Svetlana Makarovič za STA: Jaz vedno protestiram sama

Če začneva z aktualnostmi.Kako komentirate izključitev Janeza Janše iz Slovenskega centra PEN?

Škandal je to, da je bil sprejet. Zanimalo me je, kdo je ta škandal, da ga je sprejel v PEN, storil. To je bil Drago Jančar in temu se ne čudim. Ampak zdaj so ga le vrgli ven. Da je šel zraven še Andrej Capuder, pa tudi ni nobene škode za PEN.

Kot razloge za izključitev je upravni odbor Slovenskega centra PEN med drugim navedel številna Janševa stališča in izjave v medijih, Janša pa v svojem odzivu PEN sprašuje, ali ni temeljno poslanstvo PEN prav to, da brani svobodo izražanja. Kako vi razumete različne interpretacije svobode govora?

Janša se nima kaj sklicevati na svobodo govora. Njegova svoboda govora so same žalitve, psovke in poskus poniževanja tistih, ki so nad njim. In zato nima v PEN kaj iskati. Svoboda govora je čisto drugje.

V dogajanju v zadnjih mesecih v Sloveniji je pomembno vlogo odigrala kulturniška vstaja. Kako sami gledate nanjo?

Jaz vedno protestiram sama. Že vse življenje sem protestnik, vendar nikdar ne nastopam v organizirani skupini. Protestiram, kadar mislim, da je čas za to. Takrat to tudi izrečem. Včasih se mi kdo pridrži, včasih ne. Velikokrat sem ostala popolnoma sama, denimo moj protest leta 2000 ob Prešernovi nagradi. Takrat sem ostala sama, ampak je čisto vseeno. Tudi če bi bila v skupini, bi bila še vedno jaz.

Ob kulturniški vstaji so bili v ospredju ljudje, kot so predsednik Društva slovenskih pisateljev Veno Taufer ali predstavnik Koordinacijskega odbora kulture Slovenije (KOKS) Igor Koršič. Kje so mlade sile?

Ne vem. To ni moj svet. Jaz sem izven tega. Tudi pisateljsko društvo je zelo heterogeno. Morda se s tremi, štirimi avtorji čutim blizu, z vsemi pa niti slučajno ne. Prav tako se ne ne vključujem v njihove akcije.

Zadnja vlada Janeza Janše je ukinila samostojno ministrstvo za kulturo in kulturni resor pripojila šolstvu, znanosti in športu, vodenje superministrstva pa zaupala Žigi Turku. Nova vlada je kulturnikom vrnila samostojno ministrstvo za kulturo. Gredo stvari zdaj v pravo smer?

Tisto prej je bilo vse skupaj eno sranje in ministrstvo je vodil človek, ki ni imel pojma o kulturi. To sploh ni bil intelektualec. No, od novega ministra pa pričakujem kar nekaj pametnih potez. Zaenkrat kaže dobro. Seveda pa nikoli ne bodo vsi zadovoljni.

Ljubiteljske kulture, denimo, ni mogoče prav bogato podpirati. Njeno bistvo je ravno v tem, da ljudje to delajo za hobi. Da imajo svoje službe, svoje poklice, to pa delajo v prostem času, tudi z vso to radostjo. Sama sem v mladosti poznala ljubiteljske skupine, v katerih so si sami šivali kostume, kjer so samim pletli vence za na oder in podobno. Tako da ni za pričakovati, da bi lahko bila amaterska gledališka skupina tako bogato kostumirana, kot je denimo škrat Kuzma v Slovenskem mladinskem gledališču.

Vsega se pač na da imeti in jasno je, da je ljubiteljska kultura potisnjena bolj v ozadje, pa čeprav ravno na tem področju nastanejo tudi žlahtne umetnine. Nočem je podcenjevati, s stališča sredstev, ki so namenjena kulturi, pa imajo prednost profesionalna gledališča in orkestri. Sama menim, da je to nujno, dokler nam vsem skupaj ne bo šlo bolje, če nam bo sploh kdaj šlo.

In kaj menite glede samostojnih ustvarjalcev v kulturi, ki so jih prizadeli nekateri varčevalni ukrepi prejšnje vlade?

To je tipično. To je janševstvo. Tukaj ni šlo za to, da bi prihranili denar. To je bila nesramna laž. Tu je šlo za poskus Janše, da bi užalil intelektualce, tudi vrhunske športnike, tiste, ki so visoko nad njim. Kajti sam je majhen. To je vse.

Če rečeva še kaj o škratu Kuzmi. Pravljico ste napisali pred skoraj štirimi desetletji...

Se ne spomnim, že zdavnaj je bila napisana.

Kako nanjo gledate danes, s časovne razdalje?

Gledam jo kot navdušena publika.

Kako vam je bila všeč predstava?

Predstava je vrhunska.

Ste sodelovali pri predstavi?

Ne, ne. To je bilo eno krasno presenečenje.

Ste bili kdaj na vajah?

Ne. Videla sem le en odlomek. Vedela sem, da bo super, ampak da bo pa tako vrhunsko, pa res ne. In to navdušenje publike, to je zares zasluženo. Predstava je fizično zelo naporna za igralce, koreografija je silno zahtevna, ampak zmorejo. Fantastični so.

Kuzma je tak, kot ste si ga predstavljali?

Kuzma je božanski.

Koreograf Matjaž Farič je na novinarski konferenci pred premiero povedal, da se je za škrata Kuzmo odločil tudi zato, ker ne gre za moralko, kjer obstajata samo dobro in zlo...

Kaj pa vem. To modrovanje mi nikoli ni bilo po duši...

Ste imeli koga točno določenega v mislih, ko ste pisali to pravljico?

To je avtobiografska zgodba.

Na premieri ste sedeli v občinstvu, neštetokrat pa ste stali na odru, nazadnje ko ste v Kinu Šiška nastopili s svojo Sneguročko, s katero ste poželi navdušenje. Kdaj vas bomo ponovno videli na odru?

Navdušenje je bilo tolikšno, da bo potrebno dogodek ponoviti že 5. aprila, nato pa mogoče še kje. Je pa to čisto en drug svet. Temnejša stran lune. Balada je čisto nasprotje tega.

Meni je seveda Sneguročka neprimerno bližje, bližje mojemu notranjemu svetu. Take pravljice, kot je Kuzma, to je za sprostitev, da se režimo, da nagajamo, da spravimo v dobro voljo kakšno sitnobo, kot sem včasih tudi jaz.

Po možganski kapi zadnje mesece ne živite več v svoji samoti v Poljanski dolini, preselili ste se v Center starejših v Trnovem. Kako doživljate to spremembo?

Sedaj živim na dveh koncih. Mačjo družino imam v Poljanski dolini in stalno potujem. Včasih me peljejo prijatelji, kdaj grem tudi s taksijem. Prav doma pa sem pravzaprav najbolj tam, kjer je moja mačja družina, mojih pet muc, ki pa so seveda nezadovoljne z mano, kadar me nekaj dni ni. In potem gredo k sosedu protestirat in mijavkajo, da je "gotova tastara".