodelovanju smo povabili njegovo ženo in pesnico Lojzko Špacapan, izbrala je pesmi in knjigo pospremila z besedami slovesa. Pesmi se prepletajo z grafikami Bojana Klančarja, ki so bile Minattiju posebej ljube. Upam, da je z Angeli Toneta Pavčka in novo Minattijevo antologijo nastal zametek za novo knjižno zbirko, v kateri bi skupaj z likovnimi ustvarjalci predstavljali velikane slovenske poezije.