Irina Bokova za STA: Dediščina niso le kamenje ali naravne lepote

Slovenija ima na Unescovem seznamu svetovne dediščine tri vpise - Škocjanske jame, rudarsko mesto Idrija in kolišča na Ljubljanskem barju. Je to za tako majhno državo veliko?

Na Unescu se nikoli ne opredeljujemo glede tega, kdaj je vpisov dovolj. Ker pa za vpis na omenjeni seznam veljajo zelo strogi kriteriji, bi Sloveniji čestitala za vse tri vpise, tako za Škocjanske jame, ki so bile vpisane že pred več kot dvema desetletjema, kot za vpis dediščine rudarjenja v Idriji in španskem Almadenu, ki je bila na omenjeni seznam vpisana lani v Sankt Peterburgu.

Kar pa je po mojem mnenju resnično pomembno, je ohranjanje zelo strogih kriterijev, kot so določeni v konvenciji o svetovni dediščini. Lani je, denimo, Unesco Škocjanske jame odlikoval kot enega od vzorčnih primerov dobre prakse gospodarjenja s spomenikom. Poleg tega smo jih vključili v publikacijo, ki smo jo lani izdali ob 40. obletnici omenjene konvencije.

Nekaj lokacij ima Slovenija tudi na poskusnem seznamu...

Da, na poskusnem seznamu ima tri lokacije - partizansko bolnišnico Franja, Klasični Kras in Fužinske planine v Bohinju. Za Kras je v pripravi serijska čezmejna nominacija, v kateri sodelujejo še sosednje države - Italija, Hrvaška, BiH, Srbija ter Črna gora. Ocenjujem, da je kar nekaj možnosti za vpis. To bi bil lep prispevek na svetovni seznam.

Se v številu vpisov na Unescov seznam svetovne dediščine po vašem mnenju bolj odraža politična volja po ohranitvi in zaščiti naravne in kulturne dediščine ali zavedanje javnosti o pomembnosti njenega ohranjanja in zaščite?

Menim, da oboje. Politična volja je seveda pomembna, vendar je ključno tudi prepoznavanje pomena kulturne dediščine v današnjem svetu. Zaradi globalizacije je danes, ko prihaja do modernizacije urbanih območij in tudi nekaterih lokacij v naravi, pritisk še večji. Po drugi strani pa je pomembno tudi zato, ker moramo vedeti, od kod prihajamo.

Na Unescu vedno poudarjamo, da dediščina niso le kamenje ali naravne lepote. Dediščina je nosilka vrednot in idej različnih kultur in civilizacij in to je tisto, kar je danes še pomembneje kot kdajkoli prej. Danes potrebujemo dediščino kot most do skupnih vrednot in kultur. Vemo, da na svetu ni "čistih" kultur. In tudi razstava Podobe Balkana: Identiteta in spomin v dolgem 19. stoletju, ki so jo v ponedeljek odprli v Narodnem muzeju Slovenije, priča o sodelovanju muzejev v regiji, o skupni zgodovini in dediščini, pa tudi o tem, kako preko tega vzpostaviti povezave.

Pri vpisu kolišč na Ljubljanskem barju in rudarskega mesta Idrija na Unescov seznam je šlo za skupinski nominaciji. So te v zadnjem času uspešnejše?

Težnja po transnacionalnih in čezmejnih sodelovanjih pri pripravah nominacij za vpis na Unescov seznam vsekakor obstaja in mi jo vzpodbujamo. Na na eni strani tako vzpodbujamo sodelovanje med državami podpisnicami konvencije, po drugi pa omenjeno pretežno vzpodbujamo tudi zato, ker številne lokacije segajo preko meja posameznih držav. Tak tip partnerstva in povezovanja je po mojem mnenju odlična ideja, v kateri se odražajo tako zgodovinske kot sodobne težnje po sodelovanju in kulturi kot mostu za boljše razumevanje med državami.

Slovenija si prizadeva tudi za vpis dediščine arhitekta Jožeta Plečnika na omenjeni seznam. So na njem že tovrstni vpisi - opus enega umetnika? Kakšne so po vašem mnenju možnosti za uspeh?

Menim, da je ideja dobra, čeprav tovrstnih vpisov na seznamu še ni. Imamo denimo dela Gaudija kot serijsko nominacijo, vpisa pa še nobenega. Slovenije glede na kriterije konvencije o svetovni dediščini nič ne ovira, da ne bi izbrala nekaj Plečnikovih najlepših del na Dunaju, v Pragi in po Sloveniji in prepričana sem, da je mogoče najti argumente za njihov vpis na Unescov seznam.

V kolikšni meri vpis na omenjeni seznam pripomore k prepoznavnosti kulturne in naravne dediščine v svetu?

Zelo. Vpisana dediščina pride v globalno zavest. Poleg tega je to tudi nekaj prestižnega, saj priča o njeni izjemni univerzalni vrednosti, kar je pravzaprav glavni kriterij za vpis naravne ali kulturne dediščine na seznam. Poleg tega vemo, da na okolico deluje razvojno. Poveča se denimo turistični obisk in to za vsaj 40 do 50 odstotkov.

