Izar Lunaček za STA: V Sloveniji potrebujemo stripovsko nagrado in festival

Za potrebo razstave stripa z območja nekdanje Jugoslavije, ki bo oktobra na ogled v Kinu Šiška, ste narisali Kratko zgodovino slovenskega stripa, v kateri ste izpostavili po vaši presoji prelomne trenutke in avtorje v slovenskem stripu. Opozorili ste tudi na razcvet družbeno-angažiranega stripa...

Mladinin novinar Ivo Štandeker je začel konec 80. let močno agitirati za tak obrat. Takrat se je Mladina še lovila v funkciji disidentske revije, družbeno-kritične ilustracije pa so pomagale zapečatiti njeno poslanstvo. Prvi, ki je za Mladino delal bolj provokativne zadeve, je bil Zoran Smiljanić, zelo kmalu mu je sledil Tomaž Lavrič, ki je po nedolžnem začetku kmalu prav tako zaplul v družbeno-angažirane vode. V kratkem se jima je pridružil še Dušan Kastelic. Prav njemu je Štandeker predlagal, da bi bilo fino narediti strip o aferi JBTZ, Lavriču pa, da revija potrebuje nekaj, kar bo pod črto neuradno komentiralo vsakdanje zadeve. In nastala je Diareja. Pred tem pri nas ni bilo veliko družbeno-angažiranega stripa. V Mikiju Mustru si imel par zbodljajev proti oblasti, ampak to je bilo to.

Ko se danes beseda ustavi pri družbeno-angažiranem stripu, se takoj pomisli na Lavriča. Kako je danes s tem? Kje so ostali avtorji?

Ti, ki sem jih omenil, so žanr zagnali, sledilo pa jim je še veliko posameznikov, recimo Iztok Sitar ali Marko Kociper. Ampak po mojem mnenju nihče od njiju kvalitativno ne pride blizu Lavriču in Smiljaniću. Ne vem, kaj se je zgodilo vmes, a se mi zadnje čase zdi, da je velik problem v zatonu civilne družbe v Sloveniji.

Da se je v 80. letih na vseh nivojih toliko dogajalo, ker je bil tedaj tak splošen družbeni angažma proti totalitarnemu režimu. Ljudje so se dobivali na kavah in debatirali, kaj bi se dalo narediti. Takrat smo imeli precej malih gibanj, ki so obrodila sadove - vse od lacanovcev prek Irwinov in Laibacha pa do Lavriča - same izvozne artikle. Toda očitno Slovenci nismo bili vajeni tako celovitega civilno-družbenega angažmaja. Ko se nam je pokazala možnost za lastno državo, smo šli na ulice. Potem pa, morda zato, ker so bila 90. leta, čas borznih in nepremičninskih balonov, tako "komot", smo se močno umaknili iz politike in z drugih področij javnega delovanja.

Sam sem imel zadnja leta res čudne občutke ob objavljanju stripov. Ni bilo pravega občutka povezanosti z občinstvom in nisem dobival kaj dosti "feedbacka", niti od kritikov ne. Za vsako objavljeno stvar sem imel občutek, kot bi jo vrgel v črno luknjo. Prodali smo kaj, a dosti manj kot v 90., ko je Lavrič v Kazini razprodal Rdeči alarm in Bosanske basni. Kazina je bila res odličen prostor, v katerem smo se zbirali vsi ljubitelji stripov, zdaj pa česa takega v bistvu ni: Buchova stripartnica je predaleč od centra. Ravno zato sva začela zdaj z Janezom Plešnarjem organizirati mesečne družabne večere za vse striporisce in stripoljubce, Stripolis.

Bi povedali kaj več o stripovskem krožku Stripolis v Kinu Šiška?

Plešnar je oblikovalec, ki ogromno ve o stripih in ima super okus zanje, pa tudi risati jih je začel. Hodila sva na kave in se veliko pogovarjala o stripih, ki sva jih prebrala, v smislu risbe, režije... Iz debate o tem, kako pogrešava take pogovore, se je porodila ideja, da bi organizirala srečanja ljubiteljev in avtorjev stripa. Ideja se je začela hitro uresničevati in izkazalo se je, da nam je to res manjkalo, saj se je že drugega Stripolisa udeležilo 60 ljudi. Upam pa, da se bodo ti dogodki sčasoma za plodne izkazal tudi skozi produkcijo.

V bistvu je nekaj zadev, za katere bi si želel, da bi se na področju slovenskega stripa uveljavile in videli bomo, ali jih lahko dosežemo prav v okviru Stripolisa. Radi bi ustanovili nagrado za strip in v Sloveniji končno organizirali stripovski festival. Na Hrvaškem obstaja pet stripovskih festivalov, tudi v manjših mestih, ki pa privabijo tuje avtorje z vsega sveta. Vsekakor pa potrebujemo striparnico v centru mesta, ki je nimamo že od časov Kazine.

Za enkrat na trgu še ni zaslediti stripa o protestih. Ste morda vi kdaj razmišljali, da bi se lotili teme?