Sočasno se je potrebno zavedati tudi pritiskov. Povečan turistični obisk namreč zahteva trajnostno upravljanje z lokacijo. Vemo, da so mnogi spomeniki postali žrtve lastnega uspeha. In ker ne želimo, da bi vpis na seznam pripeljal do uničenja spomenika, si prizadevamo za trajnostni turizem in upravljanje s spomeniki naravne in kulturne dediščine. Kot dober primer takšnega ravnanja bi ponovno omenila Škocjanske jame.

Kako pa vpis na seznam pripomore k zaščiti naravne in kulturne dediščine?

Osnovni cilj konvencije o svetovni dediščini je prav njena zaščita in ohranjanje. Ne gre le za neke vrste lepotno tekmovanje. Ker so nekatere lokacije iz različnih razlogov ogrožene, denimo zaradi klimatskih sprememb, naravnih katastrof ali zaradi tega, ker se nahajajo na konfliktnih območjih, smo vzpostavili tudi seznam ogroženih spomenikov. Tako imamo tudi nekaj primerov, ko so bile lokacije nanj vpisane in potem, ko so se zadeve uredile, z njega izbrisane. Kot primer bi navedla Everglades na Floridi, kjer sta veliko škode povzročila neustrezna urbanizacija in kmetijstvo. Potrebne so bile velike investicije in sprejetje ustreznih odločitev na nacionalnem in mednarodnem nivoju, da so se razmere izboljšale. Seveda pa jih je potrebno še vedno nadzorovati.

Vpis na seznam ogrožene dediščine sproži mednarodno pozornost, politično voljo, pa tudi vire. Trenutno nas tozadevno zelo skrbi dogajanje na Maliju ali v Siriji.

Nesnovno kulturno dediščino varuje konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine, ki je bila sprejeta oktobra 2003 v Parizu. Vpisana je tudi na reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Kako se je pokazala potreba po vpeljavi tega seznama?

Varovanje nesnovne kulturne dediščine je zelo pomembna, zanimiva in nova tema na področju dediščine. Sama verjamem, da je nesnovna kulturna dediščina zaradi globalizacije, ko družbam grozi poenotenje, danes deležna še več pozornosti, nujnost po njeni zaščiti se je še povečala. Osnovni cilj omenjene konvencije je prav ohranjanje te izjemne dediščine, povezane s tradicijami, verovanji in različnimi praksami, ki v mnogih družbah danes že izumirajo. Sopodpisnica omenjene konvencije je tudi Slovenija, na tem mestu bi poudarila, da s slovensko nacionalno komisijo za Unesco sodelujemo zelo dobro.

Unesco obeležuje številne svetovne dneve, ki jih pospremi s poslanicami. Koliko gre tukaj za formalnost in v kolikšni meri se po vašem mnenju tovrstna obeleževanja resnično dotaknejo ljudi?

Z obeleževanjem svetovnih dnevov imamo zelo dobre in pozitivne izkušnje, saj tako pritegnemo pozornost tako posameznikov kot skupnosti. Nedavno smo denimo prvič obeležili mednarodni dan radia, pri čemer smo opozorili, za kako pomembno komunikacijsko sredstvo pravzaprav gre. V mnogih državah in družbah je še danes eno najpomembnejših.

Lani pa smo prvič obeležili svetovni dan jazza, ki je prav tako prinesel pomembno sporočilo. Jazz je na eni strani zvrst glasbe, na drugi pa vsebuje vrsto sporočil - denimo o človekovih pravicah, antirasizmu in seveda o vplivih različnih kultur, saj vemo, da se je jazz rodil v Afriki, se razširil v ZDA in Latinsko Ameriko, danes pa ga igrajo po vsem svetu.

Ko danes poslušamo jazz, lahko zato na eni strani slišimo neke klasične oblike in na drugi razlike, ki so posledica vplivov različnih kultur. Prav to je čudovito, saj uteleša Unescovo sporočilo o raznolikosti, dostojanstvu, antidiskriminacji, človekovih pravicah in modernosti. To je v ospredju, ko se odločamo o obeleževanju svetovnih dnevov.

S srečanjem sveta ministrov za kulturo Jugovzhodne Evrope na Brdu pri Kranju se bo sklenilo enoletno predsedovanje Slovenije, katerega osrednja tema je bila kulturna vzgoja. Je bilo doslej v državah iz regije na njej premalo poudarka? Bi lahko rekli, da se na tem področju razmere izboljšujejo?

Menim, da je bilo slovensko predsedovanje odlično in tudi na Unescu pripisujemo kulturni vzgoji velik pomen. Zavedam se, da ni ravno veliko držav, ki bi ustrezno prepoznale njen pomen in vanjo vlagale. Vendar pa danes v izobraževalnem sistemu potrebujemo ljudi, ki nimajo le tehničnih znanj, temveč premorejo tudi ustvarjalnost in domišljijo. To je usmeritev, ki jo želimo vključiti v svetovni načrt o izobraževanju, in hkrati sporočilo, da ima vlaganje v kulturno vzgojo pozitiven učinek tudi na ekonomijo, družbeno vključenost in kohezijo.