Stripa o protestih res ni. Da bi se ga sam lotil... prav okrog protestov... hm... sicer nekaj smo dosegli, to menjavo vlade... Ne predstavljam si čisto dobro, kakšen strip bi to lahko bil, recimo v primerjavi s tistim o aferi JBTZ. Morda bi se dalo delati zelo dobre stripe o problemih skorumpirane politične elite, pa na temo "preveč prostora za starce". To bi bilo zanimivo.

Svoje risbe ste prispevali tudi za več učbenikov in knjig. Nazadnje za Vroči novi svet Lučke Kajfež Bogataj, pred tem med drugim za Seksikon v sodelovanju z Ireno Duša Draž in učbenik Demokracija za otroke Mira Cerarja. Kako gledate na vlogo stripa v izobraževalnem procesu?

Zelo je odvisno. Lahko izpade precej "lame", v smislu, da se bo s pomočjo stripa v prijazni obliki mladim bralcem približalo težko vsebino. Omenjene knjige so po drugi strani zelo dobro napisane in se jih je dalo super nadgraditi z risbo v smislu prevoda konceptov v konkretno situacijo. Cilj je, da avtorjeve metafore utelesiš v sliki in s tem pomagaš bralcem, da si koncept zapomnijo in jim obenem odpiraš nove miselne poti. Vselej poskrbim, da je ta vizualizacija smešna. S tem pokažeš, da koncept, ki si ga vizualiziral, ni čisto tog. S štosom se ga da obrniti in vzpodbuditi bralca, da razmišlja o novih smereh, v katere bi teorija še lahko šla.

V španščini je nedavno izšel vaš spletni strip Založeni raj. Kako je nastal?

Sprva je nastal v okviru stripa Oklepaj, ki sem ga pred desetimi leti risal za Delo. Osnovni strip o želvi in polžu je bil trdno zgrajen, v njegovem spodnjem nadstropju pa sem si puščal prostor za svobodno improvizacijo. Igral sem take proste rife na temo, ki sem jo uvedel zgoraj, pri tem pa sem se blazno zabaval. Pogost motiv so bile prav zgodbe iz raja, z Bogom, Adamom in Evo, ki so nastajale v duhu nekih neuradnih opomb pod črto - v stilu srednjeveških marginalij v bibliji ali hecnih ljudskih epizod v srednjeveških cerkvah. Ko je bilo Oklepaja konec, sem začel razmišljati, da bi spodnji strip razvil v samostojen projekt.

Ko sem ga začel risati, sprva nisem vedel, kje bi ga lahko objavil, saj v časopisih takrat ni bilo možnosti objave. Zato sem začel razmišljati o objavljanju na spletu, kjer lahko trenutno beremo že več kot 16.000 stripov. Spletni strip ti nudi možnost komunikacije z občinstvom po vsem svetu, obenem pa si povsem prost uredniške politike. Težava takšnega samozaložništva pa so finance. Zato smo smo prijavili na razpis ministrstva za kulturo in dobili denar za polovico stroškov. To mi je omogočilo, da sem strip lahko vsak teden risal skoraj leto in pol.

Kako pa je s ponudbo stripov preko elektronskih bralnikov?

Nekaj tega je. Zelo veliko stripov se najde na torrentih v formatu pdf. Kolega Plešnar, ki je mlajši od mene, na primer bere veliko stripov v tej obliki. Sam jih imam raje na papirju, predvsem take, ki so že izhodiščno narejeni za tisk: polni detajlov ter sočnih črt in barv. Spletni stripi so po drugi strani največkrat narisani bolj preprosto in omejeni na par sličic, ki jih lahko naenkrat vidiš na ekranu. Na telefonih ali bralnikih so omejitve še večje. Vidiš lahko le po eno sličico in strip bereš kot nekakšno diaprojekcijo. To risarju zapre precej možnosti, ki jih premore tisk, sploh glede kompozicije celotne table, itd. Ti pa seveda digitala odpre druge priložnosti.

Sami torej prisegate na klasiko?

Meni osebno je pač bolj všeč. Po drugi strani so bralci stripov očitno precejšnji fetišisti in imajo radi doma tiskane izdaje svojih najljubših spletnih stripov. Oglaf in The Perry Bible Fellowship pa drugi internetni hiti so vsi sčasoma izšli tudi v knjigah. The Perry Bible Fellowship je bil na primer ves čas brezplačno dostopen na spletu, a se je knjiga kljub temu na Amazonu rekordno prodajala. Bralci imajo očitno radi doma na polici konkreten objekt.

Mladi lahko za potrebe bralne značke v dogovoru z mentorjem prebirajo tudi stripe. Kako odgovarjate tistim, ki menijo, da stripi mlade odvračajo od branja?

Odvisno je. Strip te lahko odvrne od branja, lahko pa je spodbuda za branje ali prvi stik otroka s pisano besedo. Francozi po drugi strani strip razumejo kot literaturi enakovreden medij. Vsak ima poleg nabora književnih klasikov doma še zbirko zlatega standarda stripa. Po mojem je treba o stripu predvsem nehati razmišljati v primerjavi z literaturo. To je samostojna umetnost, ne pa lahkotnejša oblika književnosti, ki bi te odvračala od prave literature ali uvajala vanjo. Navsezadnje, ali se mogoče kdo danes glede slikarstva ali filma sprašuje, če njun konzum ljudi ne odvrača od branja